Vojnović o novem romanu Đorđić se vrača: Ena od tematik je izkoreninjenost na ravni celotnega sveta

Kot eno od tematik je v pogovoru z novinarko Vesno Milek, objavljenem na spletni strani Beletrine, omenil izkoreninjenost. To je pripisal celotnemu svetu, ki je zašel "v neko napačno smer". Po njegovem mnenju smo zdrobljeni na atome - "ne glede na nacionalno pripadnost, prepričanje ali veroizpoved se zlahka počutiš izkoreninjenega". Enako kot Marko, ko se vrne na Fužine, kjer je odraščal.

Vendar ta tematika v njegovem novem romanu ni več le na ravni Slovenci - čefurji, kot je bila aktualna pred 15, 20 leti. "Epidemija je dejansko te razlike med nami zelo vidno začrtala, ločila drugega od drugih in nas s tem utrdila v naših lastnih pozicijah, ki pa so zelo specifične," je ocenil pisatelj.

Po njegovem mnenju je zdaj vsak od nas različno ogrožen, ali zdravstveno ali materialno, vsak od nas dojema situacijo nekoliko drugače, vsakemu se je nekoliko spremenila in vsak se drugače sooča z njo: nekateri imajo psihične težave, starejši se počutijo odrinjene. "Tu je samo radikalizacija nekega procesa, ki je potekal že prej, zdaj, ko nas je še fizično ločilo, je pa to še bolj vidno in očitno," je prepričan Vojnović.

Čeprav Đorđić se vrača ni roman o pandemiji, je Vojnoviću predstavljal sredstvo, da izrazi svoje razočaranje nad tem, kar v zadnjih letih čuti glede sveta in dogajanja v njem. Sicer pa, kot je povedal, ni nikoli zaključil zgodbe z nobenim od svojih likov. Poleg romana Čefurji raus! je sicer doslej izdal še romana Jugoslavija, moja dežela in Figa, vsi trije pa so mu prinesli nagrado kresnik za roman leta.

Po prvencu so ga mnogi spraševali, ali namerava napisati nadaljevanje, ker se je zgodba marsikomu zdela nedokončana. "Rekel sem, da direktnega nadaljevanja ne bo, sem pa vedno dopuščal možnost, da se bom nekoč vrnil." Potem ga je "v enem trenutku zagrabilo", saj so se mu liki, njihova zgodba, svet in jezik zdeli primerni, da prek njih izrazi stvari, kot jih čuti. In če je sprva mislil, da bo nastala "neke vrste satira, nekaj med literaturo in publicistiko, nek polroman, ena taka družbena kritika, bolj zabavna kot resna", je nazadnje nastalo "nekaj zelo resnega", a povedanega na duhovit način.

Če je bil Marko Đorđić v prvem romanu "divji, nedolžen fant, ki ga je bilo zlahka imeti rad, ker je neko surovost tega okolja združeval s svojo blazno občutljivostjo in tudi nič takega še ni uspel narediti, kar bi mu lahko resno zamerili", je zdaj po avtorjevih besedah nastala zgodba o tem, kaj se zgodi s takim človekom po desetih letih življenja v nekem prostoru, ki je zaznamovan s travmami, bolečinami, tudi revščino ter razklan na vseh možnih ravneh.

Kar Vojnovića najbolj zanima, je Bosna danes. Kako na neki ravni odmira, kako izumirajo posamezne vasi, deli nekih svetov. Ker proces etničnega čiščenja, ki ga je začela vojna, se po njegovih besedah ni končal: "To je kot rak, ki se širi. Dayton je bil ena zelo agresivna kemoterapija, ki je nekoliko upočasnila ta proces, a potem se je to samo nadaljevalo in se še nadaljuje. In dejansko kjerkoli obstaja neka zelo izrazita etnična večina, ne glede na to, ali je srbska, muslimanska ali hrvaška, ki počasi izriva vse manjšine okrog sebe."

Popolnoma enako kot v Bosni se mu zdi drugod: "To je ta proces, ki ga leta in leta opazuješ. Po vojni verjameš, da se bo svet začel obnavljati, živiš v upanju in mislim, da je cela Bosna dolgo časa živela v tem upanju. (...) V zadnjih desetih letih pa so ugotovili, da se to ne bo zgodilo, da je samo zavrla nek proces, za katerega ne veš, kje se bo ustavil," je še povedal v pogovoru.