V.d. direktorja Moderne galerije Robert Simonišek za STA: Treba je obdržati dobre prakse in nadoknaditi zapostavljeno

Ste univerzitetni diplomirani filozof in umetnostni zgodovinar ter doktor znanosti s področja umetnostne zgodovine. Bili ste kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, pred tem ste delovali predvsem kot pesnik in pisatelj. Mesto kustosa v kostanjeviški galeriji ste zapustili, da bi se ponovno bolj posvetili literaturi. Kako to, da ste zasedli mesto v.d. direktorja Moderne galerije?

Dejstvo je, da sem že več kot 20 let razpet med literarnim in likovnim svetom in da sem to povezavo iz več aspektov artikuliral med vsem drugim svojim delom tudi v strokovno-znanstvenih tekstih. Nedvomno je bilo zame leto 2020 eno najbolj intenzivnih in produktivnih, saj sem spomladi izdal svojo četrto samostojno pesniško zbirko, decembra prejel nagrado za drugo zbirko esejev, ki izhaja to pomlad, zamenjal, kot pravite, službo, in ne vem, kako bi vam lahko še drugače odgovoril kot tako, da sem pač človek, ki rad sprejemam nove izzive.

Vaše imenovanje je dvignilo veliko prahu in eden najpogostejših očitkov je bil, da nimate vodstvenih izkušenj, pa tudi mednarodnih muzejskih povezav. Kako komentirate to?

Koliko prahu in kakšnega je dvignilo, je seveda vedno stvar perspektive, vemo pa, za kom se običajno praši. Vaše vprašanje bi lahko tudi obrnil v smislu, kakšne mednarodne povezave, vodstvene in nenazadnje kuratorske izkušnje je imela prejšnja direktorica, ko je leta 1993 postala vodja. Sam sem veliko mednarodnih stikov vzpostavil že na prejšnjem delovnem mestu, kjer smo za razstavo Obrazi ekspresionizma, na kateri smo slovenske ekspresioniste prvič povezali z evropskimi, leta 2019 prejeli najvišje nacionalno priznanje na področju muzealstva.

Pustiva ob strani dejstvo, da sem v 20 letih delovanja na področju kulture, na številnih srečanjih, simpozijih, konferencah in nenazadnje književnih festivalih v tujini prišel v stik tudi z ljudmi, ki delajo v muzejih in galerijah. Kompaktne muzejske mreže, kot je Internacionala, brez ustreznega institucionalnega zaledja ni mogoče zgraditi, ponosen pa sem, da imamo kustosi danes bogat historiat mednarodnih povezav in da se le-te nenehno na novo vzpostavljajo. Prepričan sem, da je to nekaj, kar dolgujemo umetnikom, državljanom in ustanovitelju.

Ministrstvo za kulturo je decembra lani objavilo že tretji razpis za delovno mesto direktorja Moderne galerije, ki se je sklenil 18. decembra. Ste se prijavili nanj?

Da.

Ali lahko v tem primeru predstavite glavne poudarke vašega programa vodenja Moderne galerije in MSUM?

Potrebno je upoštevati, da je sodobni obiskovalec vedno bolj informiran, po drugi strani pa v prostore muzejev in galerij pogosto prihajajo ljudje, ki med umetninami iščejo mir, kontemplacijo ali stremijo k vizualnemu užitku.

Temelj muzeja so umetniška dela in zbirateljska politika, ki mora biti konceptualno bolj premišljena. Ob že obstoječi mednarodni mreži je treba krepiti takšno, ki bo omogočila, da so dela iz muzejskih zbirk in sodobni slovenski umetniki opaženi v tujini. K utečenim bienalom in trienalom se je treba zavzemati za enotne predstavitve slovenskih umetnikov v tujini, recimo vsakič v drugi evropski prestolnici. Dobro je okrepiti vezi z raziskovalnimi ustanovami, da se bodo več ukvarjale z našo likovno dediščino.

Kljub vedno izrazitejšim trendom digitalizacije ali nemara zaradi le-te je potrebno pri avtorjih zbirk, ki so emblem ustanove, težiti k celostnim publikacijam tipa catalogue raisonne. Glede na prihajajoče jubileje umetnikov, ki so zastopani v zbirkah, imamo temu namen podrediti dinamiko razstav v naslednjih petih letih, bržkone v tem obdobju osvežiti stalno postavitev v Moderni galeriji ipd.

Kako sami vidite vlogo obeh institucij?

Moderna galerija je skupaj z MSUM multidisciplinaren muzej. Gre za eno institucijo in dve zgradbi, v katerih se prepletajo delo in vsebine, vezane na usmeritve od začetka 20. stoletja do danes. Prejšnja direktorica se je omejila na ozek segment slovenske umetnosti in jo postavila v kontekst z vzhodnoevropsko. Njena zasluga je predvsem kvalitetna mednarodna zbirka Arteast 2000 +. Vendar je bila spregledana heterogenost modernizma oziroma postmodernizma in konceptualne umetnosti, ki so zastopani v zbirkah Moderne galerije.

Menim, da je treba promovirati in uravnotežiti različne umetnostne prakse, ne le zgolj avantgardno linijo umetnosti, predvsem tisto, ki sloni na 80. letih pred osamosvojitvijo Slovenije. Pogrešam primerjalne in bolj dodelane razstave slovenskih in evropskih modernistov ter bolj enakomerno zastopanost likovnih zvrsti v sodobni umetnosti.

Po drugi strani je treba prikazati večjo pahljačo estetsko raznoterih vizualnih poetik, ki so v tem hipu globalno navzoče. Prav tako mora Moderna galerija skupaj z regionalnimi in mestnimi muzeji težiti k celovitejši predstavitvi sodobnih slovenskih umetnikov v tujini. Slovenija je tako majhen prostor, da lahko mednarodno konkurira samo s povezanostjo strokovnega kadra in skupnimi finančnimi napori.

Kako sicer komentirate polemike okoli izbora direktorja Moderne galerije, ki se vlečejo že več kot leto dni?

Na eni strani imamo špekulacije in medijski hrup, ki so podrejeni interesom določenih skupin, na drugi strani pa je dejansko stanje v hiši, ki potrebuje koordinatorja in stabilno, nekonfliktno vodstvo.

Zdenka Badovinac je Modeno galerijo vodila od leta 1993. Če boste na razpisu izbrani za direktorja, v katerih segmentih nameravate ohranjati kontinuiteto in kje vidite še nove možnosti, ki bi jih bilo vredno odpirati?

Treba je obdržati dobre prakse, poleg že zgoraj omejenih, in nadoknaditi zapostavljeno. Imamo spletno stran in mrežni muzej z enormno količino podatkov oziroma vizualnih vsebin, ki so dostopni uporabnikom, izjemno specializirano knjižnico z najbolj pestro izbiro literature s področja likovne oziroma vizualne umetnosti 20. in 21. stoletja v Sloveniji, nenehno nadgrajujoč se oddelek dokumentacije, ki je z biografskimi in bibliografskimi bazami vpet v mednarodno mrežo in projekte ipd.

Glede na razvejanost oddelkov bo gotovo ključna koordinacija. V smislu pristopov pa mi je kot umetnostnemu zgodovinarju bližje interdisciplinarnost ter kritično pretresanje meril, znotraj katerih presojamo, kaj je vrhunsko in prepričljivo in kaj ne. Zavedam se, da teorija in politični diskurz od nekdaj vplivata na polje umetnosti. Dvajseto stoletje nas uči, da je tanka linija med družbeno angažirano umetnostjo in propagando ter da se vedno nekoga odriva na rob in se ga odkriva z zamikom. V kompleksni slovenski in globalni družbi delujejo izjemni ustvarjalci, ki potrebujejo relevantne interprete umetnosti oziroma kustose, ki so budni, teoretsko različno naravnani in zmožni mišljenja zunaj kalupov.

Pred mesecem in pol je polemike sprožila tudi načrtovana razstava Večje od mene, junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije v rimskem muzeju MAXXI, ki jo kurira Zdenka Badovinac. Kakšno je vaše stališče glede razstave?

V polemiki, ki je bila medijsko izpostavljena, je bilo spregledano nekaj ključnega. Ne gre toliko za to, s kom razstavljamo, temveč na kakšen način. Če ima kurator priložnost, da izbere poljubna dela iz neke širše regije, kot so v tem primeru bivše jugoslovanske države, ima prosto pot, kaj bo idejno poudaril. Z izborom umetniških del, naslovom, besedilom za medije in v katalogu razkriva univerzalne povezave, a tudi razlike in simbolne poudarke. V tem je njegova konceptualna, intelektualna moč in možnost, da gre v globino in preseže trendovske, žurnalistične poglede in delitve.

V primeru te razstave imamo opraviti tudi z mnogimi sodobnimi deli, katerih pomen se potiska v povojni kontekst. Naslov razstave v danem primeru kaže na pomen herojev v določeni konotaciji. Hočem reči, da se pri tem projektu (ponovno) izpostavlja predvsem geopolitični vidik. Kot vemo, je interpretacija v umetnosti lahko marsikaj več od zgodovinske in sociološke poenostavitve. Predstavljajte si, da bi nekdo kuriral razstavo sodobnih del iz držav bivše Sovjetske zveze in bi bila rdeča nit perestrojka. Ali recimo, da bi abstraktna dela Kandinskega in umetnikov njegovega kova občinstvu pojasnjevali samo skozi geopolitični vidik takratnega nemškega cesarstva.

Ali bo razstava pozneje postavljena tudi v Ljubljani, kot je bilo prvotno načrtovano?

Po programu, ki je bil sprejet, je načrtovana ob koncu tega leta. Če bodo epidemiološke razmere slabe, se zna zgoditi, da bo pomaknjena v naslednje.

Nove izzive pa je pred muzejske in galerijske ustanove postavila tudi pandemija novega koronavirusa. V katerem delu so se odzvale dobro in kaj bi se lahko iz tega tudi naučili za naprej?

Želim si, da bi javno in kulturno življenje ponovno zaživelo in da bi umetniki v Moderni galeriji in v podobnih ustanovah zadihali s svojimi avtopoetikami. Čeprav nam v danih razmerah vsem služi digitalna tehnologija, se je pokazalo, kako pomembni sta socialna in psihološka dimenzija, ki se aktivirata pri posamezniku skozi živi stik z umetnino in sogovornikom.