Petra Meterc za STA: Zanimajo me ljudje onkraj kalupa naše družbene ureditve

V utemeljitvi priznanja revije Ekran piše, da pogled obračate "tudi drugam od dominantnih podob evropske in zahodne filmske produkcije". Bi lahko pojasnili, kateri so ti filmi "neslišanih in nevidnih, prezrtih in odrinjenih teles", ki najbolj pritegnejo vaše zanimanje?

Tu gre predvsem za zavestno obračanje pogleda k temam, ki se tičejo ljudi, katerih zgodbe in perspektive na filmskih platnih ugledamo redkeje. Ne le politika, temveč tudi umetnost prevečkrat prezre določene skupine ljudi in posameznike, ki se znajdejo onkraj kalupa naše družbene ureditve, zato se mi zdi pomembno tako v kritiki kot tudi povsem osebno odkrivati in prepoznavati njihove glasove tam, kjer je to le mogoče, o njih pisati in premišljati.

Ali morda v aktualnem koronačasu tudi na nas, kot na gledalce, in na vas, kritike, vpliva izogibanje težkim, celo klavstrofobičnim filmom, glede na to, da smo že skoraj leto dni v samoizolaciji?

Med spomladanskim zaprtjem javnega življenja sem dobršen delež prostega časa namenila serijam, saj se mi je zdelo, da mi bodo zaradi pomanjkanja koncentracije v tistem obdobju lažje gledljive kot filmi, pa se je na koncu izkazalo, da sem tudi v serijah pograbila tiste, ki načenjajo precej tesnobne teme, pa vendar nudijo določeno mero zagona in ustvarjalne moči, ki nam lahko v lastnih situacijah pride prav.

Tovrstne teme v filmih ne vplivajo na moje počutje negativno, rekla bi, da prej obratno. Ko je bila situacija v jeseni še bolj optimistična in so podelitev nagrade načrtovali v Slovenski kinoteki, sem si denimo zaželela, da bi zavrteli Melanholijo Larsa von Trierja, ki se mi zdi čudovit, katastrofičnemu koncu navkljub.

Pred tednom se je sklenila prva spletna izdaja Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffa, sklepam pa, da to ni bil prvi festival, ki ste ga letos spremljali po spletu. Kako spletne izdaje vplivajo na delo kritikov? Kaj vam olajšajo in kje prepoznavate največje pomanjkljivosti?

Na začetku leta sem ujela še zadnja dva velika festivala v živo, Rotterdamskega in Berlinale, potem pa se je vse skupaj zaustavilo, tako da sem festival GoEast, Sofijski filmski festival, Sarajevski festival in še nekaj njih spremljala na spletu. Precej logično bi bilo reči, da ogled filmov od doma prinaša določeno udobje, saj lahko filme požiraš drugega za drugim, narediš premor, ga prekineš, če ti ne odgovarja. Vseeno pa je izkušnja, pa tudi koncentracija gledanja, v kinodvorani popolnoma drugačna in zato res pogrešam platno.

Obenem je na spletnih festivalih zaradi različnih distribucijskih omejitev vedno manj filmov, kot bi jih bilo na programu festivala v živo. Letošnja situacija pomeni tudi, da so nekateri režiserji s premierami svojih filmov počakali na naslednje leto, saj si ne želijo, da bi ljudje njihove filme gledali na malih zaslonih. Tu je tudi srečevanje režiserjev in izmenjava mnenj s kritiškimi kolegi, kar ne more biti v celoti nadomeščeno s spletno komunikacijo, ki smo je vsi že po malem siti.

Morda je dobra plat koronačasa, da so filmi velikih festivalov A-kategorije trenutno, sploh za strokovno javnost in novinarje, globalno bolj dosegljivi kot kadarkoli prej. Je to prednost ali slabost? In ali menite, da bodo hibridni filmski festivali odslej naša stalnica?

Vesela sem, da lahko prek spleta filmi in festivali dosežejo več ljudi, kot je to mogoče sicer, saj je ponekod zaradi pomanjkanja kinodvoran težko priti do kakovostnih filmskih vsebin. Tudi pri Animateki, katere del ekipe sem, nas kljub grenkemu priokusu spletne edicije veseli, da bodo naše vsebine letos dostopne po vsej Sloveniji, večina pa tudi po vsem svetu.

Hibridni festivali bodo verjetno vztrajali tako dolgo, kolikor bodo trajale omejitve, ki ne omogočajo polnovredne kino izkušnje. Kasneje pa ... nisem prepričana. Misel o decentralizaciji kakovostnih filmskih, pa tudi širše, kulturnih vsebin, pri čemer lahko splet nedvomno pomaga, mi je ljuba, vendar bi še raje videla, da bi lahko več ljudi uživalo v filmskem platnu.

Naj vas na koncu vprašam še, kaj vam kot mladi kritičarki pomeni priznanje revije Ekran in ali bi morda ob tej priložnosti kaj sporočili vsem mladim, ki se želijo podati na kritiška pota?

Nagrada mi pomeni prepoznanje kritiških kolegov, ki so mi jo namenili, kar je izjemno priznanje samo po sebi, hkrati pa mi daje spodbudo za nadaljnje pisanje. Mladim kritikom bi sporočila, naj gojijo lastna zanimanja. Naj torej gledajo in prebirajo tisto, kar jih priteguje kot posameznike, in ne tisto, kar zapovedujejo trendi, hkrati pa naj bodo vedno pripravljeni svoj pogled tudi razširjati in poglabljati.