Slikar Franc Novinc za STA: Rad imam živahne, divje barve, ki dajejo moč in življenje

Franc Novinc se je rodil v kmečki družini leta 1938 v vasi Godešič pri Škofji Loki, kjer živi in ustvarja še danes. Bil je eden od sedmih otrok. Skupaj z brati in sestrami je zgodaj začel pomagati pri delu na polju in drugih domačih opravilih. Že v otroštvu se je navduševal nad slikanjem in izražanjem z barvo. Pri 26. letih je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Francetu Miheliču in Maksimu Sedeju. Pozneje je tam postal tudi redni profesor.

V njegovih delih je mogoče spoznati motive domače pokrajine, prizore iz podeželskega sveta in običaje, ki jih je poznal že kot otrok. Je dobitnik številnih nagrad doma in v tujini. Med drugimi je prejel nagrado Galerije suvremene umetnosti Novi Sad, Groharjeve nagrado Združenja umetnikov Škofja Loka, nagrado Prešernovega sklada, v letošnjem letu pa je dobitnik nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo.

Novinc ima v svojem ateljeju ogromno slik, v katere so ujeti različni spomini. Mamine roke, domačija, lovljenje žab v bližnjem močvirju, cvetoča ajda, mlin in gozdovi. Pogosti so tudi portreti.

Prejeli ste že številna priznanja. Letos tudi nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Kaj vam nagrada pomeni?

Prijetno je, ko prejmeš priznanje. Umetniki se v času svojega ustvarjanja večkrat sprašujemo, ali smo ali nismo na pravi poti. Dvom je naš redni spremljevalec. Zavedati se moramo, da se čas spreminja, da se spreminjajo pogledi na stvari. Do nagrade se je težko prebiti, ampak ko jo dobiš, je to neka potrditev, da te okolica sprejema, da si na pravi poti in da poslušaš sebe. To pa je najpomembneje.

V svojem prepoznanem slogu ste ustvarjali v različnih umetniških smereh, v začetku z ekspresivno figuraliko, z deli, ki jih je zaznamovala predvsem erotična tematika, kasneje ste se dotaknili pop arta, znana so dela iz obdobja novega realizma, od devetdesetih let naprej pa ste se vedno bolj posvečali barvi. Kaj želite s svojim umetniški ustvarjanjem sporočiti sebi in širši javnosti?

Predvsem to, da se lepota skriva v delih, ki izhajajo iz človekove notranjosti in iz lastnih občutkov. Slikarstvo je nehvaležen poklic, pri katerem je ogromno padcev, za njimi pa vedno pridejo tudi vzponi. Veliko lažje je takrat, ko veruješ vase, v lastno doživljanje sveta, ki ti je domače. Na svoji ustvarjalni poti sem se vedno in se še zdaj srečujem s težavami, povezanimi z materialnimi pogoji, z delom, v mladosti tudi s šolo, učenjem. Šola je lahko zelo zahtevna. Tam imaš nešteto različnih pogledov. Kot nekdanji profesor na akademiji se zavedam, da učitelji študentov pogosto ne razumejo in ne vedo, kaj čutijo. Če že prej ne verjameš vase in si ne ostaneš zvest, hitro padeš v dvom, ki pa človeka razžre.

Na svetu je res veliko lepih stvari, ki nas obdajajo. So umetniške tehnike, ki so jih odkrili Španci, Italijani, Holandci, Francozi in drugi narodi. Umetniki so pri ustvarjanju tako bistveno šli v sebe, da so človeštvu ponudili neverjetno močne in originalne podobe, ki prevzamejo, ob katerih obnemimo in so nam lahko za vzor. A če te preveč objamejo, jih lahko hitro začneš posnemati, s tem pa izgubiš avtentičnost.

Ste tudi vi ob pogledu na kakšno umetnino obnemeli?

Sem. Ko sem s svojimi študenti šel na izlet po Evropi, smo se ustavili v francoski občini Colmar. Tam smo si v muzeju Unterlinden ogledali Isenheimski oltar s podobo, ki jo je v 16. stoletju naslikal nemški slikar Grünewald. To je tudi njegovo najobsežnejše delo. Namenjen je bil tolažbi obolelih s kugo. Podoba križanega Kristusa z brazgotino, ki je podobna tisti, ki jo pusti rana zaradi kuge, je bolnikom dajala občutek, da jih Jezus razume. Podoba pa je tako tehnično in duhovno dovršena, da smo vanjo lahko samo brez besed strmeli. Nekateri pravijo, da je to najlepša podoba na svetu.

Kaj pa vam pri umetniškem izražanju ponujajo barve?

Barva je zame največji izraz. Rad imam živahne, divje barve, ki dajejo moč in življenje.

Predvsem v tehnikah akrilnega slikarstva na platno in tempere na papir že desetletja upodabljate prizore kmečkega življenja in ljudskih običajev v vasi Godešič in njeni okolici. Kaj vas pri teh podobah najbolj pritegne?

Zmeraj me je vodilo to, da se ukvarjam in upodabljam prizore, ki jih dobro in temeljito poznam. Tako veliko lažje na platno prenesem sebe in svojo izkušnjo. Odraščal sem na kmetiji, zato so mi kmečka opravila, običaji, navade, polja, gozdovi in v splošnem podeželska pokrajina zelo blizu. Vedno sem rad poslušal zgodbe domačih ljudi, njihove spomine. Ne predstavljam si, da jih ne bi skril v slike, ki so lahko čudovit dokument časa.

Zelo čudno se mi zdi, če srečam ljudi, ki so popolnoma odtujeni na slovenski zemlji, ki popolnoma sprejmejo tujo opredelitev življenja. To je zame neprepričljivo. Ko se naslonijo na neko stvar, ki jim je tuja, prepogosto dobijo lažni občutek, da jo razumejo. Pa je ne.

Za katero vaše umetniško delo bi rekli, da še posebej izstopa ali vam je najljubše?

Praprot kresne noči. Motiv sem naslikal pred približno 40 leti in je še danes moja najljubša slika. Predstavlja že star, poganski običaj, ko so kmetje na predvečer kresnega dne v mnogih krajih po Sloveniji hiše krasili s praprotjo. Po ljudskem izročilu se je ponoči na njej spočil Janez Krstnik. To praprot pa so nato hranili vse leto, prepričani, da hišo varuje pred ognjem.

V življenju ste se ukvarjali tudi z različnimi športi, kot je nogomet, smučarski skoki, namizni tenis. Leta 1979 pa ste bili del slovenske (jugoslovanske) alpinistične odprave v Himalajo. Alpinista Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta takrat priplezala na Mount Everest. Vi pa tudi tam niste mogli brez čopiča. Na pot vas je vodila radovednost, da spoznate in upodobite himalajsko naravo. Kako ste doživljali povsem drugačno visokogorsko oziroma ledeniško pokrajino, ki je čisto drugačen od domačega podeželja, njegovih ravnin in hribovij?

Trenutke sem doživljaj zelo intenzivno. Osupnil sem nad grozljivostjo, samoto, ki jo ponuja azijsko gorstvo. Gore in ledeniki so tako veliki in visoki, da si jih človek, če ne vidi na lastne oči, ne more predstavljati. Narava je tam kruta, surova. Višina, mraz, pomanjkanje kisika, če na te stvari nisi pripravljen, je izredno mučno in težko.

Na odpravi sem ustvaril veliko risb in slik neustrašne pokrajine. Prav tako pa portret nekega Avstrijca, ki smo ga srečali na poti. Ko se je s svojo odpravo vračal z ledenika Nuptse, so se izgubili. Bili so brez kisika, ki pa je v tamkajšnjih razmerah nujen. Posledično so zelo pomrznili. Zlasti on je imel hude ozebline po rokah in po glavi, ki so postale črne. Morali so ga odpeljati v bolnišnico in na srečo je preživel. Slikati sem ga začel že na odpravi, potem sem portret po spominu dokončal doma. Želim si, da bi mu portret odnesel v Avstrijo. Enkrat se moram pozanimati, kje tiči.

Slikate tudi po naročilu? Morda za prijatelje, znance?

Velikokrat me prosijo, da kaj naslikam. Ampak se ne podrejam. Vedno se držim svojih idej. Po naročilu ne maram ustvarjati. To mi je muka. Čisto drugače je, ko ustvarjaš iz sebe, da daš na platno svoje občutke in misli, kot če moraš upoštevati želje drugih.

Vam kdaj zmanjka idej za ustvarjanje?

Ne. Možgani mi ves čas delujejo. Imam ogromno skic, nekakšne osnutke različnih idej, ki jih potem prenesem na velika platna. Dela nikoli ne zmanjka.

Kako je epidemija vplivala na vaše delo? Ste se srečavali s kakšnimi izzivi?

Ja. Razmere, ki jih je prinesla epidemija, so nam umetnikom zelo zaprle priložnosti za ustvarjanje in razstavljanje umetnin. Nekaj časa nisem imel dostopa do barv. V Ljubljano zaradi prepovedi prehoda med občinami nisem smel. Hudo je bilo, ko mi je zmanjkalo barve. Če ne bi bilo možnosti naročanja in dostave, ne bi mogel ustvarjati, kar je zame nepredstavljivo.

Dogovorjen sem bil tudi za razstavo v Milanu, ki pa je zaradi neugodnih razmer še vedno na čakanju. Dokler bo korona, mislim, ne bomo mogli tja.

Imate trenutno v načrtu kakšen nov projekt, razstavo?

Ta hip se pripravljam na razstavo, ki je predvidena v juniju v Galeriji Generali v Ljubljani. Osrednja tema bodo barve in moč, ki jo te ponujajo. Kako torej z barvo priti do izraza.