Po razstavi Na drugi strani o slovenski fotoreportaži v obdobju 1920-2020

Izbiranje iz množice različno urejenega gradiva

Pripraviti takšno razstavo je bil velik zalogaj, ne le zaradi ogromne količine gradiva, raztresenega med različnimi arhivi, ki jih je bilo treba raziskati in pregledati, ampak tudi zaradi epidemije koronavirusa, ki je otežila njegovo zbiranje ter pred snovalce razstave postavila vprašanje same izvedbe.

V pripravo projekta so se povezali kustosinja Galerije Jakopič Marija Skočir, profesor na FDV Ilija Tomanić Trivundža, ki se kot eden redkih strokovnjakov v Sloveniji ukvarja s fotografijo v medijih, filozof, teoretik in urednik revije Fotografija Jan Babnik, ter Julija Hoda, sicer klasična filologinja, ki je sodelovala tudi pri obširni spremljevalni publikaciji.

"Ta skupina je več kot dve leti nabirala gradivo, raziskovala. Vmes je prišla koronakriza, imeli smo veliko izzivov, kje in kako nabrati gradivo in kdaj bomo razstavo lahko postavili. Na koncu smo prišli do te oblike, da se en tematski sklop spreminja, tako da bi lahko rekli, da smo pripravili tri različne razstave - pred nami je prvi del - ter publikacijo v štirih delih z uvodom in vsako posamično temo. Mislili smo, da bo to najprej katalog, a gre za širšo znanstveno publikacijo, ki spremlja razstavo," je Julija Hoda povedala za STA.

Črpali so iz veliko različnih virov, od Narodne in univerzitetne knjižnice, ki jim je omogočila oddaljen dostop do gradiva, ki je digitalizirano, in Slovanske knjižnice, ki jim je omogočila medinstitucionalno izposojo, prek Muzeja novejše zgodovine, ki ima ogromno zbirko fotografskega gradiva, do samih avtorjev fotografij in uredništva časopisov.

"Še zlasti za novejše zadeve smo rabili njihovo zeleno luč, da nam dovolijo reprodukcijo in predstavitev na razstavi in bili so nam v veliko pomoč - svetovali so nam, pomagali iskati gradivo. Ker gradivo v tem razponu sto let, kolikor smo jih raziskovali, je različno, tudi ohranjeno je različno - ali so to vezani letniki v knjižnicah, ali so to že skeni, ali so revije, mikrofilmi, ki se jih sicer nismo radi posluževali, ker nastane precej slaba reprodukcija," je pojasnila kuratorica.

Po njenih besedah so sicer arhivi zelo različno urejeni: "Recimo pri Večeru in Delu je zelo lepo urejeno in veliko je tudi digitalizirano, tako da smo hitro prišli do datotek, medtem ko pri Dnevniku niso vse revije in časopisi enako digitalizirani."

Zgodovinski razvoj

Časovno gledano ima slovenska reportaža po besedah kuratorice svoj razvoj. Njeno zgodovinjenje je opisano v spremljevalni publikaciji. Avtorji prispevkov so ga razdelili na štiri dele; zaključili so ga v 90. letih, ko se začne obdobje sodobne slovenske fotoreportaže.

"Ker je bilo pri zgodovinjenju treba upoštevati več stvari, so se na koncu zamejili na obdobje protofotoreportaže od 20. let do konca 2. svetovne vojne, na graditeljsko obdobje po koncu vojne do nekje 70., 80. let, potem imamo še pobudniško in poročevalsko fotoreportažo," je povedala Julija Hoda.

Prvo je obdobje rabe fotografij in zametkov fotoreportaže. Graditeljsko obdobje v smislu grajenja naroda se nanaša na čas Jugoslavije, ko se ljudi vzgaja v nov režim, na naslovnicah, denimo Tovariša ali Naše žene, pa so objavljene delavke v tovarnah. V 70. in 80. letih nastajajo prve fotoreportaže z mehko družbeno kritiko, da je treba ljudem pomagati. V ospredju sta po besedah kuratorice sociala in način življenja nekaterih ljudi. Čeprav naj v Jugoslaviji ne bi bilo revščine, ugotovijo, da za Kozjansko to ne velja in sledi akcija - ljudje sodelujejo s časnikom in pomagajo, tudi finančno.

Sledi poročevalska fotoreportaža, predvsem po osamosvojitvi, ko "kritika nenadoma ni več mehka, ampak zelo očitna: fotoreportaža je na strani državljanov in ne države. Fotoreporter postane nekakšen pes čuvaj, ki ozavešča ljudi o stvareh, ki se dogajajo okrog njih". Kaj bo sledilo po sodobni slovenski fotoreportaži, pa ostaja odprto vprašanje, tako kot dnevna soba s pogledom v naravo, s katero se razstava izteče.

Fotoreportaža namreč izginja iz časopisov. V dnevnih časopisih se sicer pojavljajo fotografije, a posamične do največ dveh, kot sprotne, hipne novice. Prispevkov oziroma fotoreportaž, pri katerih sta novinar in fotograf šla skupaj na teren, je čedalje manj. In če so bili fotoreporterji vedno nekako "na drugi strani" - fizično na drugi objektiva, sicer pa na drugi strani mize v uredništvu in v odnosu do urednikov, novinarjev, vodstva časopisnih hiš ter njihove politike in sredstev - to "drugo stran" sedaj v svobodnem poklicu iščejo kje drugje: na različnih tekmovanjih, razpisih, z objavljanjem knjig, koledarjev in podobno.