V Fabulinem izboru tokrat o Dobi brona hrvaškega pisatelja Slobodana Šnajdra

Kot so zapisali pri festivalu, je Doba brona, ki je v slovenščini izšla leta 2018, epska literarna konstrukcija, v kateri se prepletajo stvarnost in fikcija, zgodovina in mitologija ter metafizika in politika. Vstopno in izstopno mesto te romaneskne zlitine je Šnajdrova družinska genealogija, katere (fiktivna) nosilca sta Georg/Đuka Kempf, slavonski folksdojčer, in Vera, slavonska partizanka. Na plečih njunih življenjskih usod se pne kartografija evropske zgodovine zadnjih treh stoletij, mitološko pa celo tisočletij.

Roman skozi biblično optiko bronaste kače, ki Šnajdru služi kot mitološka podlaga delovanja raznovrstnih ideoloških sistemov, obsega tri zgodovinska obdobja - terezijansko preseljevanje Nemcev v Transilvanijo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno ter povojni jugoslovanski socializem, so še zapisali.

Po besedah prevajalke Sonje Polanc je Šnajdrov roman pomemben z več vidikov. Na eni strani s slogovnega, kjer je avtor precej samosvoj in kjer ga sama šteje za najbolj upravičenega naslednika Miroslava Krleže. Na drugi strani pa zaradi načina, kako je prepletel osebno in svetovno zgodovino. Roman se začne kot mit ter se v drugi polovici prevesi v stvarno zgodovino.

Tema, ki se je loteva - odnos z očetom, je po besedah Sonje Polanc vselej izziv. O tem je v svojih romanih na zelo literarno dovršen način pisal Danilo Kiš, odnos z očetom je v svojem slogu tematiziral tudi David Albahari, Šnajder pa je tu vrhunski.

Filmski kritik, vodja filmskega programa Cankarjevega doma in programski vodja festivala Liffe Simon Popek je povedal, da ga takšni eposi privlačijo, da pa je Doba brona absolutno zahtevno delo. Ker je tako večplastno, bi ga bilo po besedah Popka tudi nemogoče spraviti v filmski format, bolj primerna bi bila televizijska serija. "Takšni romani so bili vedno na nek način kastrirani, ko so se jih lotevali še tako veliki režiserji," je povedal Popek, ki tudi meni, da bi se le stežka našel producent za takšen film, poleg tega ni prepričan, če bi si sploh želel filmske adaptacije, saj gre za prezahtevno besedilo.

Sonja Polanc je kot posebno Šnajdrovo odliko izpostavila tudi izjemen humor, v katerem Šnajdra vidi kot Krleževega neposrednega naslednika. A, kot poudarja, pri tem ne gre za humor na prvo žogo, ampak za vrhunske izpeljave določenih pasaž.

Tudi prevajanje je bilo po njenih besedah zahtevno. V prvem delu, ki je mitičen, je menila, da si lahko privošči kak malce obarvan, arhaičen izraz za pričaranje sveta, o katerem ne vemo zanesljivo, kakšen je. Tudi v drugem delu, ki je sicer stvarnejši, je slog precej svojski, zato sta bila potrebna pazljivost in pozorno branje. Precej pa je bilo tudi posvetovanja z avtorjem in preverjanja.

Šnajder od leta 1966 piše in objavlja dramska, esejistična, prozna in kolumnistična besedila, vrsto let je bil tudi kolumnist slavonskega dnevnika Glas Slavonije in reškega Novega lista. V 90. letih minulega stoletja, ko je hrvaško kulturno politiko usmerjala konservativna in nacionalistična ideologija, je postal persona non grata.

Doba brona je eno od 20 leposlovnih del iz preteklih let, ki so jih na pobudo Fabule kot temeljna in najboljša v zadnjem času izbrali trije poznavalci domačega in tujega literarnega sveta: Alenka Arko, Blaž Javornik in Valentina Plahuta Simčič.