Nonument Group za STA: O nonumentih znotraj izmuzljive meje med umetnostjo in raziskovanjem

Bi na kratko predstavili, kdo ste Nonument Group?

Martin Bricelj Baraga: Nonument Group kot fenomen obstaja že od leta 2011. Začelo se je z raziskovalno spletno platformo fenomena zapuščenih, pozabljenih, spregledanih stavb, ki je do danes prerasla v resnejšo platformo nonument.org. Z Nejo Tomšič sva sprva v formaciji Nonumet Group sodelovala z različnimi umetniki, slovenskimi in tujimi. Ko je bila Neja na rezidenci v Baltimoru, se je tam začela ukvarjati z javnim prostorom, ki je bil tik pred rušenjem - McKeldinovo fontano. S tem smo začeli s prvim projektom nonumenta oziroma umetniške intervencije in skozi ta umetniški proces se je začelo definirati, kaj sploh je nonument ter da je njegova ključna lastnost ta, da gre za objekt, ki je šel skozi neko spremembo, bodisi družbeno ali politično, in je zato izgubil svoj pomen oziroma se je njegov pomen spremenil.

Neja Tomšič: Sledil je evropski projekt Mapping & Archiving Public Spaces (MAPS), h kateremu smo povabili še pet tujih organizacij in si zadali, da bomo mapirali in arhivirali te prostore. Tako je nastal zelo raznolik arhiv, ob katerem smo ugotovili, da se opredelitve fenomena nonument razlikujejo tudi glede na okolje. Ob zagonu tega projekta se nam je kot raziskovalka pridružila Nika Grabar, ob prvem simpoziju pa še Miloš Kosec. Na neki točki se nam je zdelo dobro, da obstajamo kot skupina in baziramo v Ljubljani, imamo pa še vedno vrsto sodelavcev.

Projekt MAPS je zaobjel več umetniških intervencij ter dva simpozija, nastala je že omenjena spletna stran nonument.org, ki predstavlja bazo 120 nonumentov, izšla pa je tudi obsežna publikacija Nonument, v kateri je sklop teoretskih besedil, vizualna eseja in šest študij primerov...

Nika Grabar: Z Milošem sva se skupini priključila v delu projekta, v katerem je bil namen bolj kompleksno zagrabiti tematiko nonumentov in sama knjiga je rezultat tega procesa. Hkrati se mi zdi, da se tudi sama skupina in naš fokus delovanja ves čas redefinirata z nekimi novimi impulzi. Vsak, ki se nam v tem procesu pridruži, nekaj novega odpre in vpliva na to, kako drugi vidijo, delujejo, na kakšen način se delajo intervencije itd.

Dejansko je bilo težko zagrabiti to knjigo kot končni produkt nekega raziskovalnega procesa. Veliko je bilo govora o tem, kaj z njo odpreti. Zato smo na koncu sledili zasnovi projekta - po eni strani se nam je v začetku zdelo pomembno z vsemi sodelujočimi odpreti vprašanje, kaj sploh nonument je, v smeri, da skozi različne kontekste najdemo skupni imenovalec, o katerem lahko začnemo govoriti, po drugi stran pa se je kljub jasni metodologiji izkazalo, da vsak na svoj način pristopa k nonumentom. Tako ne knjiga ne aktualna razstava v MAO ne želita prikazati neke hermetične metodologije ali pa podajati dokončnih odgovorov. Bolj kot to predvsem odpiramo vprašanja.

Kako pa ste zasnovali postavitev Razstava je na terenu v MAO?

Martin Bricelj Baraga: Razstava predstavi vprašanja arhiva oziroma registra ter vse doslej mapirane nonumente, drugi del predstavljajo napoved sistema terenskih označitev, ki ga šele razvijamo, v prepletu s tem pa v fokus postavimo tri zelo aktualne slovenske nonumente, ki jih še bomo raziskovali, vanje intervenirali oziroma jih bomo oživljali - Severjeva garaža, Bloudkova skakalnica in Kavarna Belvedere. Postavitev zaokrožajo štiri izbrane že izvedene umetniške intervencije - McKeldinova fontana, Pionirska proga, Deutsche Marken in Buzludža.

Projekt Pionirske proge ste lani ob tem času že posebej predstavili na razstavi v Mestni hiši, zvočni sprehod Od nikoder do nikamor pa ste izvedli natanko pred dvema letoma. Gre za performans, ki bi ga bilo najbrž mogoče redno izvajati ali vsaj omogočiti ljudem, da ga vsaj deloma izkusijo sami kot zvočni sprehod. Imate željo, da bi ti vaši projekti na terenu postali stalno dostopni?

Martin Bricelj Baraga: Seveda je pri tem odkrivanju skritih zgodb in prostorov prisotna želja po predstavitvi čim širšemu krogu ljudi, a se ponavadi produkcijsko zatakne. Pri Pionirski progi smo denimo Zavodu za turizem Ljubljana predlagali, da bi sprehod izvajali kot permanentno zvočno-svetlobno instalacijo, a se njihova komisija za to ni odločila. Po drugi strani pa je lahko to tudi zato, ker morda zgodba nekdanjih pionirjev in neke socialistične gradnje, ki je bila del socialistične skupnosti in države, ni več prioritetna. In na tej točki se vrnemo k nonumentu in temu, zakaj so določeni objekti pozabljeni ali skriti.

Nika Grabar: Morda gre pri Pionirski progi tudi za to, da se do nje težko opredeliš. Pravzaprav ni zares nikogaršnja, z izjemo tistih, ki so sodelovali pri njeni gradnji in obratovanju. Gre za nekaj, kar je nastajalo v kontekstu socialističnega projekta, hkrati pa to ni neka izjemna zgodba o uspehu. A nam se zdi kot taka zanimiva. Prav za takšne stvari, ki so nekje vmes, obstaja zelo malo možnosti, da bi se o njih pogovarjali. A prav te zgodbe so tiste, ki so najbolj vredne razmisleka.

Pri raziskovanju se nam zdi pomembno raziskati prelome v času, ki spreminjajo pomen objektov, prostora in tudi na različne načine zaznamujejo ljudi. Ko pa se pripravljajo umetniške intervencije, pravzaprav nikoli ne vemo, kaj te bodo. Ključno vprašanje pri tem je, kako se neka stvar vpisuje v spomin - lahko z močnim enkratnim dogodkom ali tako, da bo stvar trajala in rezonirala še naprej. Zato pri umetniških intervencijah ne moremo vedeti vnaprej, ali bodo trajne.

Povejte mi več o projektu Severjeve garažne hiše, ki ga boste predstavili 9. junija v sklopu preddogodkov odprtja Cukrarne, saj se objekt nahaja prav na območju, kjer bo začel delovati novi center sodobne umetnosti?

Nika Grabar: Severjeva garaža je ves čas problem. Vsi vemo, da gre za izjemno zanimiv objekt. Savin Sever je bil inovativen arhitekt, ki je veliko delal na eksperimentu, konstrukciji itd., hkrati pa je prostor definiran z velikostjo parkirnega boksa in višino stropa, tako da predstavlja velik izziv, kaj sploh narediti v njem. In tako vse skupaj propada. Tako usodo doživljajo številni slovenski javni objekti.

Martin Bricelj Baraga: Iz umetniškega vidika je pri vseh intervencijah, ki se jih lotevamo, pomemben potopitveni oz. narativni moment. Pri Severjevi garaži se še ukvarjamo, kako bomo intervencijo, ki smo jo poimenovali Tukaj se nič ne more zgoditi, v času omejitev in tudi siceršnjih omejitev tega prostora - med drugim ima okoli 400 lastnikov - sploh izvedli. V sodelovanju s Cukrarno oziroma Mestnim muzejem pa smo prišli na idejo, da bi naredili nekakšno drive-in radijsko igro, na kateri bodo obiskovalce skozi garažo varno popeljali taksisti.

Kaj pa je z naslovi Severjeva garaža: Tukaj se nič ne more zgoditi ali Bloudkova skakalnica: Čimprej porušeno in pozabljeno?

Neja Tomšič: Gre za izjave, na katere smo naleteli, ko smo se ukvarjali z dotičnimi nonumenti. To so močne in odločne izjave, ki pričajo o birokratskem procesu, katerega namen je ovirati pritegovanje pozornosti na določene objekte.

Bloudkova skakalnica je drugi projekt, ki ga bomo spoznali tekom razstave. Marsikdo ne ve, da ta arhitekturni biser stoji sredi Rožnika, je pa nedavno odmevalo, da je prav članek Miloša Kosca iz Nonument Group po svoje zaustavil njegovo rušitev. Je morda tudi to težnja vašega dela, ohraniti določene objekte?

Nika Grabar: Z Bloudkovo skakalnico smo se ukvarjali že v sklopu projekta MAPS. Objekt se nam je zdel zanimiv, hkrati pa ima tudi pomen za ljudi, ki ga poznajo, se z njim srečujejo dnevno na sprehodih itd. Nekateri se ob njem spominjajo, drugi plezajo nanj... Brez raziskave, zbiranja spominov in drugih akcij v navezavi s tem objektom, ta zadeva ne bi tako odzvanjala. Tudi mi smo nenazadnje po naključju izvedeli, da je objekt namenjen za rušitev, ko smo želeli tam organizirati dogodek, in so nas na ljubljanski občini spodbudili, naj hitro izvedemo, kar smo želeli. Z Nejo sva objekt označili, sledila je objava Miloševega članka, sodelavka raziskovalka Danica Sretenović je pripravila razstavo, zbudilo se je zanimanje ljudi... V bistvu naš cilj ni bil zaščititi Bloudkove skakalnice, je pa naše zanimanje rezultiralo v angažmaju precejšnje mreže ljudi.

Martin Bricelj Baraga: In zdaj poteka proces prenove, v katerega je naš član tudi idejno vključen.

Te sreče pa ni imela McKeldinova fontana v Baltimoru, ki ste se jo odločili virtualno oživiti. Bi nekaj besed o tem?

Neja Tomšič: V Baltimoru sem opazila to fontano, ki je bila eden redkih javnih prostorov v mestu, na katerem so se ljudje družili in preživljali prosti čas. Sicer so bile mestne ulice praktično prazne, prevažali smo se z avtomobili in javnega prostora, kakršnega poznamo mi, ni bilo. McKeldinova fontana je bila tudi edini prostor svobodnega govora in prav tam so potekala tudi mednarodno odmevna gibanja, kot so Occupy Baltimore in Black Lives Matter. Tako sem začela raziskovati to fontano in odkrila, da že obstaja iniciativa za njeno ohranitev. Tako smo se jim pridružili in po dejanski rušitvi objekta, ironično izpeljani 1. novembra 2017, smo skupaj izvedli tudi projekt virtualne fontane. Najprej smo ta objekt morali fizično izmeriti, ker do izvirnih načrtov tedaj nismo mogli, nato pa smo zrisali načrt, na podlagi katerega je nastal 3D model fontane, ki ga je moč videti na neki večji ravni površini, pri nas je bila prestavljen na Trgu republike.

Virtualna bo predstavitev še enega mednarodnega projekta v delu, ki ga predstavljate na razstavi - Mi smo svoji arhivi Buzludža, s tem, da tokrat vstopate v tehnologijo VR...

Martin Bricelj Baraga: S tem projektom smo z mednarodnimi partnerji iz Cipra in Avstrije začeli leta 2018, ko smo bili s snemalno ekipo na lokaciji. Načrt je bil, tokrat z vso razpoložljivo tehnologijo, znotraj in zunaj posneti in skenirati nekdanji objekt kongresnega centra zveze komunistov Bolgarije, postavljen v osrčje Balkanskega gorovja, kjer so za njegovo postavitev celo razstrelili vrh hriba. Trenutno smo v procesu realizacije VR različice tega centra, v katerega bodo lahko obiskovalci dejansko vstopili, raziskali njegove prostore, ob tem pa prisluhnili zgodbam in pričevanjem ljudi, ki so bili s tem objektom kakorkoli povezani. V MAO je na ogled trikanalni video s fragmenti omenjenih intervjujev.

Razstavljamo pa tudi lani realizirani projekt Deutsche Marken. Ta prikazuje marko, ki rotira okoli svoje osi, namesto orla pa so v glavi kovanca podobe desetih najbolj znanih podjetij, ki jih je tranzicija v času t.i. valutnega silvestra potopila. To se je zgodilo ob združevanju Nemčije, ko je prišlo do popolne devalvacije valute na vzhodnonemški strani. Instalacijo dopolnjuje video čarodeja, ki z markami izvaja podobno metaforo, kjer se marke ne množijo, temveč izginejo. Razstavo sklepamo 23. julija v blejski Kavarni Belvedere s pogovorom in dogodkom, ki ga še snujemo.

Koliko nonumentov pa imate detektiranih v Sloveniji?

Martin Bricelj Baraga: Detektiranih imamo 20 nonumentov. Še dva, ki ju želimo obravnavati, sta Plečnikov stadion in Vila Rafut v Novi Gorici. Prav ta nakazuje, da po urbanih okoljih in betonu razmišljamo o vrtovih kot eni prihajajočih tematik.

Nika Grabar: Mi sicer ne razmišljamo v smeri, da na terenu obstajajo nonumenti, ki jih je treba popisati. Vedeti moramo, da samo poimenovanje nonument kaže na to, da mora človek sam zaznati nek objekt ali predmet kot zanimiv ter ob njem pomisliti na svojo izkušnjo iz preteklosti in sedanjosti. Samo dejstvo poimenovanja, razmisleka in to, da iz tega nekaj narediš, je tisto, kar naredi nonument. To je lahko drevo, kamen, hiša, trg... Nonumentov je toliko, kolikor je ljudi, ki v nečem nekaj vidijo in o tem razmislijo. Da o tem polemiziramo, pa nam omogoča izmuzljiva meja med umetnostjo in raziskovanjem.