Larisa Vrhunc in Gregor Pompe za STA: S forumom bi se želeli vpisati v evropsko festivalsko krajino

Sogovornika sta člana organizacijskega odbora skupaj s skladateljico Nino Šenk in dirigentom Stevenom Loyjem.

Forum nove glasbe je neke vrste nadaljevanje festivala Slowind. Lahko za začetek pojasnita, v čem je podobnost in v čem različnost?

Gregor Pompe: Prva ideja je, da bi, potem ko Slowind ni dobil denarja, nadaljevali z njegovim delom, torej s predstavljanjem najsodobnejše sodobne glasbe v Sloveniji. Druga ideja je povezana s krpanjem recepcijskih lukenj, s predstavljanjem tiste glasbe, ki pri nas v zadnjih 50 letih ni bila izvedena. Tretje pa je dati priložnost slovenskim skladateljem, da ustvarijo nova dela, in seveda tudi poustvarjalcem, da rastejo izvajalsko, da se ukvarjajo s sodobno glasbo.

Tisto, kar je novega, je predvsem v izbiri kuratorja, skladatelja v žarišču, ki tokrat prihaja iz območja, ki smo ga včasih geopolitično postavljali v vzhodno Evropo. Doslej je Slowind predstavljal predvsem velikane zahodnoevropske glasbe, ki so prihajali z zahodne strani železne zavese. Nas pa zanima tudi druga smer, da preverimo, če se je tam zadnjih 50 let glasba odvijala kako drugače. Konec koncev je Ondrej Adamek skladatelj svetovnega formata, ki je iz iste generacije kot mnogi zelo uspešni slovenski skladatelji. Mislim pa, da bomo v prihodnje poskušali delovati še bolj povezovalno in združiti različne energije, ki v Sloveniji obstajajo na področju sodobne glasbe, improvizirane glasbe, perfomerskih praks, in vse skupaj povezati v eno platformo.

Larisa Vrhunc: Razlika je tudi, da so Slowindovi festivali pogosto temeljili na tem, da so prihajali tuji glasbeniki in da je bila to priložnost za soočanje domačih izvajalcev s tujimi. Mi zaenkrat še nismo tako daleč, ampak upamo, da bo morda sčasoma uspelo.

Ena od razlik je torej premik od zahoda proti vzhodu. Lahko Adameka predstavite nekoliko bolj podrobno?

Gregor Pompe: Gre za izrazito izstopajočo skladateljsko osebnost, enega izmed tistih skladateljev, ki dobiva dandanes sorazmerno veliko število naročil. Mislim, da sodi v tisto generacijo skladateljev, ki so dodobra pregnetli celotno modernistično izročilo, bili pa so rojeni v postmoderni dobi, ki je zahtevala več komunikacije s poslušalci. Zdi se mi, da je Adamek zelo dober v tem, kako se ne odpovedovati nekim modernističnim glasbenim izrazilom, v katere zna posejati vrsto drobcev, ki lahko lažje komunicirajo s poslušalci. Tako se mi zdi, da njegova glasba dostikrat prestopa v performativno ali vključuje neke vizualne, teatralne elemente ali pa sta sama tema ali glasbeni material izbrana tako, da mogoče izvabi iz poslušalcev kakšen nasmešek. V Sloveniji se mi zdi takšen Vito Žuraj.

Tudi Slowind je imel določenega skladatelja v ospredju. Ali mogoče razmišljate v smeri, da kurator ne bi bil samo komponist, ampak tudi kakšna druga osebnost iz sveta glasbe?

Larisa Vrhunc: Čez dve leti načrtujemo, da bodo kuratorji izvajalci, ker želimo vključiti tudi njihov pogled na sodobno glasbo, obenem pa bi vodili tudi delavnice za instrumentaliste, da bi se njihovo znanje o izvajanju te literature na ta način predajalo naprej.

Gregor Pompe: Pogovarjali smo se tudi o tem, kaj pa če bi bil nekdo, ki sploh ni glasbenik. Galerijski prostori recimo gojijo prakso, da povabijo kakšne pomembne teoretike umetnosti. Zdi se mi, da bi tudi takšne osebnosti bilo mogoče zanimivo poiskati, in mislim, da je to gotova ena izmed idej za prihodnost.

Kako ste sploh pripravili letošnji festival? Sprašujem zaradi koronačasa. Decembrski koncerti bodo v digitalni obliki, za aprilska pa se nadejate, da bosta lahko izvedena v Slovenski filharmoniji. Kakšne so bile prepreke, omejitve, ste imeli kakšne težave zaradi ukrepov?

Larisa Vrhunc: Prvotno smo ves festival načrtovali v normalni obliki, le s primerno razdaljo med poslušalci, tako kot se je letošnja koncertna sezona tudi začela. Potem pa se je izkazalo, da ne bo šlo, tako da tiste stvari, ki so izvedljive v danih razmerah, izvajamo v obliki snemanj oziroma koncertov brez publike, ki bodo prenašani. Za zadnja dva koncerta pa močno upamo, da jih bo mogoče izvesti v živo. Težave so bile največ v tem, ker nismo vedeli, katere pogoje moramo izpolniti, da bomo na varni strani predpisov. Problem je tudi, ker nimaš koga vprašati, da bi ti povedal, kaj točno moraš narediti, kaj se sme in česa ne. Tako da smo imeli nekaj verzij rešitev, potem pa jih je bilo treba med delom spreminjati.

Med financerji je sklad Ernst Siemens, ki vsako leto podeljuje t.i. Nobelovo nagrado za glasbo. Kako vam je uspelo? Je to mogoče še dediščina Slowinda?

Larisa Vrhunc: Najprej smo se prijavili preko društva Slowind, ampak smo potem v času od oddaje prijave do odgovora ugotovili, da je bolj pametno, če začnemo takoj delovati kot svoje društvo, ki smo ga tudi ustanovili. Ko smo dobili novico o sredstvih, smo se spraševali, kako bi to rešili tehnično, ker so bila na ime drugega društva, a so nam pojasnili, da so podprli program, ne prijavitelja. Sicer pa smo šli v koprodukcijo z različnimi društvi, ker se kot novoustanovljeno društvo pri nas niti ne moremo nikamor prijaviti.

Gregor Pompe: Ernst von Siemens je dal največji delež denarja, prijava na to je bila najkrajša, kar pomeni, da je bilo najmanj birokratskih kolobocij. Potem, ko se nam je zgodila sprememba prijavitelja, niso zapletali in so povedali, da jih zanima zgolj vsebina. Odgovor, ki smo ga dobili, je bil kratek, jasen, odločen. In tudi ko je nastopila koronakriza, so se odzvali z razumevanjem, da se denar lahko uporabi tudi naslednje leto. Se pravi, nekdo, ki je dal največ denarja, ki prihaja iz druge države, se je izkazal za daleč najbolj fleksibilnega. Po mojem mnenju bi tako morali delovati vsi razpisi tudi pri nas.

Larisa Vrhunc: Razpis je bil v začetku septembra, do novega leta smo izvedeli, da imamo sredstva, in januarja je bil že nakazan prvi del. Če veš, da boš imel denar, se lahko lotiš organizacije, če pa je razpis šele februarja in šele oktobra ali novembra izveš, ali boš sploh imel denar ali ne, potem v dveh mesecih ne moreš narediti ničesar. To je problem, za katerega mislim, da bi ga bilo dobro premisliti na daljši rok.

Kakšne so vaše želje?

Larisa Vrhunc: Da bi festival preživel, da bi lahko vsaj del teh nalog, ki smo si jih zadali, izpolnjevali. Kot skladateljici se mi zdi grozno, da bi se vrnili v stanje, ki je bilo v Sloveniji pred Slowindom, ko je bila dejansko puščava. Saj povsem takšno stanje ne bo nikoli, ker je internet, ampak kljub temu še zlasti ta glasba potrebuje žive izvedbe in izvajalce, ki jo znajo izvajati.

Gregor Pompe: Mislim, da se je v zadnjih 20 letih ta krajina zelo zamenjala, pri čemer je za Slovenijo prav gotovo ogromno zaslužen Slowind. Informacije so danes resda na internetu, a živi stik, ki so ga gojili pri Slowindu, bomo gotovo še potrebovali in to je nekaj, kar bi radi nadaljevali. Prva želja je, da obstanemo in delujemo, druga pa je, da bi se vpisali v evropsko festivalsko krajino, da ljudje vedo, da v Ljubljani obstaja nek pomemben, zanimiv festival sodobne svetovne glasbe.