Uroš Korenčan za STA: Ogled predstave na zaslonu ni gledališki dogodek

Raziskave nakazujejo, da gledališke dvorane, če ljudje ohranjajo primerno razdaljo, niso žarišče okužb. Kakšna je razlika med nakupovalnimi središči, ki so lahko odprta, in gledališčem? Kako sami razumete tako dolgotrajno zaprtje gledališč?

Mislim, da smo jeseni, ko smo gledališča za kratek čas lahko odprli, dokazali, da znamo ustvariti pogoje za varen obisk gledališča. Zabeležen ni niti en primer okužbe, ki bi se zgodil v gledališču, in seveda, obisk gledališča je lahko bolj vznemirljiv od nakupovanja, je pa zagotovo tudi dosti bolj varen.

Razvrstitev naše dejavnosti na sam rep odpiranja razumem predvsem kot slabo nastavljen sistem vrednot, ki pa po mojem mnenju ni posledica širšega družbenega stanja, temveč zgolj inertnega delovanja vlade, ki je pripeljala do zanemarjanja kulturnega sektorja. Trenutno se resnično počutimo kot družbeno "slepo črevo". A sprememba takšnega stanja ni nemogoča in v Kolegiju direktorjev slovenskih gledališč ravno v teh dneh pričenjamo širšo kampanjo, s katero bi radi opozorili na zapostavljenost naše dejavnosti in pričeli proces priprav na odprtje. Prepričani smo, da je odprtje gledališč po nepotrebnem razvrščeno v zeleno fazo.

Kakšni so torej vaši načrti?

Zavzemamo se predvsem za to, da bi se v omejenem obsegu, denimo za zaključene šolske skupine, naša dejavnost odprla prej. Čakanje na čas, ko bo manj kot 300 okužb na dan, se nam zdi povsem pretirano.

Ste ali ste bili v stiku z vlado? Kaj so vam predlagali?

S predstavniki ministrstva smo se sestali 15. marca, na spletnem sestanku sta sodelovali tudi uslužbenki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Ugotovili smo, da je potrebna sprememba vladnega načrta sproščanja ukrepov in upam, da nam bo pri zavzemanju za to pomagalo naše resorno ministrstvo. Mislim, da je povsem razumljivo, da smo v zavzemanju za odpiranje gledališč najbolj glasni gledališčniki in da je logično, da nas pri tem podpre naše ministrstvo. In želim, da bi bilo povsem jasno, da v teh zahtevah nikakor ne nasprotujemo naporom za zajezitev epidemije.

Kaj tako dolgo zaprtje za posamezne institucije pomeni v finančnem smislu?

Prepoved javnih prireditev pomeni popolno izgubo lastnih prihodkov, ki zavzemajo v javnih zavodih različne deleže gledaliških proračunov, tam okrog petine vseh sredstev, ki se namenjajo pretežno za plačilo zunanjih storitev, od vzdrževanja stavbe do honorarjev samozaposlenih.

Kaj pa pripravljenost igralcev, igralk? Verjetno ni enako igrati za spletni prenos kot v živo.

Ogled predstave na računalniškem zaslonu ni gledališki dogodek. Gledališke predstave v osnovi niso narejene za prenos na splet oziroma na ekran. Gre za drugačen način režije, dramaturgije, osvetlitve, zato je treba za vsaj približno zadovoljiv približek za kamere obstoječe predstave predelati. Nekatere tega ne prenesejo, ker bi se na ta način preveč izgubilo. Zato za določen del gledališke produkcije preteklih let, pred epidemijo, že lahko rečemo, da je pokopana, medtem ko v produkciji novih predstav aktualno stanje upoštevamo tako, da vključujemo snemalne ekipe že v študijski proces.

V gledališčih smo iskali različne načine oddaljenega dostopa do publike in podirali rekorde spletnih ogledov - denimo 470.000 ogledov naše Žogice Marogice - kar dokazuje, da imamo zvesto občinstvo, ki si želi gledališča. A ker nismo televizijska produkcijska hiša, je naše resnično ciljno občinstvo živa publika in dokler te nimamo v dvoranah, odrska umetnost ne živi zares, saj je umetniško delo zaključeno šele z ogledom gledalca. Ogrožena je tako kondicija ustvarjalcev kot tudi občinstva.

V določenih evropskih mestih so gledališča odprta oziroma jih odpirajo. V Berlinu so, upoštevajoč zdravstvene ukrepe, pred kratkim testirali nov sistem, vstopnice za ogled predstave v gledališču pa so pošle v štirih minutah. Kako željni obiska gledališč so slovenski gledalci?

V Sloveniji imamo privrženo in številčno gledališko občinstvo, kar dokazuje predvsem njihov odziv ob prvi prekinitvi delovanja in ob jesenskem vpisu abonmajske sezone. Za gledališke abonmaje so v izjemno redkih primerih zahtevali vračilo denarja, ob jesenskem vpisu sezone 2020/21 pa so se vrnili v skoraj neokrnjenem številu. To dejstvo nas utrjuje v prepričanju, da delamo dobro, obenem pa nas dodatno spodbuja v zahtevi po odprtju gledališč.

Kako so prikrajšani gledalci, ko umetnost namesto na odru spremljajo preko računalniških ali televizijskih zaslonov?

Nobena oblika gledališča na spletu ne nadomešča ustrezno gledališkega doživetja, kulturnega dogodka, ki je vezan na specifičen prostor, občinstvo okrog nas... V tem letu sem videl nekaj izvrstnih adaptacij za splet, vendar pa to ni bilo več gledališče, gre za, ne nujno nove, oblike spletne umetnosti. Morda je edina dobra stran spletnih prenosov doseg gledalcev, ki zaradi oddaljenosti ali gibalne omejenosti doslej niso mogli na ogled predstav.

Gledalska izkušnja v domačem okolju z vsemi možnimi motnjami in prekinitvami je morda najbolj primerljiva z gledanjem televizije. A dobra televizijska produkcija je izjemno redka in je svoja zvrst, ki zahteva drugače profilirano ekipo ustvarjalcev, drugačen produkcijski ustroj, drugačna sredstva.

Kaj boste storili, če bo epidemija trajala še dolgo, gledališča pa bodo še naprej zaprta?

Ne vemo, kako dolgo utegne še trajati epidemija, in tudi ne, kdaj bo število okužb padlo pod 300. Vemo pa, da je nadaljnje zadrževanje odprtja nevzdržno, zato sem prepričan, da bomo našli sprejemljivo rešitev, ki bi nam na varen način omogočila izvajanje našega dela.