Direktorica SEM Natalija Polenec za STA: Priložnost muzeja je v povezovanju skozi projekte

Po izobrazbi ste arhitektka, delali ste v turizmu, nazadnje ste vodili Tehniški muzej Slovenije (TMS). Zakaj ste se odločili, da kandidirate za direktorico Slovenskega etnografskega muzeja (SEM)?

Kulturna dediščina in prenova sta me zanimali že v času študija na Fakulteti za arhitekturo. Poklicna pot me sicer ni zanesla v projektantske vode, sem pa vedno nekako poiskala stične točke in razvijala produkte, povezane z ohranjanjem dediščine, prezentacijo in prenovo, tudi v turizmu. Odnos do kulturne dediščine in muzejev se je prav gotovo oblikoval tudi v domačem okolju, saj v družini ohranjamo enega najlepše ohranjenih spomenikov bivalne kulture, dedek pa je bil dolgoletni direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Konkretne izkušnje v muzealstvu sem prav gotovo pridobila pri vodenju TMS. Znanje, navsezadnje pridobljeno tudi z opravljanjem izpita za kustosa, ter aktivno delo v nacionalnih (Skupnost muzejev Slovenije) in mednarodnih stanovskih organizacijah (CIMUSET - ICOM), kot tudi spoznavanje dobrih praks upravljanja muzejev v ZDA, pa so mi omogočili razumevanje načina dela sodobnih muzejev.

Ob razpisu za direktorja SEM sem si vzela čas za temeljit ogled stalnih in občasnih razstav ter organizacijo razstavne hiše. Predloge in ideje sem nanizala v programu ob kandidaturi. Zanimivo je, da so številne ugotovitve že zapisane v evalvaciji, ki jo je SEM izvajal v letih 2016 in 2017. V programu pa predlagam tudi marsikatero pot oziroma način, kako se lotiti v evalvaciji definirane problematike.

Ob izbiri za direktorico etnografskega muzeja vas je stroka označila kot manj ustrezno kandidatko v primerjavi s prejšnji direktorico muzeja Tanjo Roženberger, ki je prav tako kandidirala na razpisu in ki sta jo tudi sveta muzejev označila kot ustreznejšo kandidatko. Kako komentirate to?

To težko komentiram. Lahko pa rečem, da če ne bi bila prepričana, da lahko dobro opravljam delo direktorice muzeja, se tudi ne bi prijavila.

Lahko predstavite glavne poudarke iz vašega programa, s katerim ste kandidirali za mesto direktorice SEM?

Nujna se mi zdi prenova stalnih razstav. To bo večleten proces s ciljem celovite prenove, ki bo zagotovila boljšo orientacijo prostora, jasnejšo hierarhijo vsebin ter interpretacije, vključevanje komunikacije, izboljšanje berljivosti tekstov, dopolnjevanje vsebin z angleškimi prevodi, ustreznejšo umestitev muzejskih predmetov in prostorov za počivanje med ogledom.

Z novimi občasnimi razstavami se moramo približati ciljnemu občinstvu. Teme razstav lahko nastajajo iz poglobljenih študij zbirk kot tudi iz predstavljanj širših tem, fenomenov. Razstave so lahko postavljene tudi kot vprašanje na določeno tematiko, da spodbujajo občinstvo k razmisleku in angažiranosti. Priložnost vidim v povezovanju etnoloških vsebin z drugimi področji. Določene razstave pa bomo skušali načrtovati tako, da bodo pripravljene tudi za gostovanja, saj je mednarodno sodelovanje ravno tako ena izmed pomembnih vsebin mojega programa.

Pomembna je tudi dostopnost vsebin. Ob tem bi poudarila, da to ne pomeni le fizičnega umikanja ovir ali spletno dostopnost, temveč omogočanje dostopnosti številnih zbirk, ki so hranjene v depojih.

SEM je od leta 2011 koordinator varstva nesnovne dediščine. Za večjo prepoznavnost, razumevanje in dostopnost nesnovne dediščine bi bilo v muzejskem prostoru treba oblikovati poseben "nesnovni" prostor, ki bi obiskovalce s pomočjo sodobnih tehnologij popeljal v razumevanje le-te.

Kateri so še drugi poudarki iz programa?

V programu sem izpostavila tudi pomembnost izvajanja dejavnosti muzeja izven muzejskih prostorov. Muzej se lahko pojavlja tudi v sklopu festivalov, organiziranih dogodkov ali pa kot pop-up muzej. Poleg tega SEM s svojo arhitekturno zasnovo, steklenim ovojem in pozicijo na Metelkovi tudi kar kliče po odpiranju. Pritličje razstavne hiše bi moralo bistveno bolj komunicirati s ploščadjo. Pri tem lahko pripomorejo ustrezno umeščeni programi v pritličju, reorganizacija muzejske trgovine in prostora za izvajanje pedagoških programov ter povezovanje z rokodelskimi delavnicami in Kavarno SEM.

Poleg tega sem se posvetila iskanju poti za širitev kroga t.i. prijateljev muzeja. Pomembno je povezovanje z drugimi skrbniki premične dediščine. Ne le med muzeji in drugimi akademskimi institucijami na nacionalnem in mednarodnem nivoju, temveč tudi z drugimi skrbniki, nevladnimi organizacijami in zasebniki ter razvijanje skupnih projektov. Več energije pa bo treba vlagati tudi v pridobivanje drugih sredstev, z EU projekti in iskanjem pokroviteljev.

Vodenje muzeja ste prevzeli 15. novembra. Česa ste se najprej lotili?

Prvi dnevi v muzeju so bili v znamenju drugega vala covida-19. Muzej je bil zaprt, veliko zaposlenih je delalo od doma. Kljub vsemu se mi je zdelo pomembno, da muzej vsaj navzven komunicira z javnostjo, ne le prek spleta in družbenih omrežij. Tako sem s sodelavci v zelo kratkem času organizirala predpraznični projekt, pri čemer smo izkoristili stekleno fasado in jo spremenili v izložbo, ki je mimoidočim ponudila "v svetlobo oken ujeto dediščino", pritličje pa nas je nagovorilo z obiskom treh dobrih mož in repliko Gasparijevih jaslic.

Trenutno se posvečamo oblikovanju programa ob 100-letnici muzeja, ki bo čez dve leti, in novim petletnim strategijam z glavnimi razstavnimi temami. Želim si, da bi razstave postale plod timskega dela, interdisciplinarno s poglabljanjem v širše teme, ki bi združevale vsebine in proučevanja različnih kustodiatov in tudi na medinstitucionalnem sodelovanju.

Pomembno se mi zdi, da je muzej vpet v aktualno dogajanje na muzejskem področju in da številni sodelavci delujejo v različnih muzejskih nacionalnih in mednarodnih organizacijah. Ob tem lahko povem, da sem bila te dni ponovno izvoljena v predsedstvo Skupnosti muzejev Slovenije, kar kaže v zaupanje in poznavanje mojega dosedanjega dela na muzealskem področju.

Na katerih področjih v muzeju vidite največje možnosti oz. izzive za prihodnje?

Izzivi bodo delno povezani z že omenjenimi vsebinami, kot so posodobitev stalnih razstav in umeščanju novih občasnih razstav, povečanje dostopnosti gradiva ter odpiranje in reorganizacija zlasti prvih dveh etaž v razstavni hiši. Začeli smo z oživljanjem kustodiata za slovenske izseljence, zamejce, pripadnike narodnih manjšin in drugih etnij v Sloveniji.

Priložnost muzeja je v povezovanju skozi projekte z drugimi muzeji, fakultetami, raziskovalnimi inštituti kot tudi drugimi organizacijami s področja kulture na nacionalnem in mednarodnem nivoju. Precej pozornosti bo namenjeno kadrovski politiki. Poleg dejavnosti, ki so javnosti bolj vidne, pa seveda potekajo drugi procesi javne službe, inventarizacija še neobdelanih zbirk, urejanje depojev, izzivi s tehnično opremo in vzdrževanjem objektov.

Pandemija novega koronavirusa je za nekaj mesecev zaprla muzeje, ki so del dejavnosti v želji, da ostanejo v stiku z občinstvom preselili na splet. Menite, da bi tudi v prihodnje morali dajati več poudarka tem vsebinam?

Splet in digitalizacija predstavljata velik del naše sedanjosti, pa tudi prihodnosti. SEM se je na krizo že v prvem valu epidemije odzval hitro z bogato digitalno ponudbo etnoloških vsebin na svoji spletni strani z zavihkom SEM od doma. To je se izkazalo za dobro prakso, kako ostati v stiku s publiko. Veseli nas tudi, da tovrstna komunikacija ni ostala enosmerna. Z vključevanjem občinstva in v digitalni interakciji je muzej izpeljal več projektov, nekateri med njimi se nadaljujejo tudi v letu 2021, denimo projekt koronski humor.

Tudi danes so spletna odprtja razstav, spletni dogodki, razprave in spletna druženja s kustosi, javljanja v živo, zanimive zgodbe iz zakulisja muzejskega dela še vedno del našega vsakdana. Pozitivna stran vse večje digitalne dostopnosti je pridobljen nov krog obiskovalcev iz vse Slovenije, tudi takšnih, ki niso še nikoli stopili v SEM.

Ob pozitivnih odzivih publike pa se tudi SEM, tako kot ostali muzeji, v času povečane spletne dostopnosti spoprijema s številnimi izzivi. Ne glede na entuziazem in trud zaposlenih pri določenih rešitvah nimamo dovolj znanj oziroma resursov in se kažejo potrebe po novih profilih kadrov.

V času, ko so bili muzeji in galerije zaprti, so se ljudje verjetno nekoliko odvadili obiska teh ustanov. Načrtujete kakšne akcije, da bi jih ponovno privabili?

Od posameznikov, ki v muzej prihajajo po ponovnem odprtju januarja, dobivamo informacije, da so neizmerno veseli, da nas lahko ponovno obiskujejo. Nekateri so najbrž res še posebej previdni in še nekoliko odlašajo z obiskom muzeja, spet drugi nas obiščejo vsak mesec. Čutiti je upad števila obiskovalcev iz tujine, smo pa veseli, da smo znova odprti za vso Slovenijo.

Po ponovnem odprtju muzejev smo še do pred kratkim imeli številne omejitve in so bili možni le posamezni ogledi. Odkar pa je v Osrednjeslovenski regiji dovoljeno zbiranje do deset oseb, lahko sprejemamo manjše skupine. Našemu vabilu k obisku so se odzvale tako šole kot vrtci, tudi višje šole in fakultete, kar nas zelo veseli. Večinoma so se ti obiskovalci naši "povratniki", ki nas redno obiskujejo.

Za letos smo pripravili raznovrsten program, številne dogodke, tako spletne kot v živo. Ob večjih razstavah načrtujemo vodene oglede, strokovna predavanja, konference, pa tudi glasbene dogodke, dogodke za družine. Poleti bomo ponovno prilagodili delovni čas, vključujemo se v skupne akcije muzejev, vsaj enkrat na mesec obiskovalcem omogočamo brezplačen ogled razstav. Ob vseh priporočilih že izvajamo manjše programe, denimo druženja z avtorji razstav in rojstni dnevi v muzeju.