Leja Jurišić in Miklavž Komelj za STA: Mnogo relacij se zgodi na ogromno daljavo

Leja Jurišić, Ni mogoče čakati zaman je predstava, s katero sklepate trilogijo sodelovanj, ki vključuje še projekta De facto s pianistom Milkom Lazarjem in Skupaj z igralcem Markom Mandićem. Kako je prišlo do tega, da sta se povezala s pesnikom, umetnostnim zgodovinarjem in slikarjem Miklavžem Komeljem?

Leja Jurišić: Marko Mandić, Milko Lazar in Miklavž Komelj so zame res veliki umetniki in me skrajno veseli, da delajo v Sloveniji in da z njimi sploh lahko sodelujem. To so res poglobljena sodelovanja. V takih sodelovanjih se maksimalno razgalim, delim vse, a hkrati tudi zase vzamem vse, kar potrebujem. Zanimivo je, da so se vsa tri sodelovanja na različne načine začela več let pred dejanskim sodelovanjem v studiu. Vsa tri konec leta 2014 oziroma v začetku leta 2015.

S Komeljem sva se osebno spoznala na komemoraciji za Tomaža Šalamuna, to je bilo res kratko, a zame zelo intenzivno srečanje. Po tem se dolgo nisva videla, a ko sem ga leta 2017 pozimi srečala tik pred premiero Skupaj sem ga po mimobežnem pozdravu nagovorila z vprašanjem, kje naj v zgodovini umetnosti najdem odgovor na vprašanja, kako dvojino odpreti v mnoštvo in ne zapreti v eno ter kdo od umetnikov je pojasnil, ali se je v svojem delu spraševal, zakaj je nujno biti skrajno intimen, da se lahko odpreš množici. Komelj si je vzel čas in mi navedel nekaj referenc. Šla sem v Narodno in univerzitetno knjižnico in predelala, kar mi je naštel. Bilo je točno. Točno to, kar sem na miselni oziroma teoretični ravni iskala. Bila sem pomirjena in premiera je bila uspeh.

Kdaj ste pa Komelja vendarle povabili k sodelovanju?

Leja Jurišić: Ko sva leta 2018, on kot dramaturg, jaz kot performerka, sodelovala v projektu Bare Kolenc Izumitelj na Zemlji, sva se imela priložnost bolje profesionalno spoznati. Od takrat naprej sem želela delati z njim, soavtorsko, enakovredno. Sem pa bila kar v zadregi, kako ga povabiti v tako sodelovanje in sem precej časa odlašala s konkretnim povabilom. Ko sem ga povabila, je pristal. Zelo na začetku procesa sva se odločila, da bova intenzivno sodelovala, na koncu pa pokazala vsak svoj produkt, kjer bodo zadnje odločitve sprejete brez omahovanj in ne bo potrebno soglašati z nečem samo zato, ker je od obeh.

Zanimivo je tudi sosledje odnosov med umetnikoma v vseh treh projektih. Z Mandićem sva na odru fizično skoraj neločljiva. Z Lazarjem se niti enkrat ne dotakneva, razen na poklonu, oziroma sva celo ves čas na odru na razdalji nekaj metrov. S Komeljem se fizično na odru sploh ne srečava. Je pa namesto njega tam kamen. To ni solo predstava. To je duet na daljavo. Mnogo relacij se v tej predstavi zgodi na ogromno daljavo.

Komelj, zakaj vas torej ne bomo videli na odru?

Miklavž Komelj: To je nastalo nekako spontano. Leja Jurišić me je povabila k sodelovanju, potem ko sem ji razlagal, da mi je obisk pri zobozdravniku načeloma manj neprijeten od večine obiskov v gledališču. Leja Jurišić seveda zame transcendira vsako gledališče, ona je onkraj vsega. Sicer pa, kdo pravi, da me ne boste videli na odru? Morda me boste videli bolj, kot če bi bil tam v fizični pojavnosti. Predstava Leje Jurišić je navsezadnje prav tako misterij, kot je to moj tekst.

Naslov projekta Ni mogoče čakati zaman, ki ga poleg predstave sestavljata še Komeljevi knjiga slik in dramska pesnitev, je zelo aktualen. Morda se v času epidemije prav vsak sprašuje, na kaj čaka in ali čaka zaman. Kako sta vidva prišla do tega naslova in kaj z njim sporočata?

Leja Jurišić: Komelja sem v projekt povabila zato, ker sem se želela ukvarjati z relacijo telo-beseda. Telo, ki je še vedno sekundarnega pomena, za katerega še vedno nočemo razumeti, da je nosilec velikega znanja, in beseda, ki sicer nosi na videz pomensko moč v današnji družbi, a je hkrati čedalje bolj banalno uporabljena, celo izrabljena. Mogoče se telo in beseda danes stakneta prav v tem, da sta v današnji družbi oba dobesedno zlorabljena.

Komelj je vstopil v projekt z delno napisanim tekstom Ni mogoče čakati zaman. A ko se je sodelovanje resno začelo, je, kot je sam rekel, pisal neverjetno hitro in ga tudi hitro dokončal. To je bil jasen znak, da je sodelovanje plodno. Ker mi je bil sam naslov izjemno všeč, sem si po tihem v nekem trenutku želela, da bi bil to tudi naslov moje predstave oziroma celotnega projekta. Ko sem mu to omenila, mi je povedal, da je tudi on po tihem o tem razmišljal. Ko se je začela epidemija in je trajala in še traja, je postal na videz bolj aktualen.

V resnici pa se Komeljev statični misterij ukvarja prav z vprašanjem časa na način, ki je v odrski umetnosti, kot jo razumem jaz, bistvenega pomena. Ne gre več za linearni čas, gre za čas v času ali na splošno za pravilnejši pomen časa. To, da štejemo, je že v redu. Ampak najbolj štejemo denar in leta. Sploh leta nas vse ali pa večino frustrirajo. V starosti generalno ne vidimo nič drugega kot odvečnost, bolečino.

In prav v času korone to na grozno žalosten način postaja jasno. Zakaj ni nobenih člankov, kaj si res stari ljudje, najbolj ogroženi, mislijo o današnjem času? Zakaj ne želimo prisluhniti njim, ki so na tej Zemlji dali že "vse skozi" in v resnici največ vedo o zakonih tostranskega življenja? Zato, ker smo obsedeni s štetjem in časa v zahodni civilizaciji še vedno ne želimo razumeti drugače.

Miklavž Komelj: Statični misterij je bil napisan, preden je bila v Sloveniji razglašena pandemija, v času pandemije pa sem ga še revidiral. Sicer pa se protagonist v mojem statičnem misteriju ne sprašuje, na koga čaka, in še manj se sprašuje, ali čaka zaman; on ve, da ne čaka zaman. In ve, koga čaka; njegova stava je v popolnem nasprotju z današnjo civilizacijo, ki postavlja dvom nad gotovost. On ve, da je dvom način, da se pred nečem zaščitimo, samo gotovost pa je popolna izpostavitev. Kot bi rekla sveta Terezija Avilska: En esto yo no puedo dudar. (O tem ne morem dvomiti.)

Kaj pa vaša knjiga slik in zakaj ste se odločili, da knjigi v sklopu projekta izideta posebej?

Miklavž Komelj: To sta pač dve knjigi, tako kot sta dva človeka dva človeka ali tako kot sta dva kamna dva kamna. Prvotno je bila načrtovana samo knjiga slik, izbor iz velikega cikla o akcijah skrivnostnega Bitja, ki nastaja kot delo v razvoju. Ko pa sem videl, da bom v času tega projekta dokončal tudi svoj tekst, mi je založba Pekinpah z neverjetno velikodušnostjo omogočila ločeno objavo tega teksta.

Bi razkrila morda še kaj več o sami predstavi?

Leja Jurišić: Predstava vstopa v ultimativen odnos z drugačnostjo. Gre za duet s kamnom, čisto navadnim kamnom s Primorske, ne z nekim dragim kamnom ali celo z diamantom. Že tu odstopam od vrednotenja, kaj je vredno in kaj ni, kaj ima vrednost v današnji družbi in kaj ne. Ta "moj" kamen ni lep, je navaden kamen. Torej ni nekaj, kamor smo že usmerili svoj vrednostni sistem in ga opredelili kot vrednega obstoja. Je pa zame to prekrasen kamen.

Po drugi strani je kamen nekaj, kar nas v popolnosti obdaja. Na nek način so vsi naši produkti narejeni iz kamna, če ne direktno pa posredno. To se sliši neverjetno. Naslednje vprašanje, ki me je vznemirilo, je bilo, koliko je ta kamen, s katerim delava, star in se mi je zvrtelo v glavi. Je star sto tisoč let, milijon, milijardo let, več milijard? Spet štetje. Kaj je on vse dal skozi, kje je bil, kako točno je prišel na površino zemlje? Sama vprašanja, na katera ne znam odgovoriti. So pa to ista vprašanja, razen glede starosti, na katera racionalno ne moremo odgovoriti, ko smo v odnosu z določeno osebo, celo z zelo bližnjo, kaj šele z nekom druge rase ali drugega spola. Samo ta oseba sama lahko potencialno odgovori na ta vprašanja. Če pa poslušamo Junga, pa še sami zase v resnici še vedno ne vemo, za kaj pravzaprav gre.

Kamen je prišel na oder zaradi sodelovanja s Komeljem. V nekem smislu je tam tudi namesto njega ali pa zanj. Najino sodelovanje se ukvarja prav z vprašanjem, kje je daljava lahko bližina, oziroma bližina resna oddaljenost.

Na kateri točki sta se vajina specifična umetniška glasova najbolje prepletla in kje je morebiti prišlo do trkov?

Leja Jurišić: Glede na to, da sva sodelovanje zastavila kot proces, ki se mu lahko neizmerno prepustiva, prav zato, ker bova na koncu ustvarila avtonomna umetniška dela, je lahko do trkov prihajalo samo na individualni ravni, v samem sebi, s svojimi lastnimi ideologijami in vrednotami.

Miklavž Komelj: Oh, ni šlo samo za eno točko, preplet se je dogajal ves čas na različnih ravneh - prepoznavanje teh prepletov pa je prepuščeno tistim, ki gledajo. Trkov pa med nama sploh ni moglo biti, ker je bilo sodelovanje zastavljeno res brezkompromisno. Tako brezkompromisno, da je bil tu trk res lahko samo trk s samim sabo, kot pravi Leja Jurišić. Prav to pa spet govori o čisto posebni bližini, ki se je vzpostavila v tem sodelovanju. Leji Jurišić sem resnično hvaležen za to magično izkušnjo.

Sceno, luč in kostum podpisuje Petra Veber, ki je sodelovala že pri predstavah z Lazarjem in Mandićem...

Leja Jurišić: Petra Veber je še ena umetnica, ki se ji lahko samo poklonim. Na tem mestu bi tudi omenila, da vsi v tem pogovoru omenjeni umetniki delajo z mano zelo dolge procese za vsote, ki bi bile v tujini dejansko desetkrat večje. Tu ne želim izpostaviti, da je treba delati za čim manj, na kar je opozarjal že Ivan Cankar, saj umetnost ni boljša, če umetniki stradajo. Poglejmo samo dosežke umetnikov v tujini, ki so zelo dobro plačani, in jih tudi pri nas izjemno čislamo.

Želim izpostaviti, da v Sloveniji ljudje resno in brezkompromisno delajo na polju umetnosti in ustvarjajo izjemna umetniška dela in ta umetnost je sestavni del Slovenije in del njene komparativne vrednosti v mednarodnem polju. Če ne sedimo na zlatu kot Švica, bi se bilo nujno zavedati, da je vrhunska umetnost nekaj, kar Slovenija ima. Enako velja za vrhunski šport in znanost. To imamo, a tega nočemo videti, mogoče pa celo nočemo imeti. To sem omenila že tolikokrat, da naj si zdaj to že kdo od vladajočih zapomni in začne promovirati širše. Tu gre dejansko za vprašanje, ali hočemo imeti svojo državo ali ne.

Smo v času, ko gledališča ostajajo zaprta, a predstave še vedno nastajajo. Odločili ste se, da danes premiero izvedete za zaprtimi vrati in namesto gledalcev postavite kamne. Gre za simbolno gesto prisotnosti v odsotnosti ali morda za kaj drugega, kaj več?

Miklavž Komelj: Kamni niso namesto gledalcev, kamni so gledalci.

Leja Jurišić: Na predstavo vedno pride občinstvo, ki je zainteresirano za uprizoritveno umetnost, in pa tisti, ki poznajo nastopajoče ali avtorje, predvsem pa gre za predstavnike iste vrste, kot so nastopajoči. Glede na to, da gre tu za duet s kamnom in ker je trenutno za človeško občinstvo javno druženje prenevarno in prepovedano, bo, dokler bodo trajali epidemija in vladni ukrepi, v občinstvu sedelo samo kamenje.

Treba je omeniti, da meni kot izvajalki to ni najlažje, a je konceptualno nujno, poleg tega pa je treba razumeti, da umetnost nastaja tudi, ko smo ljudje izolirani, pa tudi, da je video umetnost nekaj drugega kot odrska umetnost. Prenašanje predstav po internetu je smiselno samo, če predstava deluje v video formatu ali je narejena za video format. Tako prenesenih z odra na video pa nisem videla v času epidemije zelo veliko, saj gre za čisto drugačno pozornost.

Sem pa nekaj let nazaj videla izjemen prenos šesturne predstave Forced Entertainment: 12am: Awake & Looking Down. To je bilo izjemno. Na trenutke sem pomislila, da je še bolj napeto kot npr. filmi Alfreda Hitchcocka. A tu je šlo v prvi vrsti za predstavo, ki je bila narejena in je funkcionirala za občinstvo, poleg tega pa je bila tudi izvajana pred občinstvom in hkrati transmitirana preko ekrana.

Odrska umetnost predpostavlja nastopajočega in občinstvo. Če ni občinstva, še ne pomeni, da ni nastopajočega. Če v občinstvu žal tokrat še ne morejo sedeti ljudje, še ne pomeni, da je potrebno izločiti vse potencialno občinstvo. Bodo pa tudi po epidemiji v občinstvu skupaj z ljudmi sedeli kamniti gostje.