Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

NE ŽELI SI LAHKE POTI - ROMAN O MODROSTIH VZHODA

Roman Ne želi si lahke poti temelji na pisateljičini resnični zgodbi, ko je sredi neke noči pristala v Thiruvanathapuramu, glavnem mestu Kerale na skrajnem jugu Indije in jo je indijski šofer prepeljal skozi redke vasi in temačen gozd do ajurdvedskega centra, kjer je nato sledila zdravilni kuri za bolečine v hrbtu. Ob tem se je srečala z modrostjo tisočletne medicine s svojimi zdravilnimi metodami in obredi, divjo, tropsko naravo in kozmopolitsko druščino gostov, ki so se prihajali zdravit v Keralo z vseh koncev sveta. Tu je že tudi virus, ki v začetku pomladi 2020 še nima imena.

Brina Svit (1954) se je rodila v Ljubljani, od leta 1980 pa živi in ustvarja v Parizu. Je avtorica sedmih romanov, dveh knjig kratke proze in knjige esejev. Od knjige Moreno naprej je vsako knjigo napisala dvakrat - najprej v francoščini, nato v slovenščini. Za svoje delo je prejela več nagrad, zlasti francoskih.

BALADA O DREVESU - MLADINSKI ROMAN O TABU TEMI, SAMOMORU

Balada o drevesu je roman, napisan v obliki prvoosebne izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija - njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a hladne družine, v kateri ima Ada občutek, da starša v svoji samozadostnosti opravljata le nujne starševske dolžnosti. Mlajšo sestro ima rada, čeprav je ta njeno nasprotje - brezskrbna in družabna. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot violinistka pa za druženje niti nima časa. V srednji šoli spozna Majka, karateista in kitarista, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače, dokler nekega dne ne odide, Ada pa spet ostane sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Balada o drevesu je pretresljiva knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega, so zapisali pri založbi. Roman sklepa spremna beseda psihologinje Janje Istinič, v kateri o samomoru spregovori tako s poklicnega vidika kot tudi iz osebne izkušnje.

Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Literarno je začela ustvarjati v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle in jo objavljala v literarnih revijah, pozneje pa je začela pisati še za mlajše, veliko prevaja tudi iz italijanščine.

KAKO JE BILO, KO ŠE NI BILO ŠTEDILNIKOV - ETNOLOŠKA KNJIGA O ZGODOVINI KUHANJA IN VLOGI ŽENSK PRI TEM

Ljudje so se od nekdaj morali prehranjevati in greti. V različnih zgodovinskih obdobjih in različnih družbenih slojih so to počeli različno. Pričujoča knjiga bralcu prikaže pot od priprave hrane na odprtih ognjiščih, ki so prostore tudi ogrevala in razsvetljevala, do zidanih peči in štedilnikov. Ob tem lahko spozna tudi življenje in delo tistih, predvsem žensk, ki so hrano pripravljali. Iz prepleta na preverjenih dejstvih temelječe zgodbe, dokumentarnega slikovnega gradiva in ilustracij je nastala prav posebna poljudnoznanstvena knjiga, ki bralca nezadržno povleče v svoj svet, so zapisali pri založbi.

Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva, je med drugim zapisala avtorica.

Etnologinja in bibliotekarka Jerneja Ferlež je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktorirala iz etnologije. Zaposlena je v Univerzitetni knjižnici Maribor, kot etnologinja pa raziskuje predvsem nekdanje vsakdanje življenje prebivalcev Maribora.