Claudia Durastanti na Fabuli: Moje pisanje se rojeva iz občutja odsotnosti in vračanja

Kot so zapisali pri založbi Beletrina, pri kateri je knjiga izšla, je Tujka zgodba o odraščanju z gluhimi, čustveno neuravnovešenimi in deprivilegiranimi starši, s katerimi se pripovedovalka premika skozi življenje: od otroštva v italijanski emigraciji v New Yorku in obubožani južnoitalijanski Bazilikati do študija in intelektualnega ter umetniškega razvoja v Rimu in Londonu.

"A Tujka ni le intimna, pač pa tudi generacijska pripoved mlade ženske, rojene sredi osemdesetih let, ki se je pred neznosnostjo vsakdana zatekala v glasbo, filme in umetnost ter si tako nadela oklep, ki ji pomaga prebijati se skozi sedanjost. Je pripoved o generaciji varčevalnih ukrepov in globaliziranega okusa, ki hodi po tanki meji med depresijo in zabavo. Tujka se ne skriva za fikcijo - skozi razmisleke o identiteti, razredu, umetnosti in ljubezni skuša osmisliti lastno življenje," so zapisali pri Beletrini, ki je tudi organizator festivala.

Če je Claudia Durastanti, ki velja za eno najbolj prodornih sodobnih italijanskih avtoric, skoraj vse prve knjige napisala v tretji osebi, je v romanu Tujka uporabila prvo osebo. Kot je povedala, je želela pripovedovati o sledeh že minule bolečine. Pri tem so ji bile v pomoč prvoosebne zgodbe drugih avtoric, denimo Olge Tokarczuk in Rachel Cusk.

Ob njiju je razmislila, kako lahko o sebi pripoveduje po metodi, ki jo v antropologiji imenujejo opazovanje z udeležbo: "Pri tej metodi vstopiš v neko skupnost, se poučiš o njenih navadah, opazuješ odnose, se pogovarjaš, a nikoli ne pozabiš, da nisi del skupnosti. Svojo družino sem želela obravnavati, kot da gre za skupnost, v kateri sem sama zgolj popotnica na obisku."

Po lastnih besedah knjigo razume kot neke vrste preiskavo, v kateri išče samo sebe. Z njo je skušala razvozlati, zakaj se 34-letna ženska, ki živi v New Yorku, hoče biti slikarka, ima dva otroka in prihaja iz tipične italijansko-ameriške družine, odloči oditi na jug Italije. "Z bratom na to vprašanje nisva našla odgovora." V romanu tako govori o povodih za selitev, ki so lahko ljubezen, revščina, nuja, želja. Med pisanjem pa je odkrila, da mama čuti pripadnost jeziku, kar je avtorica pripisala tudi sebi.

Med pisanjem romana je spremenila tudi svoj pogled na korenine. Na vprašanje, kje so njene korenine, ne uspe odgovoriti, pogosto pa meni, da tujec nima korenin, kot da doživlja "občutek brez države". Pisanje knjige je označila za "prevajanje svoje mame, a zase", saj marsičesa še vedno ni razumela, obenem je v tem procesu spremenila pogled na vse, kar je doslej menila o njej.

"Literaturo ustvarja možnost ustvarjalne povezave z drugimi ljudmi. Presunilo me je vprašanje, kako si predstavljamo življenje drugih, če odmislimo to, kako jih vidimo mi," je povedala avtorica. Na splošno pa je za lastno pisanje dejala, da se rojeva iz občutja odsotnosti in vračanja, saj pripovedi ustvarja po tem, ko nek kraj že pozabi. Roman Tujec je označila za hibrid med romaneskno pripovedjo in dejstvi, z jezikovnega vidika pa kot pričo o dvojezičnem okolju, v katerem se meša še tretji, nekakšen "škart" jezik.

Kot je povedala prevajalka Vera Troha, jo je avtorica ponekod spravila v zadrego, ker ima skladnjo bolj asociativno kot slovnično pravilno. "In včasih je tako, da se spotakneš ob neko italijansko besedo in ne veš, ali spada v tisti kontekst ali ne."