Pri založbi ZRC izšel dnevnik judovske deklice iz skupine Joškovih otrok

Kot je uvodoma povedal prevajalec in urednik dela, je avtorica dnevniških zapiskov, ki se je kot ena judovskih mladenk med drugo svetovno vojno skupaj s konvojem t. i. Joškovih otrok iz Berlina prebijala v Palestino in med drugim prebivala tudi v Sloveniji, danes 93-letna Šošana Harari, ki živi v kibucu Ruhama v Izraelu.

Kot je poudaril, se običajno udeležuje predstavitev prevodov svojega dela, tako je bilo denimo pred leti v Nemčiji in Italiji, zato bi se morda, če bi trenutne razmere to dopuščale, tudi slovenskega, ki v celoti nosi naslov: Sonjin dnevnik. Beg in alija v zapisih Sonje Borus iz Berlina, 1941-1946.

Sonja je v svoj dnevnik začela pisati pri 14 letih, prvi zabeleženi datum je 17. december 1941, zadnji pa 20. maj 1946. Dnevnik je dobila v dar od prijateljice, ki ji je vanj zapisala tudi posvetilo z besedami: "Upam, da ti bo nadomestil človeka." Kot je pojasnil Drnovšek, je bila Sonja plahega značaja, zaradi česar je težje navezovala stike z drugimi ljudmi, zato ji je bil dnevnik v uteho in pomoč pri osamljenosti.

Antropologinja Irena Šumi, ki je k Joškovim otrokom zapisala spremno besedo, pa je poudarila, da je Sonja prihajala iz ljubeče družine in da je bilo za 14-letnico zelo zrelo, da se je zavedala svojih občutkov osamljenosti ter celo tega, da bo imela zaradi vseh grozot pozneje v življenju posledice. Sicer v dnevniku na najstniški način opisuje prigode, simpatije, ki jih goji do dveh fantov, omenja tudi Joška, ki ga zelo ceni.

Med drugim opisuje tudi obisk kina, opere in zobozdravnika v Ljubljani, kar ima vse pomembno dokumentarno vrednost za osvetlitev časa, ko je bila Ljubljana pod italijansko okupacijo. Kot je pojasnila Irena Šumi, so tako slovenske Jude kot begunce na slovenskih tleh večinoma deportirali v notranjost Italije, česar so si Judje tudi želeli, saj so od tam lažje prišli do morja in pobegnili. Obenem pa tudi Italija v nasprotju z Nemčijo ni gojila tako uničevalnih načrtov z Judi, je dodala.

Tako Sonja kot vsi Joškovi otroci so med vojno uspeli priti do Švice in preživeti, kar denimo ni bila usoda Ane Frank, katere dnevnik so prav tako omenili na predstavitvi. Po prevajalčevih besedah dnevnikov ni primerno primerjati, saj sta dekleti izhajali iz povsem drugačnih okolij, sta pa oba dnevnika trajna, zato imata visoko vrednost.

Drnovšek je omenil še prevajalske dileme, s katerimi se je srečeval. Med drugim se je spraševal, ali naj Sonjine pravopisne, slovnične in zlasti slogovne napake in spodrsljaje prevede ali naj prevod izboljša. Ker gre za pričevanjsko literaturo, kjer estetika ni v ospredju, se je odločil, da ohrani izvirni zapis. Za pomoč se je zahvalil tudi jezikoslovki Heleni Dobrovoljc.

Rokopis dnevnika še danes hrani Šošana Harari, leta 2010 je delo izšlo v manjši izdaji s prevodi v hebrejščini in angleščini, leta 2014 je izšlo v Nemčiji, leta 2018 še v italijanskem prevodu, po slovenskem pa se obeta še hebrejski.

Na predstavitvi so spregovorili tudi o antisemitizmu, ki je prisoten še danes. Oto Luthar, ki je tudi eden od avtorjev spremne besede h knjigi, je podal zgodovinski opis razumevanja holokavsta, vse od molka 20 let po njem do negiranja tega grozljivega pogroma nad Judi.