Intervju 13.1.2021 10:58

Marko Mušič za STA: Moj odnos do Plečnika je predvsem ustvarjalno intoniran

pripravila Tatjana Zemljič

Ljubljana, 13. januarja - Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič, je v dopisnem intervjuju za STA med drugim obudil spomin na očeta, arhitekta Marjana Mušiča in obdobje ustvarjalnega zanosa v 60. in 70. letih. Spregovoril je tudi o načrtih za NUK II. in o svojem, predvsem ustvarjalno intoniranem, odnosu do arhitekta Jožeta Plečnika.

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič. Foto: Daniel Novakovič/STA

Ljubljana.
Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, arhitekt Marko Mušič.
Foto: Daniel Novakovič/STA

Arhitekt Marko Mušič (1941) je študiral in leta 1966 diplomiral v Ljubljani pri prof. Edvardu Ravnikarju. Izpopolnjeval se je na Danskem in v ZDA. Je redni član slovenske in evropske akademije znanosti in umetnosti ter dopisni član štirih tujih akademij. Na področju arhitekture deluje že skoraj 60 let. Za svoje stvaritve je bil večkrat nagrajen, med drugim je prejel nagrado zlata ptica, nagrado Prešernovega sklada, Plečnikovo in Valvasorjevo nagrado ter nagrado platinasti svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Arhitektura vam je bila tako rekoč položena v zibko; prihajate iz družine arhitektov, arhitekt je bil tudi vaš oče Marjan Mušič. Kaj je to pomenilo za vas, kakšni so vaši spomini na očeta?

Oče je bil izjemna osebnost v dovolj tanki plasti slovenske duhovne aristokracije. Bil je izrazit polihistor v najžlahtnejšem renesančnem pomenu. Pretanjen poznavalec umetnosti, poglobljen arhitekturni teoretik in zgodovinar, izvrsten projektant, klasik slovenske arhitekturne risbe ter seveda ploden in izjemen pisec. Sam sem ga preprosto oboževal in sva bila že od mladostniških let nerazdružljiva. Spremljal sem ga na strokovnih poteh, dan za dnem sva razpravljala o vsem mogočem, kar se je praviloma začelo in končalo z arhitekturo.

Vedno sem se zavedal prednosti, ki mi je bila dana z mojim očetom. Skromno sem se oddolžil vsaj z izdajo albumov izbranih arhitekturnih risb in s knjigo Arhitektura za vse čase, v kateri sem podrobno predstavil očetovo delo za Novo mesto in Dolenjsko pa tudi njegove napore za ohranjanje v drugi svetovni vojni ogrožene arhitekturne dediščine. In končno z zajetno monografijo Umetnost arhitekturne risbe. V njej sem zbral očetove najlepše risbe in jih tudi podrobno komentiral. Ob stoletnici njegovega rojstva pa sem v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) pripravil dvodnevni simpozij, na katerem so številni predavatelji predstavili njegov pomembni prispevek k slovenski arhitekturi. Prispevki so objavljeni v Zborniku Marjana Mušiča.

Arhitekturo ste študirali v Ljubljani, pa tudi na Danskem in v ZDA. Kaj vam je dal študij v tujini?

Še med študijem sem v Koebenhavnu sodeloval z danskim arhitektom in arheologom Ejnarjem Dyggvejem. Takrat je skupaj z mojim očetom raziskoval starokrščanski nadškofijski sedež v antični Saloni. Tako sem sočasno in iz prve roke spoznaval tesen odnos med arheologijo in arhitekturo. In še posebej tisto ustvarjalno jedro, iz katerega sem izhajal pri navdušenem, zavzetem risanju možnih rekonstrukcij nekdanje podobe. Morda sem od takrat posebej pozoren in občutljiv do odkritij arheoloških ostalin, njihovih možnih rekonstrukcij in predstavitev. To zanimanje pa tudi izkušnja sta mi prišla prav pri vrsti projektov. Ne nazadnje tudi pri vključevanju arheoloških najdb v projekt nove Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK).

Druga izkušnja pa je bila bolj usodna. Že med študijem sem s posebno pozornostjo in z navdušenjem spremljal delo in še posebej razmišljanja slovitega ameriškega arhitekta Louisa Kahna. Za razliko od drugih, sočasnih izstopajočih arhitektov me je prevzela njegova filozofija arhitekture in še posebej navezanost na tradicijo in kulturo arhitekturne zgodovine. Vedno sta izstopala tudi jasnost arhitekturne kompozicije in smisel za simboliko. Bil je od vseh drugačen in takšne so bile tudi njegove sicer maloštevilne arhitekture, v katerih je uresničil svoj moto, da je treba dati vsaki stavbi dušo.

Imel sem srečo in sem se po diplomi kot prejemnik prestižne štipendije Fordove fundacije izpopolnjeval v njegovem studiu. Takrat sem bil že izoblikovan arhitekt s prvimi uspehi. Zato je bil najin odnos drugačen od tistega, ki ga je imel z večino ostalih kolegov. Izjemno topla in prijateljska osebnost mi je ostala v spominu tudi zaradi njegovega odziva na novico o zmagi na natečaju za skopsko univerzitetno središče. Ker sem nihal med možnostmi, da ostanem v ZDA, kjer so bile takrat izjemne priložnosti za arhitekte, ter med povratkom in delom na novem projektu me je z očetovsko zavzetostjo prepričal, da moram nemudoma v Skopje in nadaljevati ter dokončati svoje veliko in pomembno delo.

V 60. in 70. letih minulega stoletja ste načrtovali številne velike projekti po vsej nekdanji Jugoslaviji, če omenim samo Univerzitetno središče v Skopju ali pa Spominsko in kulturno središče v Kolašinu v Črni gori. Kako se spominjate tistega časa?

To je bilo obdobje zanosa, vere v arhitekturo, mladostnega navdušenja, novih možnosti in seveda tekmovalnosti. Ob številnih natečajih smo se uspešni avtorji medsebojno seveda dodobra poznali. Po konceptih, formalnem izrazju, spretnosti in prepričljivosti funkcionalnih zasnov in celo po tehniki risanja in predstavitev. Seveda pa se nismo poznali osebno in sem se z nekaterimi najuspešnejšimi srečal šele mnogo kasneje.

Še posebej pa sem bil presenečen, ko sem se začel pojavljati v krajih bodočih gradenj. Slovenci smo imeli takrat prav poseben, izjemni ugled v nekdanji skupni državi. In tako so posebej cenili tudi arhitekte, ki smo prihajali iz ljubljanske šole za arhitekturo.

Mislim, da je imela arhitektura v tistem času vsestransko politično podporo. Zanimivo je, da me niso nikoli vprašali, zakaj nisem član Zveze komunistov ali celo prepričevali, da je to nujno, če hočem biti glavni arhitekt. Očitno je bil tudi o tem vprašanju dosežen dogovor, ki so ga pomembni politiki, praviloma predsedniki gradbenih in podobnih odborov za uresničitev teh projektov brezpogojno spoštovali.

V 80. letih pa ste težišče svojega ustvarjanja prenesli v Slovenijo in tedaj kot prvo sakralno arhitekturo v vašem opusu načrtovali cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah. Kot ste povedali v enem od intervjujev, so imeli pri nastajanju tega projekta pomembno vlogo naročniki - jezuiti, ki so se odločili, da bodo dali pred vsem prednost kvaliteti izvedbe. Lahko poveste več o nastajanju tega projekta in o pomembni vlogi naročnika?

Po zaključenem vabljenem natečaju sem v sodelovanju z draveljskimi jezuiti spoznal čisto nov, drugačen odnos naročnika, ki ga dotlej nisem nikoli izkusil in za katerega sem že mislil, da ne obstaja več. Odnos zavzetega soustvarjanja, zainteresiranega in polnega dialoga ter prijateljske pomoči je bil zame nekaj navdušujočega; nekaj kar se je navezovalo na davno minula stoletja, ko sta veličastne arhitekture dobesedno soustvarjala izbrani, kultivirani naročnik in njegov arhitekt.

Tako tudi ni bilo nikoli pomisleka nad tem, da sem se v arhitekturi nove cerkve zavestno in docela oddaljil od Plečnikovih sakralnih ureditev. Spoštovali pa smo njegovo načelo arhitekturne celovitosti. Torej celovitosti, ki sega od osnovnega koncepta do zadnjega detajla.

Zanimanje za vsako podrobnost v načrtu in iskanje globljih pomenov, historičnih izvorov in simbolnega poslanstva pa tudi praktičnih vidikov vsakdanjega življenja je potekalo od prvega dne v naravnost neverjetni intenzivnosti.

Ob dr. Lojzetu Bratini, jezuitu, ki je vodil načrtovanje in gradnjo in ki je znal s svojim filozofskim, umirjenim in preudarnim nastopom v trenutku umiriti tudi občasne napetosti, mi je pri delu prav posebno pomagal pater France Svoljšak, takrat draveljski župnik. Izjemno izobraženi ter v umetnost in njeno poslanstvo zagledani jezuit je ob vsaki priložnosti izoblikoval zgoščene rešitve in predloge, ali, kar je bilo še bolj dragoceno, filozofske, liturgične pa tudi povsem praktične, z bogato izkušnjo pridobljene vidike, ki jih je treba primerno upoštevati.

Velike težave, mislim predvsem na finančne zahteve gradnje, je draveljska župnija premagovala s skrajnimi napori. Vendar niti enkrat samkrat z okrnitvijo arhitekture ali kvalitete in trajnosti izvedbe. Zato smo se ponekod odločili za začasne rešitve, ki smo jih skozi leta postopno nadomeščali s tistimi, ki so bile načrtovane. Na koncu smo cerkev počastili z novimi orglami in s trgom, ki poslej povezuje obe cerkvi in uvaja draveljsko sakralno oazo.

Iz 80. let so tudi načrti za NUK II., s katerimi ste zmagali na javnem natečaju. Projekt je bil tudi že začet, a nato zaustavljen, pred osmimi leti pa je bil razpisan nov natečaj, na katerem je zmagala rešitev biroja Bevk Perović. Takrat sta se tudi oblikovala dva tabora, eni so menili, da vaš projekt ni več odsev časa, v katerem živimo in da je zato potreben nov natečaj, na drugi strani pa so vaš projekt podprli nekateri vidni arhitekti in umetnostni zgodovinarji. Kako danes sami gledati na zgodbo z NUK II., je ostal grenak priokus?

Glede nove stavbe NUK morda tvegam, a vseeno trdim, da je bil moj natečajni projekt dober in sem nanj ponosen. Še posebej na vraščenost nove stavbe v dragoceno okolje, na spoštovanje njegove tradicije in lepote. Na nizki obodni del torej, ki je zraščen z obstoječimi hišami in v katerem se glavni vhod široko razpira proti trgu Francoske revolucije, obelisku in Plečnikovi NUK. In na zaporedje prostranih, sklenjenih razglednih in bralnih teras, ki višji del stavbe odmikajo v notranjost kareja, torej povsem izven dragocenega vizualnega prostora znamenitih obodnih ulic.

V nenehnem izpopolnjevanju je projekt prepotoval skoraj 20 let in številna, vsakovrstna prilagajanja. Vendar sem prepričan, da se je skoznje dodatno izčistil. Še posebej zaradi odličnega sodelovanja knjižničnih strokovnjakov, arheologov in drugih sodelujočih ekspertov, pa tudi predstavnikov Unesca, ki so projekt usmerjali in ocenjevali. In seveda zaradi vseh laskavih soglasij, ki so bila izdana za izdelani projekt tik preden ga je vlada umaknila.

Nekaj grenkega priokusa seveda ostane. Še posebej, ker je bil po potniški postaji in Apostolski nunciaturi to že tretji pomemben ljubljanski projekt, za katerega sem zmagal na natečaju, pa potem iz takšnih ali drugačnih razlogov ni bil realiziran.

Z NUK vas povezuje tudi projekt prenove s konca 90. let, ko ste prenovili kletne prostore ter delno preoblikovali informacijske prostore pritličja. Pri tem pa ni šlo za posnemanje oblik ali kontrastno ločevanje starega in novega.

Preden se je bilo mogoče lotiti dela, je bilo treba zelo jasno odgovoriti na vprašanje, ali je sploh mogoče Plečnikovo delo nadaljevati, ne da bi bil na ta način storjen nepopravljiv greh. Odgovor je v vseh velikih obdobjih arhitekturne zgodovine; vselej je bilo nadaljevanje življenja samoumevno. Dela so se nadaljevala z novimi ustvarjalci, lahko tudi skozi več generacij. Tako so nastajale tudi najpomembnejše arhitekture.

Že načeloma in od vsega začetka sem odrinil možnost sicer všečnega epigonstva. Predvsem zato, ker mi je posnemanje drugega, pa čeprav največjega ustvarjalca, tuje. Nasprotoval sem tudi filozofiji kontrasta, torej poudarjenemu ločevanju starega in novega, ki bi uničilo celovito doživetje.

Prav zato je filozofija kontrasta tuja tradiciji v arhitekturni zgodovini. Sloviti Borrominijevi cerkvi S. Carlo pri štirih vodnjakih so po njegovi smrti zgradili zvonik, izvedli fasado in dokončali notranjost. Vse to v spoštovanju enakega doživljanja učinkuje kot iz enega liva. Ali pa rimska bazilika sv. Petra, pri kateri je skozi več kot 200 let in v zaporedju številnih znamenitih ustvarjalcev nastajala osnovna arhitekturna podoba, kakršno doživljamo danes. Seveda so vsi v njihov prispevek vtisnili lastno ustvarjalnost, obenem pa so brezpogojno spoštovali celovito učinkovanje in doživetje.

V arhitekturi prenove in programske preobrazbe je zato izbrana smer ustvarjalnega dialoga, ki izhaja iz Plečnikovih skrbno proučenih in polno doživetih iztočnic in jih dograjuje za današnjo uporabo. V urejanju notranjščine NUK gre torej za kreativno konservatorstvo, kot ga je imenoval Nace Šumi in ki ga je pri nas uveljavil prav Plečnik. V prostorih, ki so zaradi vojne ostali s fragmenti ali celo brez Plečnikovih ureditev, sem izbral pot, ki se mi zdi edina primerna in sprejemljiva, torej brezpogojno iskanje enakega učinkovanja, doživljanja in občutka celovitosti. In istočasno njihovo doseganje z lastnim, torej ne s prevzetim arhitekturnim jezikom.

Kot umetniku med arhitekti vam je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade, še posebej blizu memorialna arhitektura. Na tem mestu bi omenila Park spomina Teharje in ljubljanske Žale. Če bi obstajala lestvica arhitektur glede na namembnost, kam bi jo umestili?

Kadar se lotimo takšnih projektov, se moramo zavedati Wittgensteinovega prepričanja, da smisel etike in estetike razkriva neizrekljivo. V takšnem zavedanju postaneta vloga arhitekta in njegovo delo pri urejanju pokopališč in parkov spomina izjemno subtilna, občutljiva in poduhovljena. In to seveda v razponu od generalne ureditve do zadnjega detajla.

Treba se je zavedati, da mora imeti vsak delček prostora svojo simboliko in obredno funkcijo. Vsi posegi in ureditve morajo biti taki, da pričajo o kljubovanju časa. Razgovor s časom, ki daleč presega človekov vek, je pravzaprav smisel in vsebina takšnih ureditev. Zato vsekakor sodijo med zahtevnejše arhitekturne naloge.

Označeni pa ste tudi kot izjemen risar. Kaj vam pomeni arhitekturna risba?

Arhitekt je z risbo tesno, celo usodno povezan. Risba ga spremlja od vsega začetka in postopoma zori skupaj z njenim risarjem. Prej ali slej arhitekt vzpostavi tisto idealno stanje, ko se v ustvarjalni tišini ujameta misel in poteza.

Treba je ločiti arhitekturne risbe, v katerih arhitekt proučuje obstoječe stavbe, prostore in naselbinska tkiva. Z risanjem postopno lušči tisto, kar je zanj bistveno in kar ga posebej zanima, osnovni koncept, arhitektoniko in včasih celo materializacijo. Vse to prehaja v memoriranje, v preslikavanje tako pridobljenih spoznanj v neskončno zakladnico podzavesti. Široko poznavanje arhitekturne zgodovine in teorije, poznavanje načel in podrobnosti arhitekturne sestave, spretnost, sposobnost in veščina risarja pa tudi likovna nadarjenost izluščijo tisto, kar je zanj v arhitekturnem smislu bistveno. Takšne risbe so posebna zvrst in posebej žlahtno, a tudi zahtevno področje, ki mu pravimo arhitekturna risba.

Druga vrsta arhitektove risbe pa je bolj zapletena. Ukvarja se namreč s svetom, ki ga ni. S svetom, ki v procesu risanja šele nastaja in ki ga v resnici morda tudi nikoli ne bo. Te risbe so subtilni pogovor med tistim, kar vemo in med krhkimi in neizčiščenimi predstavami, vzgibi v naši podzavesti. V podzavesti, v katero se prenašajo, v kateri se kopičijo naša zavestna iskanja in spoznanja. Tudi naša obsedenost z izluščenjem prave, najboljše rešitve. In obenem podzavesti, kjer je tisto, kar vemo, kar se zdi razumu smiselno in logično, neobremenjeno in se naravnost skrivnostno razblinja v drugačnih in drugih predstavah in povezavah. Seveda pa je vse to skrajno osebno in intimno.

Tretje pa so arhitektove risbe, ki prezentirajo njegove rešitve drugim. Naročnikom, natečajnim komisijam in vsem tistim, ki bodo to arhitekturo presojali, gradili, v njej uresničevali tudi lastne vizije in sporočila ter z njo poslej tudi živeli. Takšne prezentacijske risbe spremljajo arhitekte od davnih časov. Od renesanse dalje so ohranjeni sijajni prikazi v risbah pa tudi modelih, ki ob kvalitetah arhitekturnih rešitev sporočajo tudi virtuozno mojstrstvo prezentacij. Mojstrstvo, ki ga v sedanjem času vse bolj nadomeščajo predstavitve z novimi orodji in pripomočki.

S Plečnikom ste povezani na več načinov; vaš oče je bil njegov učenec, prenavljali ste njegov NUK. Kako bi opisali vaš odnos do Plečnika in kako ocenjujete odnos Slovencev do "velikega arhitekta", kot ga označujejo?

Moj odnos do Plečnika je predvsem ustvarjalno intoniran. V vsakem njegovem delu, načrtu ali skici se spontano razpre kreativna nasičenost, ki je neusahljiv vir zanimanja, občudovanja pa tudi novih ustvarjalnih spodbud. Obenem pa je Plečnikova brezmejna predanost iskanju popolnosti za drugega arhitekta večen vzor, spodbuda in zaveza.

Ob razmišljanju o odnosu Slovencev do Plečnika pa je treba izpostaviti naše naraščajoče pomanjkanje odnosa do arhitekture nasploh. O arhitekturi je premalo govora v šolah in tudi kasneje. Tudi zato naš prostor vse bolj zasedajo stavbe, ki sploh niso arhitektura. Seveda imamo vrsto odličnih arhitektov. Vendar je njihov opus v primerjavi s poplavo konfekcijske in podpovprečne arhitekture žal komaj zaznaven.

Večkrat je bilo že izpostavljeno, da imate izjemno spoštljiv odnos do tradicije. Je tudi sicer pri Slovencih odnos do arhitekturne in kulturne dediščine nasploh ustrezen?

Bilo bi nenavadno in nemara celo narobe, če kot arhitekt ne bi poudaril posebnega, posebej pomembnega dela, ki ga je identiteti Slovencev prispevala umetnost prostora. Ne mislim le na naše, sicer izjemne, svojske in mnogokrat mojstrske interpretacije velikih stilnih usmeritev, tako romanike, gotike, renesanse in baroka. Na očarljive prepesnitve velikih evropskih arhitekturnih zgledov, v katerih se pod našim nebom in z našo ustvarjalnostjo srečujeta in medsebojno oplajata mediteranski temperament in severnjaška resnobnost.

Mislim tudi na vekovito lepoto, ki jo je skozi čas ustvaril anonimni slovenski ljudski genij. Na slovensko ljudsko stavbarstvo z vrhunskim dosežkom, slovenskim kozolcem, in na našo, slovensko kulturno krajino. In seveda na izvrstne tuje arhitekte, ki so ustvarjali pri nas, kot so denimo Domenico Rossi, Andrea Pozzo ali Carlo Martinuzzi. In še posebej na našo sijajno avtorsko arhitekturo s svetovnim vrhuncem Plečnikom. Na vrednote torej, po katerih že dolgo slovimo v omikanem svetu.

Zato je prav, da se ob tem zamislimo in kritično zazremo v lastno resničnost. Ali arhitekturno in kulturno dediščino kot temelje naše identitete zares dovolj spoštujemo? Ali ju zares varujemo, proučujemo, na sodobne načine obnavljamo in oživljamo ter uveljavljamo doma in v svetu? Ali varujemo plemenite hiše, žlahtno urbano in vaško naselbinsko tkivo, naše, v svetu edinstveno anonimno ljudsko stavbarstvo in končno našo prelepo, a tako krhko kulturno krajino.

Zavedam se, da je takšno varovanje identitete vse težje. Pa ne zaradi tehničnih ali tehnoloških težav; s sodobnimi postopki lahko obnovimo in oživimo vsak kulturni spomenik, ne glede na njegovo stanje. Ne, problem je v navzkrižju interesov. In v nesposobnosti ali celo nepripravljenosti, da bi postavili jasno mejo, onkraj katere kompromisi in žrtve arhitekturne in kulturne dediščine in s tem naše identitete enostavno niso možni.

Kaj vam pomeni Prešernova nagrada, tudi v luči tega, da so arhitekti redko med dobitniki; nazadnje jo je prejel leta 2003 Vojteh Ravnikar, pred njim leta 1984 Oton Jugovec?

Vse nagrade so prijetne spremljevalke. Seveda pa ima Prešernova nagrada poseben pomen in zven. Po eni strani je priznanje za minule dosežke, po drugi pa tudi vzpodbuda za bodočnost. Kajti tudi ustvarjalci po dolgi prehojeni poti še vedno optimistično zremo v prihodnost in v nove izzive. Ti, skoraj dvajsetletni zamiki v podeljevanju Prešernove nagrade za arhitekturo, ki jih omenjate, seveda niso odraz slabe kvalitete v slovenski arhitekturi. So prej posledica splošnega nezanimanja za arhitekturo in podcenjevanja njene usodne pomembnosti v narodovi tradiciji, kulturi in identiteti.