V Narodni galeriji razstava del baročnega slikarja Fortunata Berganta

Bergant (1721-1769) je poleg Valentina Metzingerja, Franca Jelovška in Antona Cebeja eden glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja, v kateri je živel in ustvarjal.

Bil je najbolj samosvoj med baročnimi umetniki na Slovenskem. Kot je v predgovoru v katalogu izpostavila direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, je njegovo specifičnost pred skoraj stotimi leti izpostavila že Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva. Tedaj je bil Bergantov opus prepoznan kot značilno slovenski, Rihard Jakopič pa mu je nekaj let pozneje celo podelil status "našega človeka" in dodal, da ima "nekaj, kar nam je sorodno".

K razstavi so jih sicer poleg jubileja po besedah Barbare Jaki napeljala nova spoznanja in nekaj novo odkritih Bergantovih del. Med njimi so tri platna, ki so jih je v zadnjem času pridobili za Narodno galerijo: izgubljenima in pred leti znova odkritima slikama Ptičar in Prestar se je pridružil še nedavno pridobljen Portret p. Gabrijela Schwizna.

Bergant je razvil povečini zlahka prepoznaven slikarski slog. Značilna obrazna tipika ter zalomljene gube z ostrimi robovi, belo osvetljenimi grebeni in široko površino so nekaj, kar najdemo v vseh njegovih delih, piše na spletni strani galerije.

Rodil se je v Mekinjah pri Kamniku. Razstava spremlja njegove začetke in dela, ki so nastajala ob naslonih na lokalno okolje - na Kamnik z okolico ter umetnike, ki so delovali tam in v Ljubljani. Posebej pomembno obdobje v Bergantovem življenju predstavlja čas, ki ga je umetnik preživel v Rimu (1756-1760), kjer je obiskoval šolo risanja aktov - Scuolo del Nudo. Za svoji risbi moškega akta je Bergant leta 1756 in 1758 osvojil prvo nagrado med tečajniki.

Po vrnitvi na Kranjsko leta 1760 so začela nastajati številna naročila za sakralne prostore redovnih skupnosti - za klarise, cistercijane, frančiškane, jezuite in kapucine. Njegove upodobitve Marije z detetom poosebljajo materinsko ljubezen in z milino ter nežnostjo nagovarjajo najgloblja čustva občinstva. Z neidealiziranimi podobami čustveno zamaknjenih svetnikov pa se je znal približati čustvom preprostega in bogaboječega baročnega človeka.

Obvladovanje psihološke poglobljenosti z modnimi reprezentativnimi postavitvami in s tehnično brezhibno naslikanimi oblačili pa je prepričalo tudi najzahtevnejše kranjske plemiške odličnike, da so pri njem naročali svoje portrete, še piše na spletni strani Narodne galerije.