Stojko za STA: V socializmu je milica demonstrante ščitila, v kapitalizmu pa jih policija pretepa in meče s koles

Najprej bi me zanimal naslov. Vzet je z enega od transparentov. Se spomnite tega dogodka?

Ves čas, kar sem pripravljal knjigo Naša jeza je brezmejna, in to je bilo kar dobra tri leta, sem premišljeval, kako jo poimenovati, da bo naslov odražal vse oblike in zahteve protestov. Tu je bila past, kjer lahko hitro zapadeš v enostranskost. Potem sem videl fotografijo kamiona na protestih proti jedrskim elektrarnam leta 1987, animator na tem kamionu je bil Franci Zavrl ob spremljavi punk benda. Pod bendom je bil na kamionu transparent: Naša jeza je brezmejna. To je, sem si takrat dejal, skupni imenovalec vseh demonstracij: od študentskih leta 1968, protivojnih ter demonstracij v podporo Slovencem v zamejstvu, demonstracij za delavske pravice tako v socializmu kot sedaj v kapitalizmu do upora proti JLA s Slovensko pomladjo in vojno vred.

Brez zaščite narave, vode, zraka ni prihodnosti in tega se zavedajo tako otroci kot osveščeni odrasli protestniki. Žal nisem prepričan, če so se tega zavedali oblastniki, katerikoli od nastanka samostojne Slovenije.

Je brezmejna tudi vaša jeza? Če se malo pošalim...

Bi dejal, da razočaranje. V času, ko velja vse manj pridobljenih pravic iz preteklosti, se vse bolj zavedamo, da so tudi v ustavi zapisane pravice vse bolj 'piš me v uh', da niso spoštovane in da si jih je treba znova priboriti.

Fotomonografija sledi razstavi, ki je bila lani pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije, s 26 fotografijami. Je morda predvideno, da bo sledila v širšem obsegu?

Razstava je bila izpeljana v skrčeni obliki. Bila je sicer mišljena, kot so bile vse dotedanje, z 100 do 130 razstavljenimi fotografijami, videi in drugimi dokumenti, ki zaznamujejo čas demonstracij. Razstava je bila na koncu zaradi koronavirusa postavljena v neko nedefinirano prihodnost. Sam sem izbral nekaj fotografij, za katere sem menil, da najbolj predstavljajo čas od leta 1968 do danes, in te so bile razstavljene na panojih pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije kar štiri mesece.

Kakšni so bili odzivi?

Dobri. Ne morem se sam hvaliti, toda tlakovali so pot knjigi, ki jo zdaj predstavljamo. V knjigi je objavljenih 568 fotografij. Tudi če bo kdaj velika razstava, bo predstavljen samo del teh fotografij.

Zdaj pa k protestom. Kdaj ste se odločili, da se posvetite fotografiranju demonstracij? Kaj je bil povod, kakšen poseben dogodek morda? Ali je to prišlo nekako spontano?

Leta 1967 sem prišel z Lenta, s socialnega dna v Mariboru v Ljubljano. Takrat sem se družil v Fotogrupi Šolt, kjer so se zbirali vsi najboljši reporterski in umetniški fotografi. Tu sem izpopolnjeval svoje tehnično znanje in svoj lastni vsebinski pogled skozi tehnični aparat, ki se mu je reklo fotoaparat. Najbolj me je okupirala misel, kako iz tega strojčka izvleči podobe, ki so lastne samo tvojemu pogledu. Baje sem hitro napredoval, tako da me je Joco Žnidaršič, ki je takrat že delal na Delu, porinil na študentski list Tribuna - letos mi je priznal, da je to storil zato, da mu ne bi bil konkurenca. Delo na Delu je imelo v tistem času privilegije: dobre fotoaparate, veliko filmov in tudi daljša potovanja.

V tistem času sem bil zaposlen na Televiziji Ljubljana, kjer sem vračal štipendijo iz srednje šole. Vse ostalo, študij novinarstva, delo na Tribuni, pisanje zgodb in pesmi, je bila samo moja prostočasna dejavnost.

Svoje prve demonstracije sem fotografiral v Ljubljani, v Študentskem naselju v znamenitem letu 1968. Po vsem svetu je bil upor moje generacije. Pariz je gorel, enako Nemčija, Italija. Mladi so hoteli kapitalizem s človeškim obrazom. Demonstracije študentov so bile tudi v Beogradu. Na študente je šla policija z vodnim topom in pendreki, celo Tito se je pogajal s študenti za njihove pravice. Moje prve demonstracije so bile komorne: nekaj transparentov, ki še danes niso izpolnjeni, besede, včasih malo povzdignjene, da se vidi, da gre zares. In to je vse.

Več energije in gneva so imele demonstracije istega leta ob napadu Sovjetske zveze in njenih satelitov Poljske, Vzhodne Nemčije in Madžarske na Češkoslovaško. Takrat sem prvič začutil, da gre za svobodo, za prihodnost, ki ti je tvoji mentorji ne pustijo. Gnev slovenskih intelektualcev je bil, tako se spomnim, enkraten. Pesniki, pisatelji, študentje so izražali podporo Čehom in Slovakom. Takrat sem občudoval fotografije neznanega fotografa iz Prage, za katerega se je čez leta izkazalo, da je bil Josef Koudelka.

Bi lahko ocenili, kako so se demonstracije v vseh teh 50 letih spremenile, če so se sploh - glede vsebine, poteka, sporočil...?

Ko je moj prijatelj, pisatelj, pesnik in dramatik, videl knjigo v nastajanju, ni mogel verjeti, koliko humorja smo Slovenci vnesli v svoje zahteve. 'Saj to je fenomenalno,' je dejal. Sam niti pomislil nisem na kaj takšnega. So pa seveda razlike med demonstracijami v socializmu in kapitalizmu. V socializmu je ljudska milica demonstrante ščitila, v kapitalizmu pa jih policija pretepa in meče s koles ter globi. Govorim o mirnih demonstracijah, ki so zajamčene v ustavi.

Bi kot kronist demonstracij, kot so vas označili, katerega od teh dogodkov posebej izpostavili, v smislu, da se je vendarle zgodil nekakšen prelom v družbi?

Bojim se, da ne. Včasih so zahteve delno izpolnjene, največkrat pa jih oblastniki preslišijo. Če se fokusiramo na Slovenijo: obljubljali so nam drugo Švico, potem so, kot da je njihova last, skoraj vse razprodali. Predlogi slovenskih ekonomistov jim niso zadoščali, bi pa ohranili lastnino v Sloveniji. Poklicali so tuje, kapitalistične. Poceni razprodaja.

Fotografiram zato, da dogodki ne gredo v pozabo. Da obstajajo fotografije, ki same zase govorijo svojo zgodbo o času, v katerem so nastale. Če jih ni, lahko vsak počne, kar se mu zljubi, saj ni nobenega materialnega dokaza. Kljub vsemu je možno tudi fotografije izkoristiti za polresnice.

V vseh teh letih ste prešli od črno-bele k barvni fotografiji. Kdaj se je to zgodilo? In zakaj?

Spomnim se, da je bil Hamlet v Mestnem gledališču ljubljanskem moje zadnje analogno fotografiranje. Bilo je aprila 2006 in nakupil sem si že 200 filmov za naslednjo gledališko sezono. Od junija pa nihče, prav nihče ni hotel več črno-bele fotografije, slikane na film. Nič, kupili smo metrski printer in fotografirali digitalno in tiskali povečave. Odpadla je temnica in mukotrpno delo v njej. Za razliko od sina Simona, ki je delal z mano in še danes fotografira svoje otroke na film in fotografije zlaga v albume. In dam mu prav. Če ne delaš previdno z digitalnimi posnetki, če se ti pokvari disk ali računalnik, si lahko v hipu ob vse fotografije. Jaz pa lahko poskeniram tudi 50 let star film in fotografija je taka, kot bi bila fotografirana včeraj.

V Galeriji Jakopič je še dober mesec na ogled razstava o zgodovini fotoreporterstva v Sloveniji, na kateri ste zastopani. Kako bi ocenili razvoj slovenskega fotoreporterstva, kje vidite največje dosežke?

Ta razstava je veliko delo celotne ekipe raziskovalcev. Tu lahko vidimo razvoj fotografije, ki je bil, tako kot drugod po svetu, vezan na razvoj tiska. Kot se spomnim, smo leta 1968 fotografije tiskali s svinčenimi klišeji z velikim rastrom. Fotografije so na časopisnem papirju izpadle zelo, zelo slabo. Tako slabo, da si se raje izogibal fotografiji kot mediju in jo rabil bolj kot grafiko, kot ilustracijo. S prihodom offset tiska in njegovih vedno bolj naprednih različic je fotografija pridobila svoje mesto. Razstava Na drugi strani nam z eseji in štirimi katalogi osmisli slovensko novinarsko fotografijo v času do danes.

Kje pa se po vašem mnenju slovensko fotoreporterstvo nahaja trenutno glede možnosti za delo, za objavljanje fotografij ob siceršnji poplavi vizualnih podob in preživetje s tem poklicem, ki je, zaradi opreme, na nek način draga zadeva?

V 60. letih sva z Leonom Dolinškom sanjala o slovenskem Magnumu. Toda to se takrat ni dalo organizirati, nisi mogel imeti svojega podjetja. Tudi povezave za prenos fotografij so bile preslabe, za dnevni tisk komaj zadovoljive, za dobro resolucijsko fotoreportažo pa ne. Bili smo kar odrezani od sveta, tako da je bila to iluzija. Danes je vse več mladih fotografov. Ko misliš, da fotografija izumira, se pojavljajo novi fotografi, z energijo in odličnimi posnetki, ki jih lahko prodajajo kjerkoli na svetu. Lahko bi dejal, da slovenska fotografija zelo napreduje.