Stroka glede prenove cerkvene strehe v Žički kartuziji razdeljena

Po besedah predstojnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta Mije Oter Gorenčič, ki je opravila raziskavo zgodnje kartuzijanskih cerkva po Evropi, je večina teh skrbno zaščitenih s streho, ki preprečuje nadaljnji propad. Omenila je španski primer kartuzije Escaladei, ki je zelo primerljiv in finančno podobno ovrednoten, pa so se tam odločili za povrnitev oblike iz 18. stoletja, kar pomeni prekritje s klasično streho.

Lastnica kompleksa je občina Slovenske Konjice, ki z njim tudi upravlja, a kot pravi direktorica občinske uprave Breda Obrez Preskar, jim dosedanje dejavnosti na tej lokaciji ne zagotavljajo dovolj sredstev za obnovo in vzdrževanje, zato so bili zelo veseli sredstev ministrstva za kulturo.

Do kompromisne rešitve so po njenih besedah prišli skozi strokovne razprave in prepričani so, da ta prinaša nove priložnosti v kontekstu sedanjega časa, saj omogoča sodoben pristop, za katerega menijo, da bo prihodnjim obiskovalcem omogočil nova doživetja. Med drugim jim bo omogočen dostop na obzidje in pogled na cerkev s ptičje perspektive.

Najbolj kritičen do sedanje rešitve je arhitekt in umetnostni zgodovinar Igor Sapač, ki meni, da gre za izjemen spomenik državnega in evropskega pomena, zato bi si želel, da bi se o tem pogovarjali že pred meseci. Ker javni dialog ni bil omogočen, so zdaj pred vsiljeno rešitvijo, pri kateri je bil po njegovem na netransparenten način izbran edini projekt in edini projektant.

Po njegovem mnenju zdaj posamezniki uvajajo neke nove rešitve, ki ne pomenijo zaščite originalnih srednjeveških sestavin, pač pa degradacijo srednjeveškega spomenika na raven podstavka sodobne arhitekture, ki je sicer lahko atraktivna, a prinaša prevrednotenje pomena kartuzije, kakršnega smo doslej poznali.

"Ne poznam primera v Evropi, da bi podobno pomemben spomenik doživel takšno usodo. Pomislimo, ali bi si kaj takega dovolili v atenskem Partenonu ali rimskem Koloseju. Podobno velja za aktualno sanacijo katedrale Notre Dame v Parizu po požaru," je kritičen Sapač, ki apelira na investitorja, da nemudoma prekine s prenovo.

Po njegovem bi bilo korektno izpeljati strokovno razpravo in izvesti javni, morda celo mednarodni natečaj, na katerem bi se lahko vsi arhitekti s svojimi idejami enakovredno potegovali za izvedbo.

Generalni konservator pri ZVKD Robert Peskar je dejal, da je bila rekonstrukcija strehe večkrat predmet mednarodnih simpozijev in različnih strokovnih komisij. S pomočjo mednarodne strokovne komisije so pred leti oblikovali tri pomembne cilje - ohranitev karakterja ruševin in sedanje dokumentarne vrednosti ter s posegi ustvariti pogoje za dolgoročno ohranitev vseh izvirnih elementov spomenika.

Glede pomislekov o tem, ali bo statika objekta sploh prenesla načrtovano pomično streho, je odgovorni konservator Matija Plevnik pojasnil, da so to preučili z dvema izkušenima statikoma, zato mora zaupati stroki. Ta je zagotovila, da cerkev prenese predlagani sodobni koncept prenove strehe, saj da gre za približno enake obremenitve, kot bi jih imela klasična dvokapnica pokrita s škriljem.

Avtor arhitekturne zasnove Rok Žnidaršič je pojasnil, da je bilo njihovo izhodišče pri konceptu prenove, da se ne bi nekoč ukvarjali z vprašanjem, ali je streha na cerkvi ponaredek.

"V osnovi gre za to, da se koncept pokritja ostalin naslanja na idejo, da so vse gradbene oziroma razvojne faze cerkve, od romanske, gotske, baročne in poznejših, vključno s sodobnimi posegi, jasno čitljive in predstavljene. Seveda v kompoziciji, ki absolutno daje prednost originalu spomenika, kakršnega poznajo zadnje generacije," je dejal Žnidaršič.

Ker je tiste, ki nasprotujejo predlagani rešitvi, zmotilo tudi dejstvo, da za izdelavo arhitekturnih načrtov investitor ni objavil javnega natečaja, je Peskar dejal, da delovna skupina ni zadolžila nobenega arhitekta, saj to ni bilo v njeni pristojnosti, pač pa je zgolj obravnavala idejni osnutek in ga označila kot sprejemljivega.

"Lahko bi obravnavala še kakšnega drugega, a zavod ne more nobenemu naročniku vsiliti konkretnega arhitekta ali izpeljavo javnega natečaja," je dejal Peskar, ki s postopki ni bil seznanjen, a po njegovem vedenju časa za natečaj ni bilo, saj pravila proračunskega financiranja zaradi nemogočih kratkih rokov izvedbe teh praktično ne omogočajo.

Kot je še dodal, bi naročnik, če bi šel v natečaj, ogrozil že pridobljeni denar, natečaj pa bi bil brezpredmeten, zato zavod postopkov ni želel ustavljati, saj bi s tem zagotovo ogrozil financiranje dobrih dveh milijonov evrov, kartuzija pa tolikšnega denarja ne bi videla nikoli več.

Vendar je po mnenju Sapača zelo sporno sporočilo, da če gre za velik denar, potem ni nobenih zadržkov in so lahko vsi postopki speljani mimo pravil in normalnih komunikacijskih poti. "Če bomo to tolerirali, potem bomo zelo hitro žrtvovali vse najpomembnejše spomenike, ki jih imamo, in je vprašanje, zakaj potem sploh še potrebujemo javno konservatorsko službo," je menil.

Arhitekt Žnidaršič se je ob tem še vprašal, kako do sedanjega silnega zanimanja za Žičko kartuzijo ni prišlo sredi 90. let, ko se je tam potvarjala zgodovina in so med drugim naredili ponaredek vhodnega območja, stolpov, streh in fasad, ki niti po fotografijah niso primerno kakovostno načrtovane.

Med tistimi, ki se strinja s sodobnimi pristopi pri obnovi, je tudi Tjaša Kangler iz Turistično informacijskega centra Slovenske Konjice, ki meni, da bi morali to v naši državi bolj pozdravljati, saj so takšne rešitve tudi v svetu nekaj povsem običajnega. Po njenih besedah gre za smiselno povezovanje starega z novim ter spoštljivega ohranjanja spomina na preteklost, a ne v izolaciji od sodobnega sveta.