Niko Grafenauer ob jubileju: Vsaka oblast bi morala ceniti umetnost

Jubileju akademika, ki se je rodil na dan pred Miklavžem leta 1940, so se letos poklonili s posebno prireditvijo na spletnem Slovenskem knjižnem sejmu, več založb pa je izdalo nekaj njegovih del za otroke. Tako je založba Grafenauer izdala antologijsko slikanico Pedenjped gre v pedenjsvet in slikanico Živali, živali vsenaokrog z ilustracijami Polone Lovšin, založba Morfemplus pa slikanico Halomušnice z ilustracijami Zvonka Čoha. Mladinska knjiga in Beletrina sta poskrbeli za ponatisa. Pri prvi je znova izšla slikanica Kaj ima sonce najraje, ki jo ilustriral Marjan Manček, pri drugi pa Mahajana s podobami Marije Lucije Stupica.

Grafenauer je bil 23 let urednik leposlovja za otroke pri Mladinski knjigi, pri čemer je, kot so spomnili ob letošnji prireditvi njegovi sodelavci in sopotniki, odprl vrata marsikateremu ilustratorju. Tako je denimo Alenka Sottler povedala, da je bil prav Grafenauer najbolj zaslužen za njen uspeh na ilustratorskem področju. Ob voščilu pa je poudarila tudi njegovo zanimanje za vsakega človeka, kar je že od nekdaj številne ljudi vabilo v njegovo bližino.

O tem so pričali tudi drugi, ki so z Grafenauerjem kadarkoli sodelovali. Tako ga je Marjanca Jemec Božič označila za toplega, odprtega človeka, ki je imel kot urednik "posluh za to, kaj je komu dal", pri čemer ni nikoli vsiljeval svojih zamisli. Na vprašanje, kaj po njegovem mnenju določa dobrega urednika, je odvrnil, da nima recepta. "Vsak se znajde kot ve in zna in s tem profilira sebe in tiste, s katerimi sodeluje," je dejal in dodal: "Sem pa res imel vse rad."

Grafenauer velja tudi za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, obenem je tudi prevajalec in esejist. Njegovo ustvarjanje poleg otroške in mladinske poezije obsega poezijo hermetičnega simbolizma in skrajnega modernizma. Kot je dejal, podobno kot literarni zgodovinarji, tudi sam svoje pesniško ustvarjanje umešča v tri razvojne faze. Prvo povezuje s svojo pesniško zbirko Večer pred prazniki (1962), v drugi Stiska jezika (1965) pa se je, kot je povedal, že začela nakazovati njegova filozofska oz. eksistencialistična drža, v Štukaturah, ki so izšle deset let pozneje, pa se po njegovih besedah že vidijo elementi transcendentnega.

Ob literarnem, prevajalskem in uredniškem ustvarjanju se je Grafenauer uveljavil tudi kot družbeni kritik. Vrsto let je bil glavni urednik mesečnika Nova revija ter glavni urednik in direktor založbe Nova Revija. Kot je povedal, je takrat sodeloval s številnimi politiki, ki so oblikovali slovensko pomlad. V pogovoru je izpostavil Jožeta Pučnika.

Vedno se je zavzemal tudi za kulturo in umetnost. Tako je pred leti v intervjuju za STA dejal: "Brez kulture - to pojmujem v najširšem formativnem pomenu besede - ni sveta. Če začne prevladovati kakršna koli mono kultura, je to močno narobe. Zato se zavzemam za demokracijo, za različne poglede in formative znotraj nje. Svet je razgiban, če je raznolik in prav v raznolikosti je bistvo kulture. Kar se pa tiče slovenske politike, vseh barv, pa na žalost težko govorimo o kakšnem zavezujočem poznavanju kulture".

Tudi danes poudarja, da bi morala vsaka oblast ceniti umetnost. Kot se spominja, je bilo nekoč kulturi namenjeno več prostora pa tudi denarja. Danes pogreša tudi več kulturnih polemik. Sam se je denimo ves čas, kot je dejal, "preklal z Josipom Vidmarjem; jaz sem bil zanj problematični avantgardist, on pa je bil zame preveč konservativen". A teh kulturnih prerekanj danes ni več, pravi.

Na vprašanje, kako gleda na razdvojenost Slovencev, tudi znotraj intelektualnih krogov, denimo Slovenskega centra PEN in Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), v kateri je že od leta 2003 član, je odvrnil, da je trenutno premalo poučen o razmerah. "Zaradi karantene že dolgo nisem bil tam," se je pošalil. Dodal je, da je bil bolj na tekočem, dokler je bil predsednik SAZU Tadej Bajd. Sicer pa ocenjuje, da "bo treba na SAZU marsikaj spremeniti, zlasti na področju organizacije".

Za svoje ustvarjanje je Grafenauer dobil številne nagrade, med njimi večkrat Levstikovo nagrado, Jenkovo nagrado in Sovretovo nagrado za prevajanje. Leta 2013 je prejel zlatnik poezije, leto pozneje pa še 2014 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Je tudi prejemnik male in velike Prešernove nagrade.