V Narodni galeriji na ogled dela kiparja Frančiška Smerduja

Donacija zajema osnutke za kiparjeva raznolika dela, in sicer osnutke za glave, portrete, malo plastiko, reliefe ter monumentalno spomeniško kiparstvo. Prevzemu donacije je sledilo intenzivno muzejsko delo - evidentiranje, dokumentiranje, proučevanje še vedno premalo znanega opusa ter zlasti restavriranje.

Nekateri osnutki so bili zaradi krhkosti neobstojnega materiala ali poznejših kiparskih postopkov v tako slabem stanju, da so bili komaj prepoznavni. Predpriprave so zahtevale detektivsko iskanje. Raziskave je opravila Mateja Breščak in dopolnila marsikateri podatek o upodobljencih, opozorila na aktualna dogajanja s Smerdujevimi deli, denimo odtujitev Cankarjevega poprsja na Rožniku, in umestitev kipa Ekvorne ob Gallusovem nabrežju v Ljubljani, natančneje pa je opredelila tudi marsikatero datacijo. Njeno delo je služilo zamudnemu restavriranju, ki sta ga v največji meri opravili Martina Vuga in Erika Sartori, so zapisali v Narodni galeriji.

Frančišek Smerdu (1908-1964) je priznan tako kot snovalec malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne, kot ustvarjalec
monumentalnih javnih spomenikov, ki jih zaznamuje svojevrstna intimnost. Z enakim zanosom je namreč ustvarjal male kipe kot velika monumentalna dela. Skupaj z drugimi študenti zagrebške likovne akademije je bil član Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov in pozneje profesor na ljubljanski likovni
akademiji.

Ustvarjal v različnih materialih, najraje v marmorju, učinek zglajene, mehke kiparske gmote je ritmično stopnjeval z bolj slikovito obdelavo površine z živahno igro svetlobe in senc. "Apolinična lepota njegovih ženskih figurin v različnih pozah in s preprostimi atributi, kakršni so šal, brisača, vrč, pladenj ali prt, doseže še večjo intimnost v bolj svobodni obdelavi in topli barvi gline," so zapisali v Narodni galeriji in opozorili še na portretne glave in spomeniško kiparstvo, v katerem se je na izviren način približal estetiki socialističnega realizma. To je zaznamoval - v nasprotju z mirno poetiko zasanjanih ženskih likov - z gibanjem in zanesenim vznemirjenjem.

Kot so še poudarili v Narodni galeriji, je bogatitev muzejskega fonda z dediščino, ki je pomembna za kar najbolj popolno predstavitev obdobja, posameznega umetnika, umetnostne smeri ali likovne motivike, ena njihovih temeljnih nalog. Ker se sredstva za odkupe umetnin iz leta v leto manjšajo, v zadnjih letih to praznino zapolnjujejo številne donacije umetnin ali celotnih opusov. Tako so svoje mesto v Narodni galeriji že dobili Marjan Pogačnik, Bojan Kovačič, Zoran Mušič in Metka Krašovec. Mojca Smerdu pa je Narodni galeriji podarila 37 plastik v mavcu in glini, ki so se pridružile 13 že evidentiranim Smerdujevim kipom, od katerih je eden leta 2016 dobil svoje mesto v novi stalni zbirki.