Sandi Červek za STA: Toliko stvari me zanima hkrati, da se mi zdi eno življenje prekratko

Na razstavi na Ptuju vas je bilo mogoče spoznati "tako v črnini kot v barvah", na eni strani skozi skrajno racionalen in na drugi impulziven in sproščen ustvarjalni pristop. Kako sobivata oba pola vašega ustvarjanja?

Ta bipolarnost je v mojem ustvarjanju prisotna že od začetka. Po končani likovni akademiji sem začel s figuro, ki pa je postopoma izginjala in tako sem prešel v abstraktno fazo. Vendar se mi je figura venomer "vračala iz ozadja" - narava, tihožitje in drugo, vedno sem ustvarjal oboje. Saj navsezadnje sem slikar in je dobro ohranjati vez s slikarskim metierjem, s čimer se nekako sam potrjuješ v klasičnem smislu slikarstva.

Kustosinja ptujske razstave Irma Brodnjak vas je opisala kot umetnika, ki "ne podlega trendom, čeprav jim budno sledi". Je težko ostati zvest samemu sebi?

Tu se je treba ozreti nazaj na obdobje po akademiji med letoma 1986 in 1990, kamor segajo zametki mojih t. i. črnih slik. Te so me sčasoma popolnoma potegnile vase. Gre skorajda za neko zasvojenost s problemom, ki ga hočem na vsak način rešiti. A problemov je seveda veliko in ko ne eni sliki rešim enega, se že pojavi nov. Ko rešim tega, se na naslednji sliki lotim spet novega. Z vsako novo sliko nastanejo novi svetovi in temu ni ne konca ne kraja. Toliko stvari me zanima hkrati, da se mi zdi eno življenje prekratko. Še posebej v zadnjih letih, ko se mi zdi, da imam "več za seboj kot pred seboj", poskušam iz sebe stisniti kar največ. Iz teh mojih zanimanj pa izvira tudi več načinov izražanja na slikovnem polju, ki ste ga omenili prej.

Črnim slikam, ki jih označujejo kot vrhunec vašega ustvarjanja, se posvečate že tri desetletja. Lahko poveste več o svojem raziskovanju znotraj črne barve?

Te slike imajo osnovo v krivuljah koordinatnega sistema, pri čemer je za učinkovanje slike izjemno pomembna njihova napetost; na kateri točki bo krivulja najbolj napeta, da bo pognala svetlobo po slikovnem polju. Če krivuljo spremenim, bo slika učinkovala popolnoma drugače. Slike so navidez enake, vendar se v resnici močno razlikujejo med seboj. Njihova posebnost je tudi, da se v eni sliki skriva nešteto pogledov. In mene kot slikarja seveda zanimajo vsi ti pogledi. Če bi imel na voljo pet življenj, bi lahko ves čas reševal probleme znotraj teh slik. Čeprav v življenju počnem različne stvari, se ves čas vračam k njim, saj kar ne morem več brez tega.

Sam ustvarjalni proces je sicer mukotrpen, marsikomu bi se zdel tudi suhoparen. Najbolj kreativni del je pravzaprav ustvarjanje skic, samo slikanje pa je neke vrste meditacija, ko ponavljam en in isti gib. In to traja ure in ure, dneve in dneve. Ko "padem noter", se pravzaprav niti ne zavedam, da delam. Ob tem je, kot da mi v glavi teče film in kar je na njem, pred menoj nastaja v naturi.

Kot ste omenili, slike ponujajo več različnih pogledov, ki se gledalcu razpirajo s premikanjem ob slikah.

Učinkovanje teh slik je možno ponazoriti s primerjavo s fotografijo oz. filmom. Na njih je na enem slikovnem polju pozitiv in negativ. Še posebej pri simetrični kompoziciji, in če gre za kvadratno slikovno polje, je to lepo vidno. Če bo gledalec pristopil z leve strani, bo videl recimo pozitiv, če z desne, pa obratno oz. negativ tega, kar je videl s svoje prejšnje pozicije. Ker bo z njegovim premikanje ob sliki po slikovnem polju potovala svetloba, pa bo videl tudi vse vmesne sekvence.

Od leta 2018 namesto črne izbirate bogat temno moder odtenek. Kako je prišlo do tega?

Kar nekaj let sem potreboval, da prestopim v to modrino. Začel sem zelo previdno, z najtemnejšo prusko modro barvo, nato prešel na malo svetlejšo prusko modro. Če se malo pošalim na svoj račun: To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo, je leta 1969 dejal Neil Armstrong, ko je stopil na Luno. Jaz pa pravim: Prestop v modrino je velik korak zame in majhen za človeštvo. Je pa med črnimi in modrimi slikami ena bistvena razlika. Pri črnih robovi slik delujejo zelo ostro in slika gledalca "požre in izpljune". Črnina ga posrka vase, nato ga svetloba, ki se izriše, potegne ven. Pri modrih pa je rob mehkejš, modrina "gre čez rob". Na razstavi na Ptuju se je v sobi s petimi modrimi slikami denimo modrina "naselila" prav po vsem prostoru.

V intervjuju za Večer o spomenikih v Murski Soboti ste ob razmišljanju o spomeniku Rastoča knjiga Murska Sobota kiparja Mirka Bratuše dejali: "Kakšna pa je umetnost, če je vse pričakovano, predvidljivo in takoj razumljivo? Saj ni namen umetnikovega dela, da ustvarja za široko populacijo, sploh danes ne, ko je vse podvrženo populizmu." To se mi zdi, glede na to, da gre vendarle za javno plastiko, pogumna izjava. Menite, da si slikar lahko, glede na to, da je slika namenjena razstavljanju v galeriji ali nekdo z njo obogati svoj dom, pisarno, dovoli še več svobode?

Zagotovo in tega se zelo zavedam. Položaj kiparja je s tega vidika zahtevnejši in zato sem povedal, kar ste omenili. Javni spomeniki so ob postavitvah vedno deležni najrazličnejših odzivov, večinoma negativnih. A Mirko je s to skulpturo fenomenalno ponazoril to zgodbo Prekmurja in segel daleč nazaj, še v čas, ko je bilo tu Panonsko morje. In zato sem takrat ostro nastopil in stopil v bran, ne le njemu, ampak kiparjem na splošno.

Umetnosti danes mnogi očitajo, da je nerazumljiva. Menite, da je težava tudi v tem, da ljudje v splošnem slabo poznajo različne umetnosti?

Zagotovo. Že če pogledamo likovno vzgojo v prvi triadi osnovne šole. Poučevati bi jo morali likovni pedagogi z znanjem didaktike in pedagogike, ki bi imeli ustrezen pristop, a temu ni tako. V poznejših razredih osnovne šole sicer že poučujejo pedagogi, kar je prav, je pa še vedno zelo malo ur likovne vzgoje, da recimo o glasbeni vzgoji sploh ne govorimo. V srednjih šolah ju skorajda ni, na fakultetah pa sploh več ne.

Umetnostna vzgoja je v izobraževalnem sistemu zelo slabo zastopana in veliko je tako odvisno od staršev, pa tudi od tega, ali je nekdo iz mesta ali podeželja. V mestih imajo ljudje vendarle dostop do galerij, muzejev, glasbenih dogodkov, na podeželju tega ni. Pri nas ne vzgajamo občinstva. Kako naj potem nekdo razume likovno delo, če ni ustrezno opremljen z znanjem.

Tu bi se še enkrat vrnil k svojim črnim slikam. Ko sem začel z njimi, sem naletel na nerazumevanje kritikov pa tudi nejevoljo kolegov, češ da kaj si grem. Da sem jih prepričal z njimi, sem potreboval precej časa. No, pri njih pa je še ena "težava" - ustrezna osvetlitev. Zanje je povsem primerna le zaprta bela kocka, kjer se je potem mogoče igrati s svetlobo. Ko so slike končane, takrat se zanje šele začne prava kalvarija, kako jih osvetliti, postaviti v prostor, da bodo "igrale, kot morajo". In če niso pravilno osvetljene, se seveda ne vidi nič in jih je tako še težje razumeti.