Projekt HistoGenes o spremembah prebivalstva v času preseljevanja ljudstev

V Dravljah po mnenju stroke verjetno pokopališče Vzhodnih Gotov in staroselcev

Pokopališče, kjer so pokopavali od konca 5. do sredine 6. stoletja, je bilo v zaselku Lakotence pri vasi Dravlje, ki je danes del Ljubljane, naključno odkrito spomladi 1968. Gre za čas, ko so šla skozi naš prostor številna ljudstva, ki so jim Rimljani rekli "barbari". V arheoloških izkopavanjih, ki so se začela še istega leta, je bilo raziskanih 49 grobov.

Pokopališče so strokovnjaki glede na nošo in pridatke pokopanih opredelili kot grobišče tujcev, verjetno Vzhodnih Gotov, in staroselcev. V nekaterih od grobov prevladujejo predmeti in deli oblačil, ki jih je mogoče opredeliti kot rimske oziroma staroselske, v drugih pa predmeti v germanskem slogu. Porimljanjene staroselce stroka povezuje z bližnjo Emono oziroma zaselki v njeni bližini.

V 70. letih minulega stoletja so bili skeletni posmrtni ostanki iz Dravelj predmet fizično- antropoloških analiz. Analize 49 skeletov so pokazale, da naj bi imelo 13 posameznikov namensko preoblikovano lobanjo. Tudi na podlagi tega je mogoče domnevati, da gre za grobišče, na katerem so bili pokopani ljudje iz različnih etničnih skupin, sta v prispevku Namensko spremenjene lobanje iz časa preseljevanja ljudstev, lani objavljenem v reviji Življenje in tehnika, zapisali Bernarda Županek iz MGML ter Tamara Leskovar z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Ponovna analiza petih skeletov leta 2017, ki jo je opravila Tamara Leskovar, je sicer pokazala, da je v resnici namensko preoblikovanih lobanj manj, nekateri so namreč imeli prirojeno ali ob porodu pridobljeno hibo, zaradi katere je bila njihova lobanja nekoliko deformirana, a ne namensko.

V projekt HistoGenes preko analize DNK do številnih odgovorov o ljudstvih iz preteklosti

Kot je za STA povedala Bernarda Županek, projekt HistoGenes, ki ga financira EU, raziskuje migracije in spremembe prebivalstva v srednjem Podonavju v obdobju, ko je na tem prostoru prišlo do velikih sprememb.

Projekt združuje zgodovinarje, arheologe, genetike, antropologe, specialiste za izotopske analize in druge, ki bodo poiskali odgovore na naslednja vprašanja: kako so migracije v času preseljevanja ljudstev, torej okvirno v letih 400-900, vplivale na prebivalstvo na tem prostoru; ali so prišleki povsem nadomestili poznorimske prebivalce ali pa so se mešali z njimi; ali lahko sledimo biološko različne populacije in v kolikšni meri se le-te pokrivajo z Goti, Huni, Langobardi, Avari, Slovani in drugimi ljudstvi, kot jih poznamo iz zgodovinskih in arheoloških virov.

Poleg tega bo projekt odgovoril na vprašanja o zdravstvenem stanju tega prebivalstva in pomagal razumeti socialno strukturo njihovih družb.

Projekt HistoGenes se je začel maja 2020 in bo trajal šest let. Vodijo ga štiri raziskovalne skupine: na Dunaju, v Budimpešti, v Jeni/Leipzigu ter Princetonu/New Yorku. V projektu bodo analizirali 6000 vzorcev z grobišč na različnih lokacijah, od današnje Avstrije in Slovenije do Madžarske in Srbije, s primarnim namenom analizirati DNK.

Kar zadeva del projekta, ki je vezan na Slovenijo, so po besedah Bernarde Županek stekli dogovori za pripravo in vzorčenje skeletnega gradiva, ki ga hranijo slovenske inštitucije, vendar izvedba zaradi pandemije trenutno stoji. Poleg MGML v projektu sodelujejo Goriški muzej, Tolminski muzej, Pokrajinski muzej Celje, Gorenjski muzej in Narodni muzej Slovenije, projekt pa za Slovenijo koordinira Tina Milavec z Oddelka za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

V sklopu projekta je po besedah Bernarde Županek predvidena vrsta publikacij. Sicer pa je del gradiva, ki ga bodo raziskovali v projektu - del ostankov iz časa preseljevanja ljudstev iz ljubljanskih Dravelj - že predstavljen na stalni razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto. Ob pripravah na razstavo je bila narejena tudi preliminarna fizičnoantropološka analiza dela gradiva, primernega za projekt.

Reševanje kompleksnih vprašanj možno le s sodelovanjem različnih strok

Čeprav bo projekt HistoGenes vključeval tudi druge analize, bo po besedah Bernarde Županek v ospredju DNK. V arheologiji se sicer analize DNK že kar dolgo uporabljajo, razvila se je posebna veja znanosti, arheogenetika, ki se srečuje z vrsto izzivov. Ponavadi je namreč t.i. starodavne DNK v arheoloških bioloških materialih malo in je poškodovana, s čimer so bodo srečali tudi v projektu HistoGenes. Najbolj pogost in zanesljiv vir starodavne DNK ljudi so določeni deli kosti in zobje. Težava pa je tudi kontaminacija s sodobno DNK.

Kot dodaja sogovornica, je sicer tako kompleksna vprašanja, kot jih zastavlja projekt HistoGenes, mogoče reševati samo s sodelovanjem strokovnjakov z različnih področij. Projekt zahteva specialistična znanja, ki jih je za zadovoljive odgovore treba "sestaviti skupaj". Interdisciplinarnost je v moderni znanosti pogosto in uspešno uporabljana in je v primerih, kot je projekt HistoGenes, gotovo sinergična, je sklenila.