V Narodni galeriji celovit pogled na Bergantovo ustvarjalno pot

Po besedah avtorice razstave Katre Meke je najbolj skrivnostno Bergantovo začetno obdobje, saj skorajda ni ohranjenih del. Med redkimi izjemami je grafična podobica iz leta 1742 s portretom kamniškega župnika Maksimilijana Lepopolda pl. Raspa, ki je predstavljena na razstavi. Bergant je pripravljalno risbo za podobo povzel po Raspovem portretu Valentina Metzingerja v župnišču v Šmartnem pri Tuhinju.

Leta 1721 v Mekinjah pri Kamniku rojeni Bergant se je z družino že zelo kmalu preselil v Kamnik, ki je takrat pod Raspovim vodstvom doživljal baročno prenovo. Rasp je okoli sebe zbral pomembne umetnike tistega čas: za oltarne slike Metzingerja, za freske Franca Jelovška, obema pa je pri izdelavi oltarjev pomagal Bergantov oče, ki je bil skrinjar. Bergant je tako lahko že v mladosti v očetovi delavnici spoznaval dela vodilnih umetnikov tistega časa.

Dela na Hrvaškem in rimsko obdobje

Leta 1750 je Bergant začel delati v Liki na Hrvaškem. Iz tistega časa mu je pripisanih 12 del, danes so ohranjena štiri. V razstavo je vključena Škapulirska Marija iz Sinca iz leta 1751, ki jo je Narodna galerija odkupila že pred desetletji. Na sliki so še vidne svetle barve, pozneje so v Bergantovem opusu barve potemnele. Figure so sloke, z ozkimi obrazi. Draperija je dramatično razvihrana, je pa, kot je izpostavila avtorica razstave, že mogoče zaslutiti tudi prve ostro lomljene gube, ki postanejo glavna prepoznavna značilnost Bergantovega opusa.

Drugo prelomnico v umetnikovem življenju pa predstavlja čas, ki ga je preživel v Rimu med letoma 1756 in 1760, kjer je obiskoval Scuolo del Nudo. Ta čas je predstavljen z risbama - moškima aktoma, za katera je Bergant tudi prejel prvi nagradi leta 1756 in 1758, na obeh se je tudi podpisal.

Vrnitev na Kranjsko

A znanje, ki ga je pridobil v Rimu, je Bergant po vrnitvi na Kranjsko prilagodil svojemu lastnemu osebnemu slogu, o čemer priča tudi slika sv. Vida v kotlu, nastala za Križno goro nad Ložem. Kotel je za svetnikovo telo premajhen, je pa res, kot je poudarila Katra Meke, da je slika krasila atiko oltarja in da pri pogledu od spodaj navzgor ta deformacija ni bila tako moteča.

Pomembno mesto v Bergantovem opusu zasedajo različni ikonografski tipi čaščenih podob. Med najštevilčnejšimi so upodobitve Matere božje dobrega sveta, med katerimi je še posebej zanimiva podoba iz Mošenj, saj je na njej v spodnjem delu predstavljena legenda o tem, kako je ta podoba postala milostna, naslikani so mesto, morje in ljudje. Pozneje se je ta tip Marije zreduciral na manjši format in podobe so vplivale tudi na prihodnje generacije slikarjev.

Z ikonografskega vidika je na razstavi med zanimivejšimi tudi slika Kristusovo učlovečenje iz uršulinskega samostana v Ljubljani, saj združuje več ikonografskih tipov. Kot posebnost je Katra Meke izpostavila podobo deteta v žarkih, ki se pod Boga očeta spušča proti njenemu ušesu, kar se navezuje na srednjeveško interpretacijo Marijinega spočetja - skozi uho, spočela je preko božjih besed.

Delo za cerkvene redove

Bergant je na Kranjskem delal za različne cerkvene redove - klarise, frančiškane, jezuite, cistercijane. Vrnil se je leta 1969, le leto pred tem je umrl Metzinger, zato bi lahko njegovo vrnitev po besedah Katre Meke povezovali tudi s tem, da se je izpraznilo mesto slikarja oltarnih podob in portretista.

Med njegovimi glavnimi cerkvenimi naročniki so bili cistercijani z opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je Bergantu leta 1766 naročil izdelavo Križevega pota za Stično. Na razstavi so predstavljene štiri postaje, tudi zadnja, Jezusa polagajo v grob, kjer je na baročno oblikovanem sarkofagu viden slikarjev podpis. Bergant, ki je vedno izbiral zelo neobičajna mesta za svoj podpis, se je tokrat podpisal kot Accademicu Capitolinus (Kapitolinski umetnik), kar namiguje skupino rimsko izkušnjo s Tauffererjem, ki je v času, ko je bil v večnem mestu Bergant, sam študiral na tamkajšnjem Germaniku.

Med največjimi slikami v Bergantovem opusu pa je Sv. Jurij v boju z zmajem z glavnega oltarja župnijske cerkve v Mozirju. Slika je zanimiva tudi zaradi globinske perspektive - Bergant je naslikal kar štiri plane: v prvem Jurija in zmaja, drugem princeso, tretjem veduto mesta in v zadnjem gore.

Bergant portretist kranjske elite

Na Kranjskem se je Bergant uveljavil tudi kot portretist tamkajšnje elite. Med njegovimi posvetnimi meceni je bil na prvem mestu baron Erberg, ki je pri slikarju naročil več portretov članov svoje družine.

Zanimiv je tudi portret barona Codellija, saj smo barona doslej poznali postavljenega v meščanski interier 19. stoletja. A ob restavriranju se je pokazalo, da je ozadje v 19. stoletju preslikal Pavel Künl. Restavratorji so poslikavo odstranili in v ozadju je danes ponovno krajina, kot je bila ob nastanku slike leta 1762. Med najnovejšimi odkritji v Bergantovem opusu pa je portret ljubljanskega trgovca Aleksandra Andriolija iz Budimpešte, ki ga ima slovenska javnost na razstavi priložnost videti prvič.

Kot je poudarila Katra Meke, je pri Bergantovih portretih velik poudarek na oblačilih, različni materiali so zelo tehnično dovršeno naslikani, pri ženskah je velik poudarek tudi na nakitu.

Izrazito portretno sta upodobljena tudi Prestar in Ptičar, ki pa ju obdaja tančica skrivnosti. Še vedno ni znan naročnik, sta pa vsekakor nastala za plemiško okolje. Prav tako obstaja več teorij glede njunega pomena. Po eni naj bi bila del serije petih čutov in naj bi predstavljala okus in sluh, po drugi pa bi bilo treba nanju pogledati v okviru zgodnje novoveške simbolike nizozemskega žanrskega slikarstva. Tako bi lahko denimo pri ptičarju ptica v kletki aludirala tudi na ujetost v ljubezni.

Posebno pozornost so na razstavi posvetili tudi restavratorskemu vidiku, ki so mu namenili stranska kabineta. Po besedah Andreje Ravnikar iz Narodne galerije so restavratorji v dveh letih pregledali okoli 60 Bergantovih del. Okoli 35 so jih restavrirali, pri čemer so na približno 15 izvedli zahtevnejše restavratorske posege.