Izšel zgodovinski roman o založniku slovenskih modernistov

Kot je za STA povedala Tanja Tuma, so protagonisti romana, v katerega je vključila vsa zgodovinska dejstva, ki jih je o Schwentnerju odkrila, večinoma trije: poleg znamenitega založnika še Henrik Tuma in Ivan Cankar, ki ga po njegovi smrti "zamenja" Oton Župančič. Pri pisanju si je pomagala s številnimi korespondencami med omenjeni veljaki, spomini in pričevanji, pri tem je veliko časa preživela v rokopisni čitalnici NUK.

V roman je vpletla še fiktivno zgodbo o nekem dekletu, zato da je delo bolj berljivo, večina dogodkov pa je resničnih. Kot je poudarila, je želela knjigo napisati kot hommage Schwentnerju in založništvu, ki ga je postavil na slovenskih tleh, zato ni iskala nekih temnih ali žaljivih stvari, nekatere pa je pojasnila. Med drugim je ovrgla govorice, da je bil precej dolžan Cankarju. Kot je poudarila, je bila resnica ravno nasprotna. Cankar je po smrti ostal Schwentnerju dolžan 4000 kron, ki jih je prejel kot predujem. To je bil, kot je pojasnila avtorica, celoleten zaslužek dobro plačanega tedanjega avstro-ogrskega uradnika. Kljub temu je leta 1921 vse avtorske pravice za Cankarjeva dramska dela predal njegovim potomcem.

Eden od protagonistov je tudi goriški odvetnik in intelektualec Henrik Tuma, ki je imel v svoji bogati knjižnici okoli 15 odstotkov gradiva, ki ga je izdal Schwentner, med drugim dela slovenskih modernistov. Ob tem je Tanja Tuma poudarila, kar je izpostavil tudi Glavan, da "brez Schwentnerja zagotovo ne bi bilo Cankarja, ne bi bilo nikogar od slovenske moderne, ne bi bilo Župančiča ne Ketteja ne Murna, Schwentner je povzdignil tudi Ivana Prijatelja". Čeprav je bil Schwentner velik dobavitelj knjig Tumi, pa avtorica ni našla dokaza, da bi se tudi osebno poznala.

Kot zanimivost je Tanja Tuma omenila, da je Schwentner veliko dal na Cankarjevo mnenje, pisatelj pa je vedno rad priporočal dela, ki so ga prepričala. Tako je med drugim posredno poskrbel tudi za objave ženskih besednih umetnic. Schwentner je med drugim izdal dela Vide Jeraj, Zofke Kveder, Ljudmile Poljanec ter tedaj uspešnico - kuharico Minke Govekar.

Po Glavanovih besedah je bila najpomembnejša osebnost slovenskega založništva sila skrivnosten in skromen mož. V svojem življenju je dal samo en intervju, v katerem je dejal, da vsega še ni moč povedati. Kot založnik je bil sila prodoren, znal je prepoznati tuje in domače avtorje, ki so primerni za trg. Če bi živel Schwentner danes, bi bil po Glavanovem mnenju zagotovo tisti, ki bi prvi uvedel spletno stran, telefonsko in internetno trženje, kajti sledil je vsem modernim tokovom v založništvu in tako delal velike korake pred drugimi založniki.

"Schwentner ni imel časa čakati kupcev, Schwentner jih je lovil. In ne samo, da jih je lovil, izobraževal je tudi kupce in knjigarnarje," je o založniku, ki je imel pred drugo svetovno vojno knjigarno na ljubljanski Čopovi, povedal Glavan, ki je za knjigo izbral več kot 30 fotografij Schwentnerja in njegovih izdaj.

Lavoslav Schwentner (1865-1953) je bil rojen na Vranskem kot sin župana. Izobraževal se je iz ekonomije in knjigotrštva, usposabljal se je na Dunaju, v Nemčiji in v Pragi. Poleg poljudnih in otroških knjig, glasbenih izdaj in notnih zapisov, priročnikov, številnih prevodov iz svetovne književnosti je izdal vse najpomembnejše predstavnike moderne.

Schwentnerjeve izdaje so bile oblikovno dovršene z likovnimi opremami slikarjev, kot so Maksim Gaspari, Matija Jama, Rihard Jakopič, Hinko Smrekar, sodeloval je z arhitektoma Ivanom Jagrom in Maksom Fabianijem. Med drugim je predsedoval jugoslovanski zvezi založnikov in knjigotržcev. Kralj Aleksander ga je odlikoval z redom sv. Save IV.