Po razstavi Na drugi strani o slovenski fotoreportaži v obdobju 1920-2020

V razstavo od naslovnic revij in časopisov...

Razstavo uvedejo naslovnice revij in časopisov, v katerih so našli fotoreportaže, od prvih, starejših časopisov iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja, v katerih še ni bilo prave fotoreportaže, ampak njeni zametki. Poimenovali so jih protofotoreportaže. "Se pravi različni časniki, ki so dali prostor fotografiji ali na naslovnici ali znotraj revije, kot so Ilustrirani Slovenec, Ilustracija, Domači prijatelj, Obisk. Ti tiski so že zelo kakovostni, kasneje se to nadaljuje. Seveda je tega veliko več v tednikih ali mesečnikih, v teh še posebej ilustriranih prilogah najdemo največ takšnega gradiva," je povedala Julija Hoda.

So pa po njenih besedah hoteli opozoriti, katere so tiste revije, ki so mogoče prednjačile: v 70. letih je bil po fotoreportažah izjemen Tovariš, čeprav ni bil edini. Zanimivi po tej plati sta bili 7D priloga Večera in revija Teleks. Pri Teleksu, denimo, je bilo na naslovnicah veliko golote. A da so bili časi drugačni, se v časnikih kaže tudi s podobami trupel, umorov, nasilja in fotografijami otrok, kar danes ni dovoljeno. Dobro zastopane fotoreportaže so bile tudi v Delo revijah in Sobotni prilogi Dela, Dnevniku, Večeru ter Mladini.

"Zanimivo je videti, kako slovenska fotoreportaža v 90. letih in okrog leta 2000 zacveti s kakovostnimi prispevki, ki so tudi financirani, po krizi leta 2008 pa zmanjka prostora zanjo, ne samo, da je neka obilica podob že na voljo na internetu, tudi uredništva verjetno nimajo več sredstev, da bi fotografe pošiljali na neka območja, kjer bi lahko zasnovali daljše prispevke. Ker za fotoreportažo sta potrebna čas in angažma," je izpostavila kuratorica.

Ob časovnici razstave, ki prikazuje širši domači in svetovni družbeni kontekst, v katerem fotoreportaža nastaja, je prikazana tudi prva fotografija, objavljena v slovenskem tisku. Gre za fotografijo cerkve iz Sarajeva v časopisu Dom in svet iz leta 1889, katere avtor je domnevno škof Bonaventura Jeglič. Kot zanimivost pa je Julija Hoda omenila prakso iz začetnih let, ko so nekatere fotografije s škarjami izrezovali iz tujih časnikov ter jih natisnili v svoji reviji ali časopisu.

...mimo strokovne terminologije...

Avtorji razstave so na nek način opravili pionirsko delo, saj zgodovinski pregled slovenske fotoreportaže še ni bil zapisan, tudi teorije o tem, kakšne so fotografske zvrsti in reportažne vrste, v Sloveniji ni veliko. Obstajajo različna poimenovanja, ki niso poenotena. V povezavi s tem, ali fotografije ilustrirajo neko besedilo ali so uravnotežene v odnosu z njim, je po besedah Julije Hoda mogoče govoriti o fotoporočilu, fotoeseju, fotokolažu, fotopotopisu, fotoutrinku, fotokomentarju, fotocitatu, fotozgodbi, fotonovici.

Eno steno so tako namenili terminologiji, pri kateri so si pomagali z obstoječo tujo literaturo, "nekimi zelo obskurnimi slovenskimi zapisi", ki so jih našli, in s praktiki, ki so jim posredovali, kako čemu rečejo. Kraljica žanra je sicer fotoreportaža, na katero so se omejili pri postavljanju razstave. "So pa fotoesej, fotozgodba in fotoreportaža pojmi, ki se precej prepletajo. V angleško govorečem svetu radi uporabljajo besedo fotoesej, pri nas pa je bolj uveljavljena fotoreportaža, ki je prišla iz francosko govorečega sveta prek Sovjetske zveze. Tudi naši fotografi večinoma uporabljajo to besedo."

Ena stena pa je namenjena predstavitvi poklica fotoreporterja. To je bil včasih analogen poklic, pot od fotoaparata do objave v časopisu pa veliko daljša. Razstava tako prikazuje tudi temnico, v kateri so razvijali filme, teleprinter in leafaks, prek katerih so pošiljali fotografije v uredništva, nekaj analognih in enega prvih digitalnih fotoaparatov ter nekaj drugih rekvizitov, ki jih fotoreporterji uporabljajo pri svojem delu.

...do vsebine

Na polovici razstave se nato začne vsebina, ki najprej povzema vse tri tematske sklope, v zadnjem delu pa je nato eden obširneje izpostavljen. Še do nedelje je na ogled Identiteta. Sledila bosta sklopa Moč med 9. marcem in 18. aprilom ter Vsakdanje med 20. aprilom in 19. junijem. Teme se sicer med seboj močno prepletajo.

"Pri Identiteti je bilo, ko smo gledali fotoreportaže, zelo zanimivo, da so se pojavljale teme Mi, Drugi in Meja, denimo meja med nami - lahko je fizična, lahko je abstraktna. To zelo dobro ilustrira fotoreportaža Boruta Kranjca Vsi slabo, vsi dobro, ki govori o komuni iz Posočja - o skupini ljudi s svojimi običaji, v kateri je nekaj tujega. Meja je zelo dobro reprezentirana tudi s fotoreportažo Mateja Povšeta iz Tunizije iz leta 2011, ki napoveduje, kaj prihaja (begunski val op. a.)," je pojasnila Julija Hoda.

Druga tema, Moč, je po njenih besedah povezana z močjo fotografije oziroma njenim odmevom. Ena takšnih je fotografija Toneta Stojka o aretaciji Janeza Janše, ki je, neločljivo povezana z uredništvom Mladine, ena najbolj reproduciranih fotografij in je "impozantno tvorila del našega vizualnega spomina". Govoriti pa je mogoče tudi o politični in ekonomski moči, simbolni moči fotografije, itd.

Pod tretjo temo, Vsakdanje, pa je mogoče uvrstiti največ prispevkov. To so tisti vsakdanji in po drugi strani nevsakdanji dogodki, od različnih vlog, ki jih prevzemamo, kot je materinstvo, rejniški starši, šola doma, naše žene v grajenju naroda, počitnice, prosti čas, nesreče in naravne nesreče, živali in različni običaji, kot so koline, ki so bile fotografsko velikokrat obdelane.