Marino Kranjac iz Vruje za STA: Želimo ohraniti bistvo ljudske glasbe

Kako je nastala skupina Vruja?

Skupino sva ustanovila pokojni Luciano Kleva in jaz. Z Lučom sva bila kompanjona še v 80. letih letih v skupini Istranova. Želel si je takrat 12-letnega sina Roka, ki se je učil violine, vpeljati v svet istrske ljudske glasbe, jaz pa sem se že nekaj časa dobival z žal tudi že pokojnim Šteljotom Rejo iz Krkavč, ki si je strastno želel učiti igrati na mali istrski bas. Tako smo bili že štirje, povabili smo na avdicijo takrat tudi rosno mladega Matijo Solceta na harmoniki. Z Lučom sva si želela tudi pevko v ansamblu, Matija je poznal Alenko, ki je za svoje veselje že prepevala istrske ljudske pesmi, tudi njo smo povabili na avdicijo in jo zaradi njenega značilnega in zelo primernega glasu sprejeli v skupino. Alenka je nato postala tudi moja življenjska sopotnica. Lučo je predlagal ime za skupino, ki nosi ime po romanu Marjana Tomšiča, Vruja.

Skupina se enakovredno posveča dediščini vseh treh narodov na istrskem polotoku. Kakšna je ta dediščina, kako se prepleta, medsebojno oplaja?

Idejo enakovredno podajati in predstavljati ljudsko glasbeno dediščino Istre tukaj prisotnih avtohtonih narodov in predstavljati Istro v celoti nadaljujemo še od začetka 80. let s skupino Istranova. Ker imamo nekateri korenine v južni Istri, drugi so pripadniki dveh narodov, tretji pripadniki italijanske manjšine, je tako logično, da bomo predstavljali dediščino naših prednikov.

Dediščina, izvajalske prakse avtohtonih narodov so za vsakega od njih specifična, imamo pa kar nekaj pesmi, kjer se mešata šavrinsko in istrsko-beneško narečje, slovenske ljudske pesmi, ki so jih prevzemali istrski Hrvati in jih izvajali na svoj način. Tako nastanejo zelo zanimive različice pesmi. Takšne pesmi in melodije, ki so posledica prepletanja, prevzemanja, sovplivanja v istrski ljudski glasbi zlasti v neposrednem mejnem okolju, smo predstavili na našem predhodnem, četrtem albumu z naslovom Brez pašaporta, kar simbolično ponazarja, da ljudska glasba ne pozna meja.

Kako to dediščino prelivate v lasten glasbeni izraz?

Pri priredbah ohranjamo izvirne melodije in besedila, v nekaterih primerih pa včasih rekonstruiramo določene melodije. Ker če je to neka plesna melodija in nam jo je ljudski godec zaigral na način, da manjka ali pol takta ali kakšen del, ki je vezan na določeno plesno figuro, je treba plesno melodijo narediti uporabno. Prav tako kakšno besedilo, kjer nam informator ni podal pesmi v celoti, rekonstruiramo bodisi iz drugih pisnih virov ali po lastnem navdihu, tako da zgodba zaživi v celoti. Prav tako se pevsko in godčevsko držimo ljudskih izvajalskih praks.

Glasbena priredba mora ohraniti bistvo ljudske glasbe, ki jo podajamo, običajno izvirnim melodijam dodamo harmonije, bas linijo, vmesne inštrumentale, nekatera glasbila, ki niso nujno vezana na izvor določene pesmi, tudi glasbila, ki niso istrska ljudska. Ne vnašamo nekih eksotičnih glasbenih vplivov iz drugih delov sveta.

Koliko je pri tem terenskega, morda celo arhivskega dela - morda tudi v povezavi z Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC SAZU?

Sam sem dolga leta raziskoval, snemal, zapisoval, se učil in godel z ljudskimi godci, tako da je veliko melodij iz mojega terenskega arhiva. Veliko mi je iz svojih terenskih raziskav podal danes vodilni istrski etnomuzikolog Dario Marušić. Seveda črpamo gradivo tudi iz arhivskih posnetkov radia Pulj in Koper ter Glasbenonarodopisnega inštituta. Lani sva z Suzano Todorović izdala knjigo z naslovom Narečje ter ljudsko glasbeno in plesno izročilo v Dekanih nekoč in danes, kjer je prvič v celoti objavljeno gradivo, vezano na ljudsko glasbo, ki ga hrani Glasbenonarodopisni inštitut o terenski raziskavi Slovenskega etnografskega muzeja leta 1949 v Dekanih in okolici.

Koliko je iz tradicije, ki jo poustvarjate, mogoče sklepati, da sožitje med narodi lahko obstaja?

Kot sem že omenil, iz zakladnice ljudske glasbe istrskega polotoka lahko sklepamo, da je to sožitje in mešanje kultur prisotno. Res je, da so trije avtohtoni narodi - tukaj imamo še avtohtone Črnogorce in Vlahe - Istroromune - živeli dokaj ločeno vsak svoje življenje, vendar so se v vsakdanjem življenju srečevali, sodelovali, se ženili med seboj, hodili na sejme in vaške plese, v ribištvu in izdelavi plovil je zgodovinsko dokazano sodelovanje med istrskimi izdelovalci bark in slovenskimi ribiči na Tržaškem. Negativno sta na sožitje vplivala obdobje po prvi svetovni vojni s fašizmom in revanšizem po drugi svetovni vojni z eksodusom večinskega italijanskega prebivalstva iz obalnih mest Istre.

Pred poslušalci je nova plošča Ljubezen, vojna... in življenje. Kaj prinaša?

Naš nov album je postavljen v obdobje neposredno pred, med in po prvi svetovni vojni. Opisuje obdobje, ko v običajno življenje istrskega človeka z vso krutostjo posežejo morija in tragedije te velike vojne. Album se tako začne s koračnico, nadaljuje z ljubezensko pesmijo, sledi šaljiva snubitvena pesem, nato je sklop šestih pesmi z vojaško vsebino. Na koncu, ko se življenje po vojni počasi vrača v normalo, so še plesna melodija, zabavljivka in svatbena pesem. Posebnost tokratnega albuma so še arhivski in ambientalni posnetki, ki nas držijo v omenjenem časovnem obdobju in nas smiselno vpeljejo v vsak naš posnetek. Na koncu je še kratek dialog, ki nam podaja posledice na človekovo notranjost zaradi podoživetih travm. Ampak življenje gre naprej...

Za vami je 20 let, bili so festivali doma in v tujini. Kako gledate na prehojeno pot? Pogrešate kaj od tega?

Če osebno odgovorim na to vprašanje, sem s prehojeno potjo zadovoljen in se čutim kot 'motor' ansambla izpolnjen. Izdali smo pet studijskih albumov, kjer sem prispeval večino priredb, pri nas in v tujini smo nastopili na nekaterih najpomembnejših festivalih in dogodkih, imamo veliko prijateljev in občudovalcev v tujini. Škoda, da nas v domačem kraju večkrat ne povabijo in organizirajo koncert. Imamo veliko prireditev z istrsko tematiko, bodisi kulinaričnih ali kulturnih, vendar nas tja redko povabijo. V zadnjih letih v Kopru sploh ne nastopamo, če si sami ne organiziramo koncerta. Še največ nas podpirajo obalne italijanske skupnosti ter Center za kulturo, šport in prireditve iz Izole.

Seveda nam manjkajo nastopi v živo, stik s poslušalci, nekaj časa se tudi sploh nismo mogli dobivati. Želeli bi si nastopov v tujini, kjer smo bili vedno toplo sprejeti. Naš pristop k multikulturni in multietnični predstavitvi Istre je bil zunaj naših meja ljudem zmeraj zanimiv, na žalost pa moram reči, da je za nekatere naše ljudi ravno ta pristop moteč, češ - koga predstavljamo, ali ene ali druge ali tretje v Istri. Mi bomo nadaljevali z našim poslanstvom, kot smo si ga zadali, vsem pa tako ali tako nikoli ne moreš ustreči ali biti všeč.