Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za STA: Radi se lotevamo zanimivih, iskrivih projektov

Arhitekturni biro Jereb in Budja arhitekti sta leta 2007 ustanovila Rok Jereb in Blaž Budja, delujejo na področju arhitekture in urbanizma.

V prispevku v reviji Outsider je zapisano, da se prizidek tovarniškemu objektu na prvi pogled zdi odlična iztočnica za nezanimivo arhitekturo. Vendar je vaša večkrat nagrajena poslovna stavba Tem Čatež vse kaj drugega kot to. Kako ste pristopili k projektu?

Rušenje tabujev in zgolj inženirskega pogleda na arhitekturno ustvarjanje včasih po srečnem naključju botruje boljšemu izdelku. Novi objekt Tem Čatež je hiša, ki je izšla iz kljubovanja birokratskim zapletom. Na prvi pogled je bila naloga težko rešljiva. Parcela ob robu naselja je izrazito podolgovata, poleg tega jo je po sredini prerezala javna cesta, naročnik pa si je želel podaljšek tovarne zgraditi na drugi strani z izvennivojskim križanjem.

Rešitev, ki smo jo predstavili naročniku v sklopu vabljenega natečaja, je bila smiselna, a nenavadna. Namesto iskanja fizične oblike stika z novo stavbo na drugi strani, smo predlagali ukinitev javne ceste, ki je bila v resnici podvajanje vaške povezave.

V vasi, kjer tovarna predstavlja generator socialnega življenja, smo predvideli prostor, ki bo služil druženju. Dostopni del, dvorišče naj bo torej javno, namenjeno vsem. Stari del tovarne, očarljiva betonska poslovna stavba, nam je služil kot nekakšen paspartu novega kompleksa. Morda smo ravno s pravo mero prepleta materialov dosegli, da se sicer dokaj navadna betonska stavba skladišča spremeni v industrijski kompleks, ki ne preglasi tradicionalne dolenjske pokrajine ter kljub temu pritegne pozornost.

Že v času snovanja arhitekture smo začutili, da je Tem Čatež podjetje, ki svojo poslanstvo išče v družinskih vrednotah. Zdi se, da je njihova poslovna ideja v tem, da so te vrednote razširili tudi v polje industrijskega druženja. Verjamemo, da je tudi to spoznanje odločilno vplivalo na oblikovanje prostora na Čatežu.

O prav tako večkrat nagrajenem Materinskem domu v Ljubljani ste sami zapisali, da "je v več pogledih posebna hiša". Lahko to pojasnite?

Materinski dom je posebna hiša tudi zato, ker je obenem inštitucija in dom. Je inštitucija, ki svojo pojavnost uporabi za to, da svojim stanovalcem poda varnost in obenem nagovarja okolico z dovolj urejeno podobo domačnosti. Je nekakšen hibridni dom, vzpostavlja nov pomen sobivanja. Skupni prostori so večji, bolj javni, zasebni manjši, bolj intimni. Kompozicija izmaknjenih vogalov povzdigne zasebni del v zgornji nivo in obenem z obliko naredi hišo manjšo, bolj vpeto v lokalno okolje.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je zapisano, da vaše arhitekture povezuje "prepoznavna vpetost v lokalno okolje, občutljivost do konteksta, materiala, detajla, še posebej pa občutljivost do uporabnika". Se vam zdi, da arhitekti danes v splošnem dajejo dovolj poudarka tem parametrom in zakaj so tako zelo pomembni?

Hvala za to vprašanje. V različnih interpretacijah smo ga te dni slišali večkrat. Menimo, da naše ustvarjanje temelji na kritični regionalni misli. Vpetost v okolje je za nas eden od ključnih gradnikov arhitekture. Vzgojeni smo bili tako, verjetno je ključno vlogo odigrala tudi fakulteta za arhitekturo. Sodelovali smo s profesorjem Vojtehom Ravnikarjem, njegova arhitekturna misel je bila prežeta s kontekstom in pomenom tako materiala kot detajla.

Težko je ustvarjati v popolni odsotnosti geometrije v prostoru in harmonije, obenem pa verjamemo, da je spoštovanje do grajenega in narave ter sobivanje v prostoru brez nadvlade obstoječega prava pot. Arhitektura nastaja za nas vse, za ljudi. Imeli smo srečo, da večina naših projektov postavlja človeka v središče dogajanja.

Kakšnih arhitekturnih projektov se v vašem arhitekturnem biroju najraje lotevate?

Radi se lotevamo zanimivih, iskrivih projektov, ne glede na merilo in kontekst. Začiniti jih skušamo z obilo dobre volje in optimizma. Želimo si, da so bi bili naši projekti družbeno odgovorni in s tem spodbujali boljšo družbo.

Koliko je za uspešen arhitekturni projekt pomemben tudi dober odnos z naročnikom in koliko je na obeh straneh potrebnega prilagajanja?

Dober odnos z naročnikom je gotovo bistvena sestavina kakovostnega arhitekturnega snovanja. In verjetno predpogoj za dobro izpeljan projekt. Ključno je medsebojno zaupanje in nenehno prilagajanje.

Na Tem Čatež smo bili deležni izjemne podpore in zaupanja v strokovne rešitve. Naročnik je s pravo mero pragmatizma in optimizma spodbujal razvoj projekta, z zavedanjem, da gradi zase in želi svoje delovno okolje narediti kar se da prijetno in po meri človeka. Kot rečeno, industrijsko okolje je preraslo zgolj proizvodno halo in postalo družabno okolje. Mi smo pri tem zgolj pomagali po naših najboljših močeh.

Pri Materinskem domu pa smo imeli več naročnikov. Najprej naročnika, investitorja, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, nato pa še uporabnika, ki je ključen za pravo razumevanje tematike.

Lahko povemo, da smo sicer pri vseh naših dosedanjih projektih tudi po zaključku ohranili odlične odnose z naročniki in uporabniki. V športni dvorani v Stopičah pri Novem mestu smo v spomin žal prezgodaj preminulega nadzornika gradnje še vrsto let po dokončanju gradnje organizirali memorialno košarkarsko tekmo med projektanti in izvajalci. V Materinskem domu nas včasih povabijo, da ob druženju spečemo kakšno pico. S Temovci pa smo postali iskreni prijatelji, medsebojno druženje nadgrajuje naše poslovne odnose. Tudi v INCE Mengeš, varstveno delovnem centru, se za nas najdejo naloge in ideje o izboljšavah in dodelavah njihovega delovnega okolja.

Kako bi ocenili odnos Slovencev do grajenega okolja?

To pa je zagonetno vprašanje. Verjamemo, da je odnos do grajenega okolje odraz splošnega stanja družbe v danem trenutku. Včasih pretirano skrben, drugič povsem brezbrižen. Pogosto si kot družba želimo hitrih odločitev, brez vpogleda v dolgoročne posledice posegov v okolje. Pogostost sprememb v zakonodajnem delu naše stroke je neverjetno visoka. In sami arhitekti smo pri vplivih na ta določila pogosto odrinjeni kot nepomembni sogovorniki, kar se kaže v trenutno predvidenih spremembah, ki na primer praktično ukinjajo javne natečaje.

Prav zato se zdi, da bi z majhnimi spremembami lahko segli više, dlje. Žal prihajamo iz stroke, ki je v javnosti pogosto preslišana. Arhitektura je seveda del kulture in umetnosti, kjer je rezultat težko ali nemogoče izmeriti z metrom. In tako je izdelek končno prepuščen v odločanje vsakemu posamezniku. In zato se zdi, da javnost arhitekturne, prostorske in krajinske kvalitete, tako kot pri veliko drugih področjih umetnosti, prepozna šele s časovnim odmikom.

Odnos do okolja se prične z znanjem. Znanje se pridobi z izobraževanjem. Arhitektura in okolje kot vrednota pa sta v naši splošni izobrazbi pred strokovno specializacijo precej neprisotni temi. Arhitekti bi seveda lahko pogosteje, bolj vidno in glasno stopili skupaj, vplivali na posege v prostor s podajanjem mnenj, odpiranjem diskusij o težavah in s tem pomagali izboljšati stanje grajenega okolja. Lahko že s tem, da bi svoje poglede na okolje z lastnim zgledom in delovanjem približali svojemu družbenemu krogu.