Tone Kregar iz Mi2 za STA: Plošča Črno na Belem je izšla v mrakobnem času

Skoraj sedem let je od prejšnje plošče. Kaj se je zgodilo vmes?

Ko posnameš ploščo, potem se kakšno leto ali dve ne ukvarjaš z novim materialom, takšna je vsaj praksa pri nas. Ta predvidena dvoletna priprava na začetek novega ustvarjanja je trajala malce dlje zato, ker smo toliko igrali, da ni bilo ne časa ne energije in tudi ne inspiracije za nove pesmi. Ker ko končaš neke pesmi, si avtorsko precej izčrpan in izpraznjen. Potem traja neko obdobje, da dobiš nazaj malce želje in motiva, predvsem pa, da neke ideje dozorijo do te mere, da jih želiš spraviti na plan. Druga plat pa je tehnična: moraš se dobivati, saj ustvarjalni proces zahteva neko kontinuiteto in če vsak vikend igraš, ne gre.

Sicer smo postopoma izdajali single, a se je stvar vlekla dlje, kot smo si želeli. Potem je prišla ta nesrečna epidemija in smo končno dobili čas. Potrebovali smo konkreten razlog, da se je bend še dobival. Končevanje plošče nas je toliko povezalo, da smo zadnje leto intenzivno delali in končali manjkajoči material, ki je zdaj izšel v obliki 11 pesmi. Če ne bi bilo tega koronskega leta, plošče še ne bi bilo, ker smo lani nameravali praznovati 25-letnico z velikimi koncerti, ki zahtevajo še več pozornosti in energije. Generalno gledano je pa to seveda grozno obdobje ne samo za bend, ampak za celotno sceno, ker ni koncertov v živo.

Vi ste svojega uresničili prek spleta. Kako je bilo nastopati na oddaljeni način, brez prisotne publike?

Če ne bi bilo nove plošče kot dodatnega razloga za ta nastop, bi verjetno še malce oklevali s spletnim koncertom. To je vendarle nek nadomestek, zasilni izhod, saj nismo pristaši tovrstnega nagovora publike. Zdaj pa tega ne obžalujemo, ker so odzivi res zelo dobri. Tudi mi smo se poskušali sprostiti v tolikšni meri, kot smo sproščeni na običajnem koncertu, in poslušalcem ponazoriti vsaj ta ambient. Zato smo se tudi odločili, da koncert izvedemo v prostoru, kjer so pesmi nastajale. Super je bilo, na optimalen način smo spravili nove pesmi med ljudi.

Gledanosti ste verjetno sledili.

Moram reči, da smo zadovoljni s številom prodanih kart. Ogledalo si ga je okrog 5000 ljudi, kar je za slovenske razmere zelo dobro. In če to projiciramo na siceršnje koncerte: koncert, za katerega se proda 1200, 1300 kart, je za nas uspešen, koncert, ki si ga ogleda 5000 ljudi, tudi. S tem pa smo si nenazadnje pokrili tudi določene stroške z nastajanjem plošče in snemanjem videospotov.

Če se dotakneva vsebine plošče: vaše pesmi so življenjske, na nek način bi lahko rekli ljudske. Govorijo o univerzalnih temah, veliko je ljubezni, pa hrepenenje, nenazadnje tudi aktualni virus.

Tozadevno ostajamo v nekem svojem izraznem okviru, ki se v zadnjih letih bistveno ne spreminja, razen da smo vsako leto starejši in se posledično s tem nekoliko spreminja perspektiva. Ker ste omenili ljubezen: ta je večna, je sestavni del v vseh življenjskih obdobjih, pogled nanjo pa je pri 20 letih drugačen kot pri 50, kar je povprečna starost benda. Verjetno je zato tudi malce več nostalgije, kar je spet popolnoma biološko-antropološka zakonitost, da s staranjem bolj romantizirano gledaš na preteklo početje.

Vseeno pa upam, da plošča ni dojeta kot plošča starih prdcev. Še vedno se mi zdi, da ohranjamo neko svežino letom navkljub, da še zmeraj znamo precej realno, tudi kritično in samokritično pogledati tako na nas same kot na okolje, v katerem živimo. Se pa tu seveda zatekamo v ironijo, sarkazem. Ciniki upam, da nismo, tega se izogibamo, sarkazma in ironije je pa mogoče malce več kot na prejšnjih ploščah. Sicer pa je šlo za zelo podoben pristop k pisanju pesmi, kot ga imamo že 25 let. Se pravi, da izhajamo predvsem iz sebe in lastnega okolja, iz življenja, ki ga živimo.

Kaj pa virus? Bi lahko bil metafora tudi za kakšne druge 'viruse', ki obstajajo?

Mislim, da ravno uvodna pesem Joj joj joj, za katero je pravkar nastal videospot, govori o tem. Trenutno se res soočamo s konkretnim virusom, ki nam je popolnoma spremenil življenje, obenem pa je ta konkretni virus zgolj en segment tega virusnega obdobja, v katerem se nahajamo že nekaj let. Čeprav je pesem nastala pred epidemijo covida-19 in sem naknadno spremenil samo eno kitico, je izšla ravno ob pravem času. Govori predvsem o histeriji, strahovih, bodisi racionalnih bodisi potenciranih, tudi politično izrabljanih in zlorabljenih strahovih vseh nas, malih ljudi. Na nek način je kritika oziroma samokritika nekega mentalnega stanja v zadnjem obdobju, ki je vse prej kot optimistično, saj je polno ksenofobije, nestrpnosti, tudi nekega sovraštva, tesnobe.

Ploščo uvaja in zaključuje zvon. Zakaj?

Zvonovi imajo po eni strani funkcijo svarila, včasih so opozarjali pred turškimi vpadi. Obenem imajo prizvok neke domačnosti, na nek način slovenskosti. Na samem začetku pred pesmijo Joj joj joj, ki govori o strahu predvsem pred tujci in nami samimi, je zvon v smislu opozorila pred nevarnostjo, da se dogajajo hude stvari, bodisi realne bodisi namišljene. Pri zadnji pesmi Počasi Matilda, katere lirični subjekt je gospa s koso, pa je bilo prav tako primerno, da se zaključi z zvonovi. Tako se je sam po sebi ponudil nek konceptualni okvir. Plošča je res izšla v najbolj zoprnem, mračnem času in zvonovi to ponazarjajo. Konec koncev pa se tudi v kar nekaj pesmih, tako ali drugače, posredno ali neposredno, sprašujemo, komu zvoni.