Simon Popek za STA: Ne gre prehitro zavrniti kinoizkušnje

Čeprav bo letošnji Liffe virtualen, ste omejili število vstopnic za posamični film, da bi, kot ste dejali, zaščitili klasično kinoizkušnjo. Lahko pokomentirate, zakaj je to pomembno za naš majhen trg, kjer gredo filmi z Liffa večinoma v distribucijo preko Art kino mreže Slovenije, ki bo v aktualni krizi utrpela veliko škodo?

Gre za gentlemanski dogovor med festivalom, distributerji kot imetniki pravic za Slovenijo in prikazovalci. Če bi, hipotetično, nek film pretakalo 5000 ljudi, bi ga popolnoma izčrpali in ko bi prišel v kinematografe, ko bodo seveda ti ponovno odprti, bi bil v bistvu mrtev. Pri tem se navezujemo na francoski model, ki je zelo zaščitniški do kina, Francozi pa so tudi najuspešnejši pri ohranjanju tradicije obiskovanja kinematografov.

Menim, da se ne izplača prehitro zganjati histerije in zavrniti kinoizkušnje. Verjamem, da se bo marsikaj spremenilo, še posebej v komercialni branži ameriških "blockbusterjev", ko pa je govora o evropskem prostoru, tako glede festivalov kot tudi glede redne distribucije, pa mislim, da se bo klasična kinoizkušnja obdržala. Seveda številke trenutno malo padajo, vendar je dejstvo, da lahko art kino mrežo razglasimo za uspešnico zadnjih desetih let. Ljudje preprosto radi hodijo v kino. Vsi tudi nimajo odnosa do ogleda filma na računalniškem zaslonu ali televizijskem ekranu.

Izhajamo torej iz prepričanja, da se bo klasična kinoizkušnja obdržala, zato smo omejili število vstopnic oz. kod, ki bodo omogočale ogled filmov. In tako bo tudi na letošnjem Liffu nek film lahko razprodan. Vstopnice so v prodaji od petka in prvi vtisi so pozitivni, a ko smo se začeli pogovarjati o tem, nismo vedeli, ali bomo za virtualni Liffe prodali sto ali tisoč vstopnic.

Letošnji Liffe bo ponudil 22 celovečernih filmov, za katere ste uspeli pridobiti pravice za spletno predvajanje, sprva ste jih sicer načrtovali 56. Vam je za katerega od izpadlih še posebej žal?

Žal mi je za vse, ki so bili izbrani in jih ne bomo mogli prikazati. Od novih filmov bi posebej omenil zmagovalca beneškega filmskega festivala Dežela nomadov, ki je zagotovo eden od najbolj obleganih filmov. Tu je še film Jasmile Žbanić Quo Vadis, Aida?, drama o pokolu v Srebrenici in še bi lahko našteval. Poleg tega odpade celotna retrospektiva italijanskega režiserja Federica Fellinija, ki smo jo pripravili skupaj s Slovensko kinoteko.

Sprva smo sicer načrtovali, da bi, če bi epidemiološka situacija dopuščala in bi se odprli kinematografi, preostanek Liffa z vsemi filmi, ki so bili potrjeni samo za kinematografsko prikazovanje, izpeljali v decembru, vendar to upanje vedno bolj usiha. Nekateri od novih filmov, ki imajo lokalnega distributerja, bodo verjetno prišli v kinematografe že tekom prihodnjega leta, drugi pa bodo enostavno prihranjeni za naslednji Liffe.

Lahko izpostavite nekaj filmov iz nabora teh, ki jih bo letošnji festival bo ponudil?

Za otvoritveni film festivala sem izbral meni zelo ljub francoski prvenec Gagarin, katerega režijo podpisujeta Fanny Liatard in Jeremy Trouilh, ki je zagotovo eden bolj magičnih prvencev zadnjih let. Potem je tu dokumentarec kitajskega umetnika Aija Weiweia Koronacija o izbruhu covida-19 decembra v Vuhanu, ki zelo nazorno prikaže izjemno učinkovitost kitajskega represivnega aparata. Meni osebno zelo ljub je tudi film Martin Eden, ki temelji na romanu Jacka Londona in je žlahten primer klasične italijanske politične drame. Zanimanje mnogih pa bo verjetno pritegnil portret Grete Thunberg z naslovom Greta, kjer gre prav tako za vročo temo. Sicer pa stojim za vsemi izbranimi filmi, ki jih je zaradi okoliščin letos pač nekoliko manj.

Predvidevamo, da se bodo prihodnje leto razmere normalizirale, a ne moremo vedeti, če popolnoma. Zato je tudi za prihodnje leto opcija, da pripravimo hibridni festival oziroma je to ena od opcij za v bodoče - da bi filme ponudili v dvoranah in izbor na spletu. Verjamem, da marsikomu ustreza, da si bo lahko filme ogledal z domačega kavča. Veliko ljudi mi pove, da bi več hodili v kino, če bi utegnili. Na letošnjem Liffu pa bodo filmi na voljo 24 ur na dan. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, kaj to pomeni za gledalce, ki do zdaj niso imeli možnosti, da bi si ogledovali filme na Liffu. Festival je sicer z manjšim izborom gostoval v Mariboru in Celju, na Obali in Gorenjskem pa ne, zato bi bilo zanimivo narediti analizo, kolikšen bo delež gledalcev iz teh koncev Slovenije.

Preko spleta bo festival ponudil tudi dogodke spremljevalnega programa, med njimi strokovno srečanje Pogled v prihodnost AV industrije po pandemiji. To je nedvomno pomembna in aktualna tema...

Strokovno srečanje sicer pripravljajo naše kolegice iz zavoda Motovila in Art kino mreže Slovenije v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, zato o njem težko povem kaj več. Vsekakor gre za zanimivo temo, ki je povezana s prav toliko, če ne še več, neznankami glede prihodnosti kot sami festivali. Še več sprememb pa bo verjetno deležno polje filmske produkcije.

Letos bo izpadel tudi pomemben element festivalov - druženje. Boste poleg spremljevalnega programa na spletu poskrbeli za še kakšen dodaten stik z občinstvom ter med občinstvom in ustvarjalci?

Ker smo se odločili za princip 24-urne dostopnosti filmov, to nekako ne gre skupaj. Lahko bi se sicer odločili, da bi dali filme na voljo za omejen čas, da bi bil nek film na spletni strani festivala denimo dostopen v petek od 16. do 20. ure, a se nam tak način ni zdel smiseln. Če smo se že odločili za spletno izdajo, naj bodo filmi dostopni 24 ur na dan. Če pa je tako, je zelo težko organizirati pogovor z režiserjem, saj si ljudje lahko film ogledajo kadarkoli v času festivala.

Kolikor smo lahko, smo se potrudili in vnaprej posneli nekaj pogovorov z režiserji. Sicer še vedno ne toliko, kot bi si želeli, a vendarle. Absolutno ne živimo v iluziji, da je to to, a smo s spletnimi dogodki vendarle poskušali obdržali vsaj del festivalske logike. Sam prihodnosti festivalov ne vidim v tem načinu, saj gre za precej mrtvo obliko, ki se ne razlikuje veliko od platform, kot sta Amazon Prime ali Netflix.

Kako ste oblikovali cene festivalskih vstopnic? Zakaj ste se odločili, da cene iz 5.70 oz. 6.40 evra za Predpremiere in Kralje in kraljice zvišate na 6.90 evra za vse filme?

Odločitev, kako oblikovati cene, da bo pošteno tako do obiskovalca kot tudi do distributerja in imetnika pravic, je bila ena najtežjih. Tu ljudje velikokrat gledajo zelo enostransko in nekateri so celo pričakovali, da bodo filmi zastonj.

Minimalno zvišanje cene iz 6,40 na 6,90 evra se nam ni zdelo tako ekscesno. Moram povedati, da smo, ko smo se začeli pogovarjati o cenah, najprej razmišljali o desetih evrih za film. Nato smo malce povprašali naokoli za mnenje, se pozanimali tudi pri organizatorjih drugih festivalov in se odločili, da znižamo ceno. Nekako je pri razmišljanju o cenah tudi prevladalo prepričanje, da si bosta en film v povprečju ogledali dve osebi. Lahko jih bo pet, v tem primeru si bodo film ogledali skoraj zastonj, lahko bo ena, a to je nekaj, česar ni mogoče nadzorovati.

Ob tem naj poudarim, da so v sedanji situaciji v ekonomskem smislu še bolj kot prikazovalci na udaru distributerji, ki so plačali od 5000 do 10.000 evrov na film za pravice. Tako da tukaj gre za veliko interesov in mislim, da smo našli nek konsenz med tem, kaj pričakujejo lastniki pravic in občinstvo.

Vstopnice za Liffe so v prodaji od petka. Kakšni so prvi odzivi?

Prvi dan smo prodali skoraj tisoč vstopnic, kar je veliko. A gre za nek čisto nov svet. Tudi na letošnjem Liffu bo kak film razprodan in mnogi verjetno niti ne vedo, da se to lahko zgodi, pa se bodo pozneje razburjali. Nekdo bo iz čisto ekonomske logike rekel, da smo nori, da omejujemo število gledalcev. Morda je temu res tako, ampak vendarle. Mislim, da bodo naša prizadevanja za ohranjanje kinoizkušnje na dolgi rok imela pozitivne učinke za vse, tako za nas kot tudi za imetnike pravic. Skratka, ne izplača se razmišljati kratkoročno, saj bi to pomenilo strel v lastno koleno.