Simona Vidmar za STA: Tema EKO 8 danes bolj aktualna kot kadarkoli

Ko ste v Mariboru leta 1980 ustanavljali mednarodni trienale Ekologija in umetnost, kaj je bila osrednja ideja?

Osnovna ideja je bila razstava, ki bo predstavila presek med likovno umetnostjo in ekološkimi prizadevanji oziroma razmišljanji umetnikov. Če pogledamo nazaj, je bila to precej vizionarska odločitev. Povezava se morda zdi nenavadna, vendar sledimo prebujanju ekološke zavesti med ustvarjalci vse od 60. in 70. let minulega stoletja dalje. In prav nekaj od teh pionirjev v mednarodnem in slovenskem prostoru smo želeli na EKO 8 tudi predstaviti, tako imamo na razstavi konceptualna dela ameriške umetnice Yoko Ono in eksperimentalni dokumentarec slovenskega filmarja Maka Sajka iz 60. let.

Kaj od prvotnega koncepta ohranjate v letošnji ediciji? Kaj je bilo treba dodati/spremeniti, da lahko uspešno korespondira z današnjim časom?

Ime trienala smo nekoliko spremenili, da bi izpostavili naše polje zanimanja. Iz ekologije in umetnosti smo trienale preimenovali v Trienale umetnost in okolje. Zanimajo nas namreč okolja, v katerih živimo in ki nas določajo. Vsebinsko izhodišče ni toliko drugačno od tistega v letu 1980, gre bolj za širitev pogleda. Kar se je bistveno spremenilo, je naše razumevanje, kaj je naloga velikih umetniških prireditev, kot so bienali oziroma trienali danes. Kakšno poslanstvo opravljajo in komu so namenjeni. Poslovili smo se od razstave v galerijskem prostoru in trienale postavljamo v živo okolje v mestu.

Druga bistvena sprememba je, da smo s trienalom želeli vzpostaviti platformo za izmenjavo znanj in povezovanje z akterji v mestu. Pri oblikovanju programa tako med drugim sodelujemo z Galerijo ED2RD, Iniciativo Mestni zbor, Sinagogo in Muzejem narodne osvoboditve Maribor, Lutkovnim gledališčem, Oddelkom za likovno umetnost Univerze v Mariboru, podjetjem Lumar in drugimi. Vsi so del EKO zgodbe, sodelovanja pa bomo širili še s programom, ki bo potekal naslednja dva meseca.

Kakšna vprašanja tokrat naslavljate? Gre za kakšna specifična ekološka vprašanja?

Naslov 8. edicije trienala je Pismo za prihodnost, po navdihu majhne, simbolne geste, ki se je pred letom dni zgodila na Islandiji. Islandija, država, ki je svoje ime dobila zaradi ledu, ki jo pokriva, je izgubila svoj prvi ledenik in je to obeležila s spominsko ploščo, na katero so napisali sporočilo bodočim generacijam: "Vemo, kaj se dogaja in vemo, kaj moramo storiti. Samo vi boste vedeli, če smo to tudi storili". Trienale se tako znotraj okoljskih raziskovanj umetnikov usmerja k temam odgovornosti in dolga do prihodnjih generacij.

Ekološka vprašanja, na primer podnebne spremembe, so danes, se zdi, stalno na mizi, vsi vemo, da obstaja ta nevarnost, a se jih nihče konkretno ne loteva. Opozarjanje torej ni več tako nujno, prej ukrepanje. Kakšna je lahko tu vloga umetnosti oziroma razmislekov umetniških ustvarjalcev?

Res je, danes nas glede okoljevarstvene krize teži predvsem občutek nemoči. Zdi se, kot da smo konstantno na robu prepada in da na dogajanje skorajda ne moremo vplivati. EKO 8 predstavlja kreativne predloge umetnikov, ki združujejo ekološko trajnost, podnebno pravičnost in radikalno demokracijo, v času, ko so takšni kreativni predlogi nujno potrebni.

Na čem je temeljil izbor sodelujočih umetnikov na razstavi Pismo za prihodnost?

Na razstavi predstavljamo okoli 30 avtoric in avtorjev, od umetniških del iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja do del nedavnih diplomantov umetniških akademij, ki so nastala kot odziv na vabilo kustosa, kontekst prizorišča in pandemično realnost. Lahko bi rekli, da se izbrani umetniški projekti ukvarjajo s tremi izhodišči: kako sodobni umetniki ob uporabi osebnih, zgodovinskih in mitoloških zgodb prepričljivo pripovedujejo o realnosti podnebnih sprememb; kako umetniki s svojo umetniško prakso pozivajo k skupnemu delovanju, k aktivizmu in povezanosti družbe; ter kako umetniški projekti omogočajo prenos znanj, arhiviranje preteklih izkušenj in aktiviranje le-teh za prihodnost.

Lahko izpostavite nekaj umetnikov oziroma del? Kateri pristopi se zdijo vam osebno najbolj zanimivi?

Zame v izboru umetniških projektov izstopajo tri nenavadna filmska/video dela treh zelo fascinantnih avtorjev oz. umetniških tandemov. Ena od teh je Emilija Škarnulyte, mlada umetnica iz Latvije, ki nas v svojem video delu Sirenomelia (2017) popelje na potovanje v arktični pas, v izpraznjeno podmorsko vojaško bazo iz časa hladne vojne, kjer avtorica zaplava v ledenih podzemnih tunelih, izpraznjenih ljudi in strojev in kjer se brišejo meje med ekološkimi in kozmičnimi silami.

Drugo tako delo je video znanega ameriško-kubanskega tandema Jennifer Allora & Guillermo Calzadilla, Velika tišina (2014), kjer so glavni protagonisti ogroženi papagaji iz amazonskega pragozda. Ti komentirajo človeško željo in napore v iskanju inteligentnega življenja v globinah vesolja, medtem ko sami razmišljajo o koncu svojega obstoja na Zemlji.

Tretje delo je video instalacija Southwind (2019) francoskega umetnika Maxima Berthouja in slovenskega umetnika Marka Požlepa, ki sta se pred leti spoznala na rezidenci v Mariboru in od takrat občasno sodelujeta. Southwind predstavljata njuno mesec in pol trajajoče potovanje po reki Mississippi. V doma izdelanem čolnu na parni pogon potujeta po tej mitični teki, po poti zbirata lokalno pridelano (in gensko manipulirano) koruzo, pred njima pa se razpleta ameriška krajina, kot jo poznamo - prepuščena divjim zakonom kapitala, individualistična, prežeta z rasizmom in brezsramno oborožena.

V trenutnih razmerah je neizogibna tema covid-19. Se je lotevate tudi na EKO 8?

Vsaj eno delo se neposredno ukvarja s posledicami pandemije, in sicer s posledicami dolgotrajne izolacije, ki jo prinaša zaustavitev družbenega življenja. Gre za serijo zelo kratkih, komično-absurdnih video del Williama Cobbinga iz Londona, v osnovi kiparja, ki se posveti svojemu obrazu in rokam, izpostavljenim delom telesa v času pandemije, ki jih prekrije z debelimi plastmi surove gline, gnete in preoblikuje v različne nove identitete.

Kako se EKO 8 umešča v lokalni prostor? Župan v tem delu mesta napoveduje Novi Maribor. Kako se v to vključuje EKO 8 oziroma Umetnostna galerija Maribor (UGM)?

Kultura lahko znotraj preobrazbe MTT odigra pomembno vlogo, tako simbolno, kar se odvija sedaj, z našo intervencijo v MTT, kot tudi formalno, ko prostori pridobivajo nove namene. Močno upam, da bo kompleks nekdanje tovarne ostal ohranjen in bo gradil na svoji edinstveni zapuščini. Veliko večjo vrednost vidim že v prazni tovarni, brez vsebine, kot da bi na tem mestu nastala neka nepomembna novogradnja.