Mladinska knjiga s tremi novostmi za mlajše bralce

Roman Bratov kožuh večkrat nagrajenega nizozemskega književnika Jaapa Robbna (1984) je že takoj ob izidu vzbudil pozornost in si pridobil naklonjenost kritikov in bralcev. Avtor je imel v mislih odrasle bralce, a so ga za svojega sprejeli tudi mladostniki. Roman je prevedla Stana Anželj, spremno besedo pa je prispevala specialistka klinične psihologije in družinska terapevtka Majda Mramor.

Po njenih besedah je knjiga pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju. "Govori o svetu, ki bi se mu najraje izognili - malo zato, ker ga težko razumemo, malo zato, ker nas ga je morda strah. Ljubezen se pokaže, kadar ljudje zmoremo sprejeti izziv, premagati žalost ob otroku, ki ne bo odrasel, ko ga lahko sprejmemo takega, kot je, in ga imamo radi. To je resničen preizkus brezpogojnega sprejema otrok. Ta posebna starševska naravnanost omogoči varna tla in dom, kjer se lahko iz nevednega popka razcvetimo v odprto, sprejemajočo rožo," je zapisala.

Omenjena starševska ljubezen pa ni bila dana knjižnima junakoma, 13-letnemu Brianu in njegovemu starejšemu bratu Lucienu, ki je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete.

Vinko Möderndorfer se tokrat predstavlja s četrtim mladinskim romanom Sončnica, ki prinaša ganljivo zgodbo o strpnosti, sočutju in premagovanju ovir. "Za nastanek zgodbe o Sončnici je bilo pomembno predvsem spoznanje, da živimo v vedno bolj krutem in nepoštenem svetu. Največji problem današnjega življenja in sveta se mi zdi odsotnost empatije," razmišlja pisatelj.

Z romanom je želel povedati zgodbo o dveh mladih ljudeh, ki v svoji ulici srečata Sončnico, katero je svet izvrgel in zavrgel. "Srečata občutljivo dušo, ki ni zdržala. Srečata Sončnico, ki je poseben človek, skrivnosten, vendar kljub življenju na robu prežarjen z vitalnostjo, z nekakšnim optimizmom, ki ga nismo več vajeni. Ko mlada človeka, najstnika, spoznavata Sončnico, spoznavata tudi drug drugega, svoje starše, predvsem pa nekatere resnico o življenju, ki ga živimo," je pojasnil Möderndorfer.

Spremno besedo je napisala sistemska psihoterapevtka Lea Šugman Bohinc. Po njenih besedah lahko bralec "stran za stranjo tke platno upora zoper neupravičeno družbeno zaznamovan odnos širšega okolja in neposredne soseske, družine in posameznikov do drugosti in do ljudi z roba...".

Avtorica številnih radijskih iger za otroke Irena Androjna (1968) je svoj drugi mladinski roman postavila na namišljen otok. V napeto pustolovsko zgodbo je vtkala fantazijske elemente, ki bralca popeljejo v skrivnostno Kraljestvo neskončne zarje. Ko Adrijan, Ernest in Lena prispejo na Modri otok, se jim še sanja ne, kako bodo dnevi, ki jih bodo preživeli na njem, zaznamovali njihova življenja, so zapisali pri založbi.

Avtorico je k pisanju, kot je dejala, spodbudilo, "morda prav isto kot protagoniste: želja po koraku v neznano, po pustolovščini, četudi domišljijski, ki bi preusmerila tok dogodkov in vsaj majceno spremenila svet. Seveda na bolje".