Direktor MAO Bogo Zupančič za STA: Med novostmi je razširitev stalne razstave

V kakšni kondiciji ste prevzeli MAO?

Muzej se je v zadnjem obdobju pred mojim imenovanjem preoblikoval v hibrid, bolj podoben oblikovalsko-arhitekturnemu centru, ki se ukvarja še s kreativnim sektorjem, od filma, literature, glasbe, medijev, turizma, podjetništva itd. Obseg dejavnosti v MAO in financ se je močno povečal na račun vsebin, namenjenih pretežno mlajši publiki. Muzejske dejavnosti so bile nekoliko v ozadju, muzej je ostal brez mesta kustosa za starejšo arhitekturo. Leta 2016 je prišlo do spremembe ustanovnega akta muzeja, brez kakršnekoli javne ali strokovne razprave. Postavitev stalne zbirke slovenske arhitekture in oblikovanja je doživela le prvi poskus. Muzej sem prevzel sredi epidemije v začetku novembra 2020, ko so se zaradi nje že močno spremenila naša življenja. Muzeji so bili zaprti, zaposleni so večinoma delali od doma, sestanki so potekali že ustaljeno preko zooma, prekinjen je bil tok dejavnosti za trg...

Po primopredaji me je pričakala obilica dela, novosti in mednarodnih obveznosti. Že napisanega programa dela in finančnega načrta prejšnjega direktorja v tako kratkem času nisem mogel dosti spreminjati, na voljo sem imel le par dni za manjše dopolnitve, stare projekte pa je bilo smiselno zaključiti. Tik pred odhodom je bivši direktor dve pogodbeni zaposlitvi spremenil v nedoločen čas, kar mi sedaj otežuje delovanje in vzpostavitev potrebne ekipe. V kakšni resnični kondiciji sem prevzel muzej, pa bo pokazala revizija računskega sodišča, ki je v teku. Marsikdo v muzeju bi rad še naprej delal tako kot nekoč, z istimi sodelavci in pogodbeniki ter na istih programskih osnovah in shemah. Vendar so določene spremembe nujne, če želimo slediti razvojni viziji muzeja.

Kakšna je vaša vizija vodenja v naslednjih petih letih, v čem se bo, če sploh, razlikovala od predhodnika Matevža Čelika?

V viziji sem se zavzel za nove vsebinske poudarke, izpostavljam nekoliko več dediščine, muzejskih vsebin, več arhitekturnih in z arhitekturo povezanih fotografskih razstav pa tudi oblikovalskih vsebin, sodobnim temam pa se nikakor ne odrekam. Razlika je v tem, da bomo "mono" razstave, ki so osredotočene zgolj na posamezne osebnosti, vsebinsko razširili v razstave vodilnih ustvarjalcev, obkroženih s krogom sodelavcev, kot sta denimo Plečnikov krog in Ravnikarjev krog. Tako so možne in tudi vidne primerjave med njimi. Želim tudi razširiti krog zunanjih sodelavcev. Tako dajemo priložnost, da spodbujamo razvoj arhitekturne in oblikovalske refleksije in zgodovine.

Bi kakšen poudarek iz vaše vizije še posebej izpostavili?

Nedvomno bo to razstava ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika, ki bo v drugi polovici leta 2022 in jo nameravamo prikazati kot dialog profesorja z njegovimi učenci, tako sledilci kot tistimi, ki so se deloma ali povsem odvrnili od njega. Predstavili bomo slovenske arhitekte v svetu pa tudi opuse in kroge arhitektov Toneta Bitenca, Jožeta Kregarja in Edvarda Ravnikarja, pri slednjem bi izpostavili oblikovalko Janjo Lap.

Kako pa vidite odziv strokovne javnosti, tudi svetovne, ko je bila znana odločitev, da prevzemate vodenje MAO? Ta je izrazila začudenje nad Čelikovim odhodom.

V medijih se vedno znova pojavlja mantra, da je prejšnji direktor moral muzej zapustiti, da je bil politično odstavljen. V resnici se mu je mandat, in to že drugi, enostavno iztekel. Nihče ga ni odstavljal! V muzeju sem zaposlen že 15 let, sem doktor znanosti in imam obširno strokovno bibliografijo, za direktorja sem kandidiral trikrat, nisem v nobeni politični stranki. Čelik je bil v času svojega prvega imenovanja leta 2010 politično protežiran, zato se na tisti razpis nisem prijavil.

Menjave vodilnih so v razvitih sredinah nekaj običajnega, pomenijo prevetritev idej in dela, pri nas žal ne. Zakaj ta neverjetna obsedenost z ohranitvijo položaja? Nadzor nad finančnimi tokovi, zgodovino?! Kaj vse je počel Čelik, da bi preprečil moje imenovanje? Želi me očrniti na vseh ravneh z lobiranjem pri društvih, v medijih, tudi v mednarodni javnosti, kar nikakor ne more prispevati k dobri podobi muzeja, ne v tujini ne v Sloveniji. Sicer pa sem dobil veliko čestitk predstavnikov strokovne javnosti, društev in posameznikov, nekaj tudi iz tujine. Želel bi, da bi se mediji dobro informirali o imenovanju direktorjev javnih zavodov, ker je vsako 'zgodba zase'.

MAO je v zadnjih letih zelo razširil svojo dejavnost, sodeluje pri različnih platformah, ki segajo v evropski prostor, pod njegovim okriljem deluje Center za kreativnost, sodeluje na mednarodnem arhitekturnem bienalu. Ali boste ta koncept obdržali, ga morda še dopolnili? Boste pri vsem tem kaj spremenili?

Evropski projekti se bodo prej ali slej iztekli, pojavili se bodo novi, kot se je denimo novi Bauhaus. Vprašanje pa je, kako jih bomo izkoristili in kaj bo od njih ostalo po končanju? Če bo to kaj otipljivega in če bomo pridobili nova znanja, bo to seveda dobrodošlo. Želim ohraniti platformo Future architecture, pa tudi Center za kreativnost, kjer pa pričakujem, da se bo dalo vanj vtkati več arhitekturno-oblikovalskih vsebin, povezanih z delom v muzeju. Glede teh odločitev pa ni vse odvisno od mene, ampak tudi od ministrstva in potreb širše strokovne javnosti.

Ste za svoj mandat predvideli kakšne novosti?

Med novosti sodi razširitev stalne razstave, pa tudi več razstav, ki bi jo vsebinsko podpirale oziroma nadgradile. Denimo, razstava javne stanovanjske gradnje zadnjih sto let in pregled stanovanjske gradnje stanovanjskega sklada RS zadnjih 30 let, ob 30-letnici države. Pokazati želimo, da ob Plečniku in Ravnikarju premoremo še vrsto dobrih arhitektov in oblikovalcev.

V zadnjih letih se veliko govori o digitalizaciji dediščine. Kakšen je vaš pogled na to? Ima MAO potrebno infrastrukturo, kadre in sredstva, da se to postopoma uresniči?

Digitalizacijo zbirk in vpeljavo novih tehnologij ter sistemov pri muzejskemu delu absolutno podpiram, saj večajo preglednost in dostopnost do muzejskih vsebin ter prispevajo k njeni popularizaciji. V okviru t.i. kulturnega evra smo na ministrstvo za kulturo zaprosili za dodatna sredstva za digitalizacijo in z njo povezano opremo, na odločbo pa še čakamo. Nekaj infrastrukture imamo v muzeju, na nekaj opreme še računamo. Podobno je s kadri.

Se vam zdi, da MAO na splošno razpolaga z dovolj sredstvi za svoje delovanje ali še obstajajo manevrski prostori oziroma možnosti za dodatna sredstva?

Nedvomno se da storiti še kaj. Sredstva, tako od ministrstva kot evropska, so namenska, tržne dejavnosti pa so po obsegu zaradi epidemije skromne. Se pa pojavlja vse več razpisov EU skladov, katerim velja slediti in jih smiselno izkoristiti. Pričakujemo tudi izboljšanje epidemioloških razmer in s tem tudi tržnih prihodkov, kar bo povečalo manevrski prostor.

Ali načrtujete tudi kakšno prenovo?

Obseg aktivnosti v muzeju se je v preteklem obdobju zelo povečal brez prostorske širitve. Muzej je povsem zapolnjen. V preteklem obdobju ni bilo narejeno dovolj, da bi se prenova gradu zaključila. V nekaj mesecih mi je uspelo pridobiti sredstva za sanacijo dela južnega krila fužinskega gradu, ki še ni obnovljen. Napovedana sanacija, v nadaljevanju pa tudi dokončanje prenove, bosta zaposlenim omogočila ustrezno hranjenje eksponatov, bolj urejeno delovno okolje in širitev. Dostopnost muzejskih vsebin se bo z načrtovanim dvigalom povečala za starejše obiskovalce, predvsem pa za invalide.

Morda še beseda o samem kolektivu. V javnosti se ustvarja vtis, da je razdeljen. Kako nameravate postopati pri tem?

Vsak začetek je težak, za obe strani, tako za vodstvo kot zaposlene, potrebno bo prisluhniti drug drugemu in se prilagoditi. Želim si več dialoga, medsebojne povezanosti in ustvarjalnega zanosa med in z zaposlenimi.