Miroslav Mandić v četrtem filmu o presežni moči ljubezni

Filmska pripoved v ospredje postavlja Bruna, ki živi v domu starejših občanov, iz katerega želi večkrat pobegniti, saj ga skrbi za ženo in psa, za katera doma nihče ne skrbi. Gledalec pozneje iz besed Brunove hčerke izve, da je Brunova soproga že več let pokojna, psa pa je dal uspavati, že ko je bila danes odrasla hči še deklica.

V domu starostnikov se Bruno ves čas srečuje s sostanovalko Dušo, z njo zajtrkuje, se pogovarja, jo opazuje, čeprav oba sproti pozabljata, da se poznata. Kljub temu se veselita vsakega novega srečanja.

Kot piše v opisu filma na festivalski spletni strani, je film Sanremo, katerega naslov se navezuje na zmagovalno pesem festivala Sanremo iz leta 1964 Non ho l'eta, s svojim poetičnim jezikom impresivna drama o ljubezni in času, onkraj spominjanja in pozabljanja. "Kontemplacija, ki se ti prikrade v dušo," je zapisala ena izmed selektoric estonskega festivala Liisi Rohumae.

Mandić je ob snemanju filma dejal, da ga "zanima nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo, ki se človeku vrača v obdobju, ko sam ne more več skrbeti zase".

Na vprašanje, komu je film namenjen, saj navsezadnje ima marsikdo v družini dementnega člana in so mu tragikomične situacije poznane, je režiser odvrnil, da mu je "tržno razmišljanje tuje". Kot je pojasnil, je "reševal lastne zagate o življenju in naravi", pri čemer pa je črpal tudi iz svoje družine: "Moja mama je ob odhodu moža oz. mojega očeta zapisala: "Če bi ti ljubezen mogla podaljšati življenje, bi ti moja darovala stoletja."

Film veliko pozornosti nameni detajlom. Prav tem je zavezana tudi Duša, katere prestavljanje skodelic in pribora na mizi že meji na obsesivno-kompulzivno motnjo. Kot je pojasnil Mandić, je njena navidezna obsesivno-kompulzivna motnja "posvečenost vsakemu detajlu, medtem ko čaka, če se bo njun skupni zajtrk zgodil ali ne, pri čemer niti ne ve, kdo je tisti, ki naj bi prišel". Pravzaprav "tudi on ne ve, kdo je gospa, s katero bi rad zajtrkoval, vseeno pa je to najbolj pomemben trenutek njunega vsakdana," je še dodal režiser.

V filmu se zdi, da je okolje v domu starostnikov skupaj z osebjem skoraj popolno. Vsi so prijazni, že skoraj pretirano skrbni in obzirni, čeprav ne zmorejo razumeti globine, bolezni in želja starostnikov. Na vprašanje, če se mu zdi tudi realnost takšna, je odgovoril, da se je izogibal t.i. družbeni kritiki in oceni zdravstvenega osebja. "Problem likov je v njih samih in ne v okolju," je poudaril in se ob tem zahvalil tudi svoji zdravnici za nasvete, ko ji je v branje zaupal scenarij.

Konec filma, kjer gledalec spremlja Bruna, ki se znova odpravi v naravo, ki je zaledenela in divja, se kljub Dušinemu odhodu ne zdi žalosten. Temu po režiserjevih besedah botruje Brunovo spoznanje o obstoju svoje prijateljice, kar prepozna kot "neko njeno zapuščino". To spoznanje ga po Mandičevem mnenju "sprosti". Čustva, ki jih goji do Duše, mu za kratek čas povrnejo spomin - "to je nadzemeljsko spoznanje tega filma, če ga bo želel kot takšnega sprejeti," je poudaril Mandić.

Bruna v filmu upodablja Sandi Pavlin, Dušo Silva Čušin, Brunovo hči Mojca Funkl, ob njih pa igrajo še Boris Cavazza, Lara Komar, Barbara Cerar, Barbara Vidovič, Safet Mujčić, Vladimir Jurc, Doroteja Nadrah in Jurij Drevenšek.

Direktor fotografije je Peter Zeitlinger, montažer Andrej Nagode, scenografa Dušan Milavec in Barbara Kapelj, kostumografka Polonca Valentinčič, oblikovalka maske Anita Ferčak, oblikovalec zvoka je Francesco Morosini. Avtor glasbe je Darko Rundek.

Producent filma je produkcijska hiša Filmostovje, koproducenta sta italijanski Incipit Film ter RTV Slovenija. Film je nastal s finančno podporo SFC in s podporo Studia Viba film ter filmske komisije Furlanije-Julijske krajine, regionalnega avdiovizualnega sklada Furlanije-Julijske krajine in italijanskega ministrstva za kulturo.

Film se je v tekmovalni program festivala v Tallinu, ki bo v hibridni obliki potekal vse do 29. novembra, uvrstil skupaj s še 24 filmi. Festival sicer ponuja 172 celovečercev, 28 kratkih filmov in 13 serij. Festivalsko občinstvo si filme lahko ogledata v kinodvoranah in na spletu.

Miroslav Mandić se je rodil v Sarajevu, kjer je študiral primerjalno književnost. Nato je iz scenaristike in režije diplomiral na Univerzi Columbia v New Yorku. Po kratki filmski karieri v domovini je med vojno emigriral na Češko, kjer je režiral številne dokumentarce. Trenutno živi in dela v Sloveniji, njegov zadnji celovečerni igrani film je Igram, sem iz leta 2018.