Kartuzija Jurklošter s številnimi skrivnostmi in grobom Veronike Deseniške

Jurklošter, mogočen srednjeveški samostan kartuzijanov, je bila šele druga kartuzija izven romanskega dela tedanjega cesarstva, takoj za kartuzijo v Žičah, je za STA poudarila Mija Oter Gorenčič, avtorica knjige Kartuzija Jurklošter, ki je izšla pri Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU v zbirki Umetnine v žepu.

Jurkloštrski samostan je bil ustanovljen več kot 140 let prej kot denimo prva kartuzija na ozemlju današnje Avstrije ali Nemčije, njegov pomen pa za žičko kartuzijo komaj kaj zaostaja. Kot je pojasnila avtorica dela, so v nasprotju z žičko cerkvijo prvotni oboki v Jurkloštru še ohranjeni. Zidovi današnje cerkve so tako še iz 12. stoletja, obok pa iz zgodnjega 13. stoletja. "Če k temu dodamo še, da je cerkev na vzhodni strani v notranjščini danes krajša in da so tla nasuta, si lahko ustvarimo vtis, kako monumentalna zgodnjegotska cerkev je to bila," je dodala.

Od nekdanjega samostana je danes ohranjena le še cerkev z zahodno emporo in strešnim stolpičem ter prostora, ki sta bila severno in južno od prezbiterija in sta služila kot zakristija in kapiteljska dvorana. Iz časa delovanja kartuzije pa so tudi del jugozahodnega trakta nekdanjega samostana, obrambni stolp na jugovzhodni strani, vzhodno obzidje in del obzidja na severni strani nad cesto, je naštela Mija Oter Gorenčič, ki je predstojnica inštituta Franceta Steleta.

Jurkloštrski samostan je eden od štirih, poleg kartuzij v Žičah, Bistri in Pleterjah, ki so zrasle na slovenskem ozemlju. V njem so med 12. in 15. stoletjem živeli številni izobraženi in širše evropsko pomembni menihi, med katerimi jih avtorica izpostavlja pet: Odona iz Novare, Mihaela iz Prage, Nikolaja Kempfa iz Strasbourga ter Bernarda in Sifrida.

Samostan poimenovan po Juriju, med zavetniki nenavadna izbira sv. Mavricija

Jurklošter najverjetneje nosi ime po nekem Juriju, ki je imel v lasti del posesti, na katerem je bil nato sezidan samostan. Na to naj bi kazala tudi najstarejša znana latinizirana oblika, Girio oziroma Gyrio. V ohranjenih listinah pa se kot geografska oznaka za samostan že zgodaj pojavi tudi pozneje pogost zapis Dolina sv. Mavricija.

Jurkloštrsko cerkev je leta 1227 posvetil škof Ekbert iz Bamberga. Za zavetnika cerkve je bil izbran tudi sv. Mavricij. Njegov kult je bil v srednjem veku povezan neposredno s cesarjem in je bil tesno vpet tudi v ritual kronanja za kralja in cesarja. Jurklošter je bila tako prva cerkev na celotnem historičnem Štajerskem, posvečena temu svetniku, je poudarila Mija Oter Gorenčič.

Ustanovitev povezana z družbeno-političnimi spletkami tedanjega plemstva

Temeljita analiza ohranjenih virov in literature je pokazala, da nenavadnega zavetnika cerkve lahko povežemo z rodbino Andeških, kateri je pripadal tudi škof Ekbert. Ta dinastija je posedovala eno najdragocenejših relikvij tega svetnika - osrednji del njegove lobanje.

Leta 1208 je v Ekbertovi škofovski palači v Bambergu bavarski palatinski grof Oton VIII. Wittelsbach umoril kralja Filipa Švabskega. Raziskave so pokazale, da je bil prav razvoj dogodkov po umoru ena od ključnih okoliščin za ustanovitev kartuzije in posvetitev sv. Mavriciju. Sodelovanja pri umoru sta bila namreč obtožena tudi Ekbert in njegov brat, istrski mejni grof Henrik, ki sta si odtlej močno prizadevala za povrnitev nekdanjega položaja in ugleda.

Ena od teh potez je bila povezava z bodočim ustanoviteljem jurkloštrske kartuzije, avstrijskim in štajerskim vojvodo Leopoldom VI. Babenberžanom, ki je slovel po svoji zvestobi tako kralju kot Cerkvi. Povezava z njim in zamisel o ustanovitvi nove kartuzije na Leopoldovem ozemlju, posvečene svetniku, čaščenem v cesarskih krogih, je bila za Ekberta kot nalašč za pridobitev izgubljenega zaupanja pri papežu in cesarju. S sv. Mavricijem je bila povezana tudi Henrikova rehabilitacija. V zameno zanjo so namreč Andeški relikvijo svetnikove glave predali kralju Frideriku II. Da so bili Andeški res vpeti v ustanovitev kartuzije, dokazuje podatek kartuzijanskega kronista Georgiusa V. Schwengla, da je Leopold kartuzijo ustanovil prav na prošnjo bamberškega škofa Ekberta.

Na vprašanje, kako si razlagati povezanost kartuzijanov, ki veljajo za zelo kontemplativen meniški red, s plemstvom, ki, kot si danes predstavljamo, je živelo za zelo posvetne reči, je avtorica odvrnila, da je bilo plemstvo v srednjem veku zelo tesno prepleteno s Cerkvijo. Posvetni gospodje so si po njenih besedah svoj grob nemalokrat izbrali v samostanih, "s čimer so si obetali večne molitve menihov in si s tem zagotovili večno memorio". Z željo, da bi se odkupili za svoje grehe in pregnali strah pred posmrtno kaznijo, so bogato obdarovali samostane in druge cerkvene ustanove in jim posredovali tudi kakovostne umetnike in umetnine.

Kartuzijani so bili najstrožji meniški red in so zato še posebej privlačili posvetno plemstvo. Ustanovitev samostana je v srednjem veku med plemstvom veljala za nekakšen statusni simbol. Kot lahko sklepamo iz ohranjenih listin, je bila povezava med posameznimi plemiči in duhovno gospodo izrazito naklonjena, celo prijateljska, in se je izražala tudi na področju medsebojnega podpiranja pri političnih, umetnostnih ter drugih odločitvah in potezah.

Največji podporniki kartuzij grofje Celjski

Med največjimi dobrotniki vseh štirih kartuzij na slovenskih tleh so bili grofje Celjski. Čeprav je bilo kartuziji Jurklošter naklonjenih več članov rodbine, je največ listin zanjo izdal Friderik II. V njej se je večkrat osebno mudil, nasproti samostana pa si je dal postaviti celo hišo. S kartuzijo je tesno prepletena tudi njegova ljubezenska zgodba z neusojeno ljubeznijo - drugo ženo Veroniko Deseniško.

V osrčju moške kartuzije pokopana Veronika Deseniška

Vprašanje, kje je pokopana Veronika Deseniška, že od nekdaj buri duhove, med iskalci sta bila tudi škof Anton Martin Slomšek in pater Karel Gržan, ki sta trdila, da je pokopana v Jurkloštru. To tezo je v knjigi potrdila tudi Mija Oter Gorenčič, ki je njen grob umestila v samo osrčje moške kartuzije.

Na to, kje je bila pokopana Veronika, lahko sklepamo na podlagi več različnih arhivskih virov, je pojasnila in izpostavila lani odkriti doslej povsem nepoznan vir - zapis v vatikanskih arhivih iz leta 1434. V njem piše, da je Friderik II. vložil prošnjo za odpustke v povezavi z jurkloštrsko pokopališko kapelo v velikem križnem hodniku. V tem dokumentu je navedeno, da si je Friderik to kapelo izvolil kot mesto svojega pokopa.

Ta želja v kontekstu pokopov celjskih grofov izrazito izstopa, saj so imeli svojo dinastično grobnico v celjski minoritski cerkvi. Izbiro drugega mesta si lahko zatorej razlagamo kot Friderikovo intimno željo, da bi bil pokopan zraven Veronike. V prid tej tezi govori še nekaj drugih arhivskih virov, ki so predstavljeni v knjigi.