Igor Grdina za STA: Knjiga Slovenski Mozart je del renesanse Josipa Ipavca

Leta 2001 ste popisali celotno rodbino Ipavcev, zdaj je pred bralci Josip. Je to neke vrste logično nadaljevanje vašega dela - posvečanju šentjurski glasbeni dinastiji?

Ja in ne. Raziskovanje družine je bilo historiografski eksperiment. Želel sem se dokopati do izkustvene vednosti o tem, koliko je zgodovinarju mogoče verodostojno rekonstruirati nekdanje življenje. Ne v splošnih črtah, temveč v podrobnostih. Na mikroravni. Ipavci so zelo pripravni za tak poskus: bili so zdravniki, glasbeniki, tudi v ženski liniji, živeli so v večjih mestih in v manjših krajih. So slovenska in evropska zgodovina v docela neabstraktni obliki. Razumeti je bilo treba več strok, vsaj v temeljnih potezah. In slediti ljudem precej različnih temperamentov in usod. Knjiga o Josipu Ipavcu pa je biografski esej. Pripada drugemu žanru. Tistemu, v katerem so mera vrednosti biografski eseji Stefana Zweiga, Romaina Rollanda in Nine Berberove.

Knjigo ste naslovili Slovenski Mozart, kot so ga označili Nemci. Zakaj so mu nadeli to oznako oziroma zakaj so potegnili vzporednico s tem dunajskim klasikom, ki ima precej bolj raznolik in obsežen opus?

Bil je čas wagnerjanske nove romantike, glasba Josipa Ipavca pa je bila v pomembnem delu povsem drugačna - lahkotna. Tako se je lahko porodila etiketa 'slovenski Mozart'. Je bil pa Mozart v Gradcu tedaj po zaslugi uglednega pedagoga Wilhelma Mayerja - ta je ob mnogih drugih skladateljih zasebno poučeval tudi Josipovega strica Benjamina - zelo čislan skladatelj. Lahkotnost se je povezovala z njim. Ob tem pa ne gre pozabljati, da je opus Josipa Ipavca zelo raznolik: sega od baladno obarvanih samospevov do lahkotnega baleta in zelo nenavadne operne igre v starem številčnem slogu Princesa Vrtoglavka. Tolikšna razpoloženjska in izrazna širina je nemara koga spominjala na Mozarta.

Med poznavalci glasbene umetnosti je znan kot avtor prvega slovenskega baleta Možiček, ki je po podatkih Henrika Neubauerja od vseh slovenskih baletov najpogosteje izvajan.

Možička je v izvirni obliki in instrumentaciji mogoče izvesti tako v gostilni kakor v gledališču. Glasba je dovolj vitalna in neugnana, da je preživela zelo različne čase. Skladatelj Gojmir Gregor Krek, ki je ob izidu tiskane verzije Možička napisal pravcati priznavalni manifest nove slovenske glasbe, se očitno ni motil.

Za Princeso Vrtoglavko ste prevedli libreto, ki ga je napisala avtorica Mara Berks. Lahko kakšno besedo o tem in o avtorici?

Slovenski libreto ni le prevod, temveč v marsičem tudi predelava izvirnega besedila, ki ga je ustvarila Mara von Berks. Rodila se je s priimkom Tschopp in je bila daljna sorodnica Matije Čopa. Leopold von Sacher-Masoch je na podlagi njenih prvih del menil, da bo njena pisateljska kariera podobna umetniški poti Dostojevskega, Tolstoja in Ibsena. Ni dvoma, da se je kar temeljito zmotil. Bila je domača v krogih evropske aristokracije duha in srca: poznala je graditelja Sueškega prekopa Ferdinanda de Lessepsa, habsburškega nadvojvodo Jožefa, ogrskega ministrskega predsednika Kalmana Tiszo, belgijskega zunanjega ministra kneza Chimayskega... Zavzemala se je za zaščito Romov, njene gledališke igre pa so šle čez vrsto evropskih odrov. Njen drugi soprog je bil slovenski državnozborski poslanec Hugo vitez Berks, ki je bil znanec Josipovega očeta Gustava. Berksova si je od Princese Vrtoglavke obetala velik uspeh in tudi zaslužek. Vendar je umrla pred tem, ko so gledališki strokovnjaki zaradi njenega zmedenega libreta zavrnili delo Josipa Ipavca, čigar glasbo so sicer hvalili.

Lahko morda opišete Josipov prispevek h glasbi na Slovenskem v tem obdobju, ko se je slovenski narod ob prevladujočem nemškem še uveljavljal?

Slovenski narod je bil v Josipovem času že oblikovan. Imel je tudi lastno politično voljo, ki jo je jasno izražal od leta 1848 dalje, ko je bila odpravljena cenzura, pa seveda tudi svojo kulturo. Nemškonacionalni pritiski, ki so bili močni zlasti v obdobju 1851-1879 in 1914-1918, ga niso zlomili, temveč le utrdili. Začasno je bil zaradi tega zožen v narodno gibanje, od njega so odpadli neznačajneži in karieristi, kakor Dragotin Dežman, ki ni imel univerzitetne diplome in je bil zaradi tega zelo ranljiv, toda potem je zadihal s polnimi pljuči. V življenju narodov so imele posamezne veje umetnosti posebej izpostavljeno vlogo; pri nas v 19. stoletju literatura in zborovsko petje, drugod pa je bilo pomembnejše kaj drugega - denimo opera v Italiji, na Češkem ali v Rusiji, simfonična glasba na Finskem... In še bi se dalo naštevati.

Delež Josipa Ipavca je pomemben pri širitvi obzorij. Gre za proces, ki bi ga lahko imenovali samoumevnost priznavanja evropskih kvalitativnih standardov. Josipove sestrične, sestre Čampa, so bile premierne izvajalke del Johannesa Brahmsa. Nastopale so na dvorih in v najimenitnejših koncertnih dvoranah, tudi v leipziškem Gewandhausu in dunajski dvorani Društva prijateljev glasbe. Sam Josip pa je instrumentacijo zasebno študiral pri Alexandru Zemlinskem, ki je bil edini glasbeni učitelj, pa tudi svak, Arnolda Schönberga. Za njegovo glasbo se je zavzel Leoš Janaček. Ta mojster pa je cenil že opero njegovega strica Benjamina Teharski plemiči, ki so jo že leta 1895 uprizorili Čehi v Brnu. Ob promociji za doktorja vsega zdravilstva leta 1904 je Josipu Ipavcu čestital tudi tedaj najbolj znani graški skladatelj Wilhelm Kienzl. Skratka, umetnost, ki je nastajala pri nas, ni bila osamljen otok, ampak del evropskega kulturnega arhipelaga.

Knjiga je izšla v času, ko se začenja praznovanje Josipovega leta. Zaradi koronavirusa bo verjetno nekoliko drugačno, pa vendar, kaj bi si želeli, da bi, tudi s knjigo, spoznali o njem in Ipavcih v tem letu?

Knjiga nima namena biti definitivno poročilo o skladatelju, temveč vzpodbuda za nadaljnje raziskovanje in recepcijo njegovih del. Dejansko je le del renesanse Josipa Ipavca, ki je v teku. V času skladateljevega življenja sta njegove pesmi občinstvu na evropskih odrih predstavljala dva velika pevca, Lucie Weidt in Fery Leon Lulek, ki sta snemala gramofonske plošče, ko so bile te še velika redkost. Danes ima njegova umetnost nove imenitne izvajalce, Bernardo in Marka Finka, Andrejo Zakonjšek, pa tudi na tujem jih je že nekaj. Umetnost Josipa Ipavca je živa - in to je tudi najvažnejše. Pri knjigah pa je vedno tako, kot je zapisal Rabelais: Treba jih je odpreti in skrbno pretehtati, kar je zapisano v njih.