Sorokin na Fabuli o pogubljajoči vladavini opričnikov

Dogajanje v Opričnikovem dnevu je postavljeno v Rusijo bližnje prihodnosti, v obdobje politične obnove, ko je ponovno vzpostavljena monarhija. Njeni stebri so samoodločba, pravoslavje in tradicija. Na Rdečem trgu sežigajo potne liste in iz države izganjajo diplomate. Edina država, s katero Rusija ostaja v stiku, je Kitajska. Futuristična tehnologija se staplja z načini mučenja Ivana Groznega; svet se zdi kot grozljiva distopija, obenem pa je bolj resničen kot kdajkoli, so vsebino povzeli organizatorji Fabule. Roman velja za sodobno klasiko in je preveden v več kot 30 jezikov, slovenski prevod podpisuje Andreja Kalc.

V Berlinu posnet pogovor je vodila ruska novinarka, producentka in pisateljica Julia Efremenkov. Opričnikov dan, ki je prvič izšel leta 2006, je označila za Sorokinovo najbolj načelno delo, ki je napisano v posebnem jeziku, sklicuje pa se denimo tudi na tradicijo ruskih pravljic in starih epov "bilin". Julia Efremenkov je menila, da je bilo knjigo ob izidu mogoče brati kot težko in ostro satiro: "Za bralce je bila fantastična pravljica, toda tudi možna fantastična prihodnost." Spominjala se je, da si ob prvem branju knjige leta 2008 ni znala predstavljati, kako bi lahko okoli Rusije zrasel velik zid, ki bi jo ločil od ostalega sveta, ob aktualnem branju pa se ji je to zazdelo povsem mogoče.

Glede v knjigi predstavljene ideje velikega ruskega zidu je Sorokin dejal: "Vsi ti zidovi, vse te železne zavese, se najprej zgradijo v možganih. Nato pa se ti zidovi že nekako utelešajo." Po njegovih besedah za gradnjo teh zidov stoji prepričanje, da so Rusi obkroženi s sovražniki, ki se vleče iz sovjetskih časov.

Sorokin je med pogovorom spomnil na vlado boljševikov v Rusiji v začetku 20. stoletja. "Boljševiki so zaustavili čas in zato je Rusija izpadla iz svetovnega časovnega polja. Za 70 let se je praktično zaustavila. Toda to k sreči ni trajalo tisoč let, kot so to hoteli oni. Nato pa se je pokazalo, da nas čakajo v svetu, ki nas je prehitel za 70 let. In za povrh je bilo, kot da bi nam govorili, dohitite nas! In v 90. letih smo se zelo trudili, da bi nam uspelo. Toda zgodila se je reakcija in znova so pognali časovni stroj. Zdaj smo spet izpadli iz časa. Kdo je to naredil? Opričniki. In prav o njih sem napisal knjigo," je pojasnil pisatelj.

Spomnil je, da opričnine v svojih delih celostno ni obravnaval nobeden od velikih ruskih klasikov. Menil je, da je opričnina zelo globok, grozljiv, bolezenski pojav, ki Rusijo razjeda že pet stoletij. Pri tej zadevi gre, tako Sorokin, "za globoko, potlačeno kolektivno travmo". Je pa opričnina obstajala le sedem let, do leta 1572. Odpravljena je bila na hitro, ni se je smelo omenjati. Po besedah pisatelja je morda prav zato ta travma še živa in "ob ustreznem času izplava kot nekakšen zombi".

Sorokin je dejal, da so ti zombiji denimo vstali v času Petra I ali Stalina in "izvajali obskurna dejanja". Njihova glavna naloga je bila, da s pomočjo terorja iz oblasti ustvarijo vojaški okupacijski režim na ogromnem ozemlju ter razdelijo ljudstvo in državo.

O govoricah, da naj bi vodilni hranili Opričnikov dan v svojem predalu, kot neke vrste priročnik, kako vladati, je Sorokin je dejal, da jim knjige danes pravzaprav ni treba več brati, ker že vse sami ustvarjajo: "Hranijo se s strupom opričnine, to pa seveda uničuje predvsem možgane." Če so na oblasti opričniki, ti po presoji pisatelja ne zmorejo rešiti ničesar: "Opričniki lahko samo preganjajo in kaznujejo. Plenijo lahko, delijo tuje premoženje. Toda ustvarjanja niso zmožni že po definiciji."