Vodja Fabule Aljaž Koprivnikar za STA: Po obdobju virtualne odsotnosti si vsi želimo živega stika z literaturo

Umetniško vodenje Fabule ste prevzeli v zelo negotovih časih. Bi za začetek delili z nami, kakšna je vaša vizija vodenja tega festivala. Kaj bi pri njem ohranili in katere so novosti, ki jih želite vpeljati?

Vizija letošnje Fabule - znotraj ekipe, ki jo sestavljajo še producentka festivala Mihaela Trupi, programska koordinatorka Katja Šifkovič in programski direktor Beletrine Aleš Šteger - se skriva predvsem v razširitvi festivala. Želim si namreč, da Fabula postane urbano vozlišče medkulturnih stikanj, prepleta najboljšega iz literature, sodelovanja z lokalnim kulturnim okoljem in inkubator inovativnih literarnih idej.

Pri tem z ekipo ohranjamo vse kar je že tradicionalnega pri Fabuli in se je izkazalo za dobro. V slovenski kulturni prostor bomo še nadalje prinašali izbor vrhuncev svetovne literature, organizirali pester spremljevalni in humanistični program, pri kuratorskem izboru pa skrb namenjali vsem generacijam in strukturam bralstva.

Prihodnost gradimo premišljeno, korak za korakom, že v letošnjem letu bo v programu več prostora namenjenega povezovanju literature z drugimi umetnostmi ter sodelovanju z lokalnimi kulturnimi organizacijami, s čimer želimo krepiti dialog širše literarne in družbene skupnosti. Predstavili bomo nekatere nove projekte, med njimi denimo Fabulin izbor, kjer bomo z različnimi slovenskimi založbami, knjigarnami in knjižnicami po Sloveniji pripravili mesec branj, pozornost ob velikih imenih svetovne literature v sklopu projekta Fabula Hub namenili tudi mladim, perspektivnim imenom, z domiselnimi idejami pa v sodelovanju z društvom ProstoRož še bolj aktivno vstopali v javni prostor.

Ob vsem tem ne bomo pozabili na negovanje bralne kulture in znotraj našega medkulturnega posredništva na dostopnost knjižnega programa. Tudi letos in nadalje bodo namreč vsi prevodi knjižnega programa Fabule dostopni bralcem po zelo ugodnih cenah.

Fabula se je lani dogajala tik preden nas je epidemija osamila in so bili množični dogodki prepovedani. Zaradi dogajanja po svetu ste zabeležili več odpovedi. Kako ste si letos, ko kaže, da epidemije še kar ne bo konec, zamislili festival?

Letošnje leto bo za Fabulo zavoljo pandemije precej pestro. Pripravljenih imamo več scenarijev, hkrati pa smo opremljeni še z izkušnjo lanskega leta, ko je bilo treba veliko dogodkov odpovedati ali prestaviti. Fabula bo zaradi tega letos potekala izven svojega tradicionalnega termina, v, upam, bolj ugodnem majskem in junijskem času. Trenutno z ekipo vse napore vlagamo v to, da bodo vsi dogodki potekali v živo, saj si živega stika z literaturo in njenimi ustvarjalci po daljšem času virtualne odvisnosti želimo vsi - tako bralci, publika, ustvarjalci kot tudi organizatorji.

Ob tem imamo v mislih tudi najbolj črn scenarij, v kolikor bodo dogodki zaradi razmer onemogočeni ali v celoti prepovedani, so pripravljene različne rešitve - selitev dela vsebin v virtualni svet, izvedba dogodkov na zunanjih prizoriščih in v najslabšem primeru prenos dela programa na kasnejši čas - a kot rečeno, vse napore vlagamo v to, da v Slovenijo pripeljemo letošnje festivalske goste, občinstvu pa po daljšem obdobju virtualne hibernacije omogočimo spremljanje literature v živo.

Naslov letošnje Fabule je Prihodnost = Privilegij? Bi povedali malo več o tem vodilu?

Z vodilom Prihodnost = Privilegij? se letošnja Fabula aktivno odziva na trenutno izkušnjo spremenjenega oziroma zamejenega bivanja. Vseprisotna pandemija in siceršnja kriza je dodobra premešala karte na družbenem in političnem parketu, zato toliko bolj do izraza prihaja vprašanje, kakšno bo naše bivanje v prihodnosti, znotraj tega pa tudi kakšno človeško skupnost si želimo za jutrišnji dan.

Tem vprašanjem se ob heterogenih možnostih naracije življenja ter raziskovanju simbolnih, geografskih in mentalnih teritorijev pridružujejo tudi letošnji avtorji in avtorice Fabule, ki vsak na svoj način v delih prinašajo izpostavljanje človekove (de)privilegirane pozicije v svetu. Slednja ob družbenih in osebnih transformacijah, ki smo jim trenutno priča, vselej pomeni predpogoj za naše prihodnje premike, bodisi osebne, mentalne ali družbene, ter poganke naše skupnosti. Tej bo pozornost namenjena tudi v humanističnemu programu Fabula v teoriji, ki bo na prevpraševal razpad in razkroj družbenih tvorb kot tudi premišljal skupnosti v prihodnje.

V začetku meseca ste že razkrili goste letošnje izdaje, ki jih od minulega tedna lahko spoznavamo preko njihovih del - Vladimir Sorokin, Deborah Levy, Džoha Alharti, Marek Šindelka in Claudia Durastanti - v sklopu Fabula Hub pa se boste poklonili mladi nemški pisateljici Enis Maci. Nam jih predstavite?

Festival bo odprl eden najbolj profiliranih sodobnih ruskih pisateljev Vladimir Sorokin, ki s postmodernistično fikcijo prepleta elemente distopije, satire in sovjetskih motivov, s katerim bomo ob literarni rekonstrukciji preteklosti tehtali družbo groteskne prihodnosti. Ob njem bosta nastopili tudi večkrat nagrajena britanska pisateljica Deborah Levy in prepoznavna, pri nas še manj poznana, omanska pisateljica Džoha Alharti, dobitnica nagrade booker, s katerima se bomo iz osebne zgodovine, struktur, v katerih bivamo in po katerih smo oblikovani, premikali skozi prostore naše intimne resničnosti in ob vprašanjih osebne identitete pretresali območje kolektivnega.

Skozi (ne)znana ozemlja bosta na pot občinstvo povabila še češki pisatelj Marek Šindelka in italijanska avtorica Claudia Durastanti, ki v svojih delih vsak po svoje raziskujeta osebne in družbene migracije, med perspektive individuuma in skupnosti pa vnašata univerzalne teme človeštva, prostor posameznikovih korenin in njegovo (ne)moč, da se prebije skozi življenje in najde sebi lasten prostor na svetu. Ob velikih imenih bo festival zaključila Enis Maci, trenutno eno najobetavnejših nemških pisateljskih imen mlajše generacije, ki z zbirko esejev Sladoledarna Evropa prinaša analize ostre kot britev, neverjetno zabavne in grozljive hkrati, obenem pa pomembno prevprašuje, kako bi bil upor videti danes.

V teoretskem delu pripravljate dve zadevi. Za 25. maj v Cankarjevem domu razpravo z naslovom Razpadle države, razgrajene skupnosti, nato pa še program Misliti skupnost prihodnosti. Kako se boste lotili teh tem in kdo bo med govorci?

Letošnji teoretski program bo prinesel dva med seboj različna dogodka, ki pa se bosta zrcalila oziroma stikala v razmerju izkustva, kaj vodi in kaj prinese razpad neke tvorbe, ter širšega premisleka, v kakšnih skupnostih si želimo živeti v prihodnje.

Izhodišča sklopa Razpadle države, razgrajene skupnosti? se bodo navezala na 30. obletnico razpada Jugoslavije in Sovjetske zveze, ki sta zaznamovali politično, družbeno in kulturno zgodovino 20. stoletja, pri čemer bomo iskali odgovore na vprašanja: kaj se je dogajalo s skupnostjo po razpadu obeh držav, je tovrstna skupnost sploh obstajala ali bila od samega začetka le ideološki konstrukt in kako močno skupnost za preživetje sploh potrebuje državni okvir?

Obenem bo dogodek z naslovom Misliti skupnost prihodnosti? posvetil prihodnjim izzivom in gradnji novih družbenih tvorb. Na ta način bomo prepletli širšo sliko, ob izpostavitvi vprašanj pa skupaj s slovenskimi in mednarodnimi gosti ponudili premisleke širši skupnosti, za katero se danes lahko zdi, da drsi nazaj v ideje preteklosti, v območje političnega in družbenega nadzora, ter ob tem vse bolj nosi elemente distopične prihodnosti. Vseh gostov zaenkrat še ne bi razkril, lahko pa že zaupam, da se bomo prihodnjim izzivom približali prav z enim največjih italijanskih sodobnih mislecev, Umbertom Galimbertijem.

Kaj menite, je korona, kljub vsem slabim stvarem, morda svetu pokazala, da imajo knjige še vedno neizmerno moč in da se ljudje vanje še posebej radi zatekamo v kriznih časih?

Ob zaustavitvi sistema so ljudje v izolaciji po dolgem času ponovno prepoznali vrednost kulture - potrebujemo samo manjšo katastrofo in uteho ponovno iščemo tudi znotraj knjig, ki nam omogočajo širiti siceršnji zamejeni prostor. Zdi se mi, da smo se v stanju ogroženosti zbudili in stopili skupaj za dobro literature, a resnici na ljubo korona prinaša predvsem dolgotrajne in negativne posledice - tako upad dogodkov, manjše število izdanih knjig, negotovo financiranje in neprespane noči organizatorjev oziroma kulturnih delavcev, ki se trudimo prebroditi krizo, literaturi in sebi pa omogočiti preživetje tudi v prihodnje.