Lana Trotovšek za STA: London mi ponuja dodatne priložnosti, a stik s Slovenijo je pomemben

Koliko je k odločitvi za glasbo pripomoglo dejstvo, da izhajate iz glasbene družine?

Gotovo je pomagalo, da sem bila že od rojstva obdana s klasično glasbo. Ko sem pri štirih letih dobila violino, sem jo sprejela povsem naravno, ker sta jo igrala tudi starša. Večina staršev glasbenikov se zaradi svojih izkušenj zaveda, da je pomembno, da se otrok zgodaj seznani z instrumentom. Mlajši kot je, bolj spontano začuti glasbo, bolj spontane so motorične sposobnosti, ki se takrat hitro razvijajo. Imela sem izvrstne mentorje. A ne glede na zgodnji začetek, imajo po mojem mnenju največjo vlogo samoiniciativa, disciplina ter strast do tega, s čimer se ukvarjaš.

Čeprav sem vedno čutila veliko ljubezen do glasbe, se je moja samoiniciativa prebudila šele, ko sem odšla na podiplomski študij v tujino. Takrat sem se začela zavedati, da se ukvarjam s tem zaradi sebe in da je to tisto, kar me osrečuje. Po dodiplomskem študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem se eno leto izpopolnjevala na salzburškem Mozarteumu. Nato sem odšla v London. Prvotno je bilo mišljeno, da ostanem na kolidžu Trinity Laban eno leto, vendar sem zaradi priložnosti in ustanovitve tria Greenwich ostala dlje. Vsako leto sem podaljšala še za dodatno leto. Na koncu sem študirala še pet let, tudi na Kraljevem kolidžu za glasbo, in ostala v prestolnici.

Je trio še aktualen?

V triu Greenwich sem z Yoko Misumi in Stjepanom Hauserjem muzicirala šest let. Imeli smo skupno idejo, da se uveljavimo v mednarodnem prostoru in bili smo na dobri poti, z lepim številom koncertom, a smo se potem razšli. Za igranje v kvartetu je potrebna velika predanost zasedbi, a mi je bilo kmalu jasno, da bom za delovanje v taki zasedbi morala kdaj žrtvovati projekte, ki sem jih želela uresničiti. So pa izkušnje, ki sem jih pridobila, neprecenljive. Pod okrilje nas je vzel Bernard Greenhouse, čelist iz legendarnega tria Beaux Arts, ki smo ga redno obiskovali v njegovi rezidenci na Cape Codu v Massachusettsu za intenzivni pouk. Udeleževali smo se tudi tekmovanj.

Po razhodu sem nekaj let igrala v kvartetu Badke, razhod pa mi je prinesel tudi nove možnosti ter izzive, saj sem se potem še bolj posvetila solističnemu repertoarju. Predstavila sem se na avdiciji za maestra Valerija Gergijeva, ki me je nato povabil, da nastopim z orkestrom Mariinskega gledališča ob 25. obletnici delovanja Muziekgebouwa v Eindhovnu, kjer sem izvedla prvi violinski koncert Sergeja Prokofjeva. Nastop mi je odprl vrata za prihodnja sodelovanja, na primer z Moskovskimi solisti in Jurijem Bašmetom, s katerim sva skupaj izvedla Mozartovo Sinfonijo Concertante za violino in violo, Londonskim simfoničnim orkestrom in dirigentom Gianandreo Nosedo, Kraljevim filharmoničnim orkestrom in Rafaelom Payarejem, s katerimi sem septembra 2019 izvedla koncert Čajkovskega.

Zdaj pogosto igram v različnih komornih sestavih in v izziv mi je sodelovati z različnimi glasbeniki. S tem vadim tudi prilagajanje, različne načine igranja, komuniciranja, podajanja glasbe. Pred dvema letoma sem ponovno stopila v stik s triom Greenwich, vendar tokrat z novo čelistko iz Kanade Heather Tuach. Heather in Yoko sta že sodelovali skupaj, poklicali pa sta me najprej le za zamenjavo violinista. Mišljen je bil le en koncert, a je tako dobro uspel, da smo se odločile nadaljevati. Decembra smo nastopile v londonski dvorani Conway, izdale zgoščenko v digitalni obliki pri založbi Hedone, pripravljamo pa že novo zgoščenko vseh klavirskih triov Johannesa Brahmsa. Avgusta imamo koncert na festivalu na Osorju.

Se vam zdi, da so možnosti v Veliki Britaniji boljše za klasičnega glasbenika kot v Sloveniji?

Velika Britanija ima okoli 70 profesionalnih orkestrov, ogromno je koncertnih ciklov ter predvsem publike, ki se zanima za klasično glasbo. Koncerti in zgoščenke so medijsko izpostavljene v pomembnih glasbenih revijah, kot so Strad, Gramophone, BBC Music Magazine, te pa so odmevne po vsem svetu. Večkrat sem bila povabljena na intervju v oddajo inTune na radiu BBC 3, ki je predvajana na radiu Classic FM, lani pa BBC 3 predvajal tudi mojo izvedbo koncerta za violino skladateljice Deirdre Gribbin v Belfastu z orkestrom Ulster. London torej ponuja še dodatne priložnosti, vendar pa se mi zdi pomembno, da ohranjam stik s Slovenijo, kamor se vračam okvirno vsaka dva meseca zaradi poučevanja na akademiji ali zaradi koncertov. Ker je koncertni oder v Sloveniji premajhen za vse talente pri nas, je pomemben stik s tujino. Zadolženi pa smo tudi za prenašanje slovenske kulture po svetu. Kadar lahko, vključim v program delo slovenskega skladatelja, nazadnje sva s pianistko Mario Canyigueral predstavili Intermezzo romantique Lucijana Marije Škerjanca v dvorani Wigmore v Londonu. Izvedbo ter samo skladbo so pohvalili v kritiki v reviji Strad.

Ali v tem času izvajate spletne koncerte? Ali če obrnem vprašanje: kako je na vaše poustvarjanje vplivala epidemija?

To so zelo težki časi. Lani sem sicer imela srečo s koncerti med poletjem. Nastopila sem na ljubljanskem festivalu, v Španiji in dvakrat dobila klic iz Avstrije za koncert v zadnjem hipu, ker solista nista mogla pripotovati. Izvedla sem tudi nekaj "live stream" koncertov brez publike. Občutek je nenavaden, ker seveda manjka najbolj pomemben element. Občinstvo je tisto, ki pomaga pri dodatnem adrenalinu in ti da energijo, manjka tudi čaroben občutek, ki se ustvari med koncertom tako za poslušalce kot izvajalce. Navsezadnje pa si izvajalec tudi zasluži aplavz. Tudi tega ni. In to je zelo nespodbudno.

Nagrado dobite za poustvarjalno delo zadnjih treh let. Utemeljitev je izpostavila Beethovnove sonate, ki ste jih izvedli lani v Ljubljani? Koliko časa ste potrebovali, da ste naštudirali vseh deset sonat?

Njegove violinske sonate pomenijo višek podajanja glasbe med violino in klavirjem. Instrumenta sta si enakovredna. Vsak detajl nosi pomen. Čeprav je veliko interpretativnih možnosti, je treba izdelati vse logično in muzikalno, z občutkom in pripovednostjo. Njegova glasba je težka za izvajalce, ker zahteva izredno preciznost in občutek v obeh inštrumentih in še v skupnem muziciranju. S tem projektom sva začeli pred tremi leti, saj je deset sonat velik zalogaj, hoteli sva jih tudi postopoma vključevati v koncertni program. Vse sonate sva izvedli že pred Ljubljano, vendar nikoli v enem loku oziroma v treh zaporednih koncertih, zato sva se morali na to posebej pripravljati. Vadili sva koncentracijo, vzdržljivost ter preigravanje.

Se v instrumentu še izpopolnjujete?

Seveda, izpopolnjevati se želim vse življenje. Sicer sem sama svoj mentor oziroma je najboljši mentor kar mikrofon. Veliko se snemam in nato analiziram svoje posnetke. Snemam se, dokler nisem zadovoljna z interpretacijo. Najbolj pomembno se mi zdi, da veš, kako bi moralo zveneti in da svoje ideje prepričljivo prenašaš na poslušalce. Sicer pa sem zelo hvaležna svojemu partnerju, ki posname večino mojih koncertov. Rada poslušam tudi posnetke glasbenikov, ki me navdihujejo s svojimi interpretacijami. Veliko pa se naučim tudi s poučevanjem svojih študentov na kolidžu Trinity Laban in ljubljanski akademiji. Tako obnavljam svoje znanje, predvsem pa sem bolj učinkovita, ko vadim zase.

Kakšni so vaši načrti?

Ponovno se pripravljam na celovečerni koncert v dvorani Wigmore s pianistko Mario Canyigueral, ki bo naslednji mesec. Tudi ta bo predvajan po spletu. Potem pa snemam novo zgoščenko z deli Prokofjeva za založbo SOMM Recordings v dvorani Menuhin. Marca bom nastopila tudi z orkestrom SNG Maribor, izvedla bom Beethovnov violinski koncert. Upam, da se bo koncert lahko zgodil. Trenutno se mi zdi mogoče bolj smiselno organizirati snemanje zgoščenk, ker je vpletenih manj ljudi. Zato bom poskušala v teh negotovih časih čim več posneti.