Božidar Dolenc, fotograf, ki je segel onkraj pogleda

Dolenc je svoje delo predstavil na več samostojnih razstavah ter sodeloval na številnih skupinskih predstavitvah, razstava v MSUM pa je prva tako obsežna predstavitev njegovega opusa. Kaj nam predstavi?

Lara Štrumej: Razstava je nastala na osnovi pridobitve njegove fotografske zapuščine, to je več tisoč negativov, kontaktnih kopij, fotografij in barvnih diapozitivov. Skupaj z deli, ki smo jih za fotografsko zbirko pridobili že prej od samega avtorja, po njegovi smrti pa od njegovega dediča, nam je bil omogočen vpogled v tako rekoč vse, kar je tega izjemnega ustvarjalca, ki sta mu bila blizu ezoterika in mistika in je bil naklonjen vsem oblikam alternativne kulture, od sredine 70. let do konca življenja leta 2008, vizualno nagovarjalo in del tega je predstavljen na razstavi.

Dolenčeva zapuščina je izjemno obsežna. Bi jo lahko povzeli v številkah?

Lara Štrumej: Trenutno je možna le približna ocena, saj svari niso urejene po arhivskih standardih, ko naj bi bili popisani vsi filmi, vsaka fotografija, vsak diapozitiv. Inventariziranih je 159 fotografij, sicer pa ocenjujemo, da je v zapuščini približno 1500 črno-belih filmov, v glavnem leica format, nekaj tudi 6 x 6 centimetrov iz obdobja 1967-2008, okoli 600 barvnih leica filmov, več sto barvnih diapozitivov, več tisoč kontaktnih kopij črno-belih filmov iz obdobja 1976-1991 in okoli 3000 fotografij različnih velikosti.

Razstava je dvodelna, dela se razlikujeta po obliki predstavitve. Kako sta s poznavalcem zgodovine sodobnih scenskih umetnosti Rokom Vevarjem snovala vsak svoj del?

Lara Štrumej: Sama sem se posvetila predvsem fotografijam, s katerimi se je Dolenc predstavljal na razstavah in zaradi katerih ga uvršamo med najpomembnejše ustvarjalce na polju fotografije zadnjih dveh desetletij 20. stoletja. Poleg tega razstava vključuje tudi nekaj manj znanih originalnih del, nekaj podob, ki so bile le v obliki negativov, pa je za razstavo po klasičnem postopku razvil fotograf Stojan Kerbler.

Rok Vevar: Obravnaval sem podobe s polja alternativne kulture. V delu, ki sem ga kuriral, so fotografije zmontirane v različnih ritmih in se projicirajo na steno. Štiri projekcije pokrivajo štiri različne tematike v Dolenčevem opusu: gledališče, sodobni ples, koncertno sceno 80. let minulega stoletja in klubsko sceno - Disko Študent, Disko FV in K4. Projekcije spremlja glasba.

Kako sta izbirala fotografije?

Lara Štrumej: Na razstavi je predstavljenih okoli 130 fotografij, ki časovno segajo od sredine 70. let, skozi 80. leta, ko je dosegel svoj ustvarjalni vrh, zadnje so iz začetka 90. let minulega stoletja. Vendar je Dolenc fotografiral še naprej, med drugim si je kruh služil tudi s fotografiranjem odprtij razstav v Mestni galeriji Ljubljana za arhiv te galerije, priložnost pa izkoristil še za portretiranje umetnikov in oseb s polja kulture. V zadnjem desetletju in pol se je tako bolj posvečal portretni fotografiji in ta dela tudi razstavljal.

Dolenc sam je dela, s katerimi se je predstavljal na razstavah, izbiral zelo premišljeno. Kolegi, ki so pripravili njegove razstave v času, ko je bil še živ, niso pregledovali kontaktnih kopij oz. negativov, ampak končna dela. Izbirali so iz širšega nabora fotografij, ki ga je pripravil Dolenc. Zato sem se, ko sva z Rokom Vevarjem pregledovala njegovo zapuščino in ob vključitvi malo znanih in neznanih fotografij na razstavo, večkrat spraševala, kaj bi na to rekel avtor in ali bi se s tem sploh strinjal.

Rok Vevar: Menim, da se pri vseh umetniških medijih skozi zgodovino vrednotenje načina upodabljanja spreminja. Če bi Dolenc pri pripravljanju razstave sodeloval z nama, bi ga verjetno lahko prepričala, da je marsikaj, kar je sam pustil ob strani, vredno razstaviti. Stvari, za katere se morda v nekem obdobju zdi, da nimajo vrednosti, sčasoma pridobijo na pomenu.

Korpus, ki sem ga obravnaval, je sicer izjemno dragocen. Že tedaj in tudi še danes je specifika Ljubljane, da je njen kulturni utrip v pretežnem delu merjen s produkcijo, ki nastaja izven institucij. Tudi če pogledamo odločilne premike v zgodovini umetniških praks, pridemo do ugotovitve, da ne dominira institucionalna produkcija. Gre za res dobre fotografije, ki po drugi strani pričajo o nekem času. Na njih sem prepoznal precej dogodkov, ki sem jih pred tem poznal le iz literature in so tako oživeli pred mojimi očmi.

V Dolenčevem opusu je nekaj fotografskih stalnic...

Lara Štrumej: Ves čas se v njegovem opusu prepletajo tri večje tematske stalnice - ulično dogajanje, portreti in avtoportreti ter subkultura. Vendar je znotraj njih izoblikoval več ciklov in, kar je še pomembneje, več svojih prepoznavnih fotografskih izrazov.

V njegovem zrelem obdobju v 80. letih minulega stoletja so nastali znani cikli Ljudje so postali podobe, 1 + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljanska subkulturna scena, Portreti in Avtoportreti. Dela iz zgodnjega obdobja, ko se je še preizkušal in obravnaval tako tradicionalni temi, kot sta npr. krajina in arhitektura, h katerima se pozneje ni več vračal, so v tem smislu nerazporejena. Tudi fotografij uličnih situacij, po katerih je dobil naslov cikel Situacije, ni naslavljal dosledno. Zaslediti ga je na hrbtni strani samo ene fotografije, čeprav vanj sodijo pravzaprav vsi ulični prizori.

Izjemen je v njegovem opusu cikel avtoportretov. Lahko poveste več o njih?

Lara Štrumej: Njegov cikel avtoportretov je silno obsežen, najbolj obsežen, kar jih poznamo v zgodovini slovenske fotografije. Je rezultat njegovega vseživljenjskega fotografskega dialoga s samim seboj, ki se je pričel že na začetku njegove ustvarjalne poti sredi 70. let minulega stoletja, zadnji avtoportreti, majhne fotografije, narejene kot neke skice morda za nadaljnje delo, pa so iz leta njegove smrti 2008.

Vse druge Dolenčeve fotografije so čiste analogije stvarnosti, pri avtoportretih pa je uporabljal vrsto tehnik, ki so jih v fotografijo uvedli nadrealisti, da so evocirali svet sanj, misli in fantazij. Da je ustvaril asociativne povezave s svojim notranjim svetom, se je odločal za dolgo ali večkratno ekspozicijo, montažo več negativov, uporabo zrcal, inscenacijo. Navdih mu je bila Kirlianova fotografija, ki odslikava človekovo avro, spet drugič maske starodavnih ljudstev in poslikani obrazi pripadnikov raznih plemen, ki so na ta način komunicirali z bogovi in duhovi. V njegovih polaktih pa je nekaj kristomorfnega.

V katalogu tudi zapišete, da je bil Dolenc po duhu nekonformist...

Lara Štrumej: Bil je po duhu nekonformist, ki je s svojo umetnostjo iskal možnost pobega od tradicionalnega, družbeno sprejetega in običajnega, oblike alternativne kulture pa so s svojo novo estetiko to omogočale.

Bil je zelo razgledan po zgodovini fotografije in po njenih sodobnih tokovih. Blizu so mu bili zlasti v ZDA delujoči fotografi, Robert Frank, Garry Wingrand, Lee Friedlander, William Klein, vsi tvorci novega dokumentarnega sloga v 60. letih minulega stoletja. Občudoval je njihovo kot rezilo ostro neposrednost, s katero so odslikavali ljudi na ulicah ameriških mest in tamkajšnje subkulture. Ker je bil tudi sam naklonjen subkulturi oz. ljubljanski alternativni kulturi, se je pri fotografiranju njenih privržencev v disko klubih, v gejevskem klubu ter na koncertih rock in punk glasbe lahko dejansko močno približal surovi estetiki snapšotov svojih vzornikov.

Mislim, da lahko njegove podobe skrajnih stanj ekstaze in omame posameznikov v ciklu Ljubljanska subkulturna scena razumemo tudi kot izraz njegovih teženj po udejanjanju podobe, ki naj preseneti, zdrami ali celo šokira, kar je bilo nasploh osnovno gibalo njegovega ustvarjanja.

Dolenc je bil naklonjen ljubljanski subkulturi, njen del pa je bil bolj na način zavzetega spremljanja dramatičnih trenutkov v toku dogajanja na koncertih rock in punk glasbe, v disko klubih ter na odrih sodobnega plesa in eksperimentalnega gledališča skozi oko svojega fotoaparata. Da je lahko naredil dober posnetek, je bil pripravljen žrtvovati tudi svoj spanec.

Kot je povedal kolegu Primožu Lampiču, ki je leta 1993 pripravil njegovo prvo večjo samostojno razstavo, ga je obiskovanje disko klubov izčrpavalo. Bil je nekadilec in asket, privrženec strogih prehranjevalnih režimov, a je kljub temu vztrajal v zakajenih, mračnih in hrupnih prostorih, da je lahko naredil dobre posnetke, ali kot je imel navado reči: "dobro fotko, fotko ki je 'odštekana'". Živel je skratka za fotografijo in ji podredil vse življenje.

Poseben je tudi njegov cikel 1 + 1 podoba = 1 podoba, kjer ima pomembno vlogo naključje...

Lara Štrumej: Naključje je imelo v Dolenčevem ustvarjanju vedno pomembno vlogo; v uličnih prizorih gre za situacije, v katerih so se po naključju vzpostavljala razna zanimiva razmerja med ljudmi ali med ljudmi in vsakokratnim okoljem. V tem ciklu pa govorimo o naključnem sosledju dveh fotografij na filmu. Gre za to, da je Dolenc po več letih znova pregledoval svoje stare leica filme in med nekaterimi dvojicami podob, oziroma v interakciji dveh sosednjih podob razbral nek nov smisel in pomen.

Posebej zanimivi so tisti primeri, katerih posnetka sta nastala na različnih krajih in v različnem času. Podobi je torej združil v novo podobo, novo entiteto, pri tem pa ohranil na leica filmu viden razmik med dvema posnetkoma, perforacijo filma in številke posnetkov, iz česar vse je mogoče jasno razbrati, da gre za resnično sosledje dveh posnetkov, ki sta bila po nekem naključju posneta en za drugim.

Dolenc je imel tudi pomembno vlogo pri izdajanju revije Fotografija...

Rok Vevar: Po pripovedovanju njegovih kolegov je bil pogonska sila pri reviji v smislu, da je zaznal potrebo po tem, da se o fotografiji na ustrezen način piše, se jo reflektira, študira, analizira, da se predstavi zgodovino medija. Vsaka umetniška praksa poleg praktičnega dela potrebuje tudi svoj teoretični del in tega se je zavedal.