Matej Šarc za STA: Pokriti želim čim širši spekter okusov

Kaj ste kot ugotovili kot vršilec dolžnosti, da boste kot direktor lahko nadaljevali?

Glede na to, da sem v orkestru preživel več kot 20 let, je bilo vedejstvo vseeno nova izkušnja iz dveh razlogov. Prvi in tisti glavni razlog in nekaj, kar bo zasledovalo ves čas mojega direktorovanja, kolikor bo že pač dolgo, je pogled na celoten zavod od zunaj. Zavod ima tri organizacijske enote, zbor, orkester in skupne organizacijske službe, vse pa morajo med seboj sodelovati, biti enako obravnavane in vsem je treba posvečati veliko pozornosti in skrbi. To je zame nekaj novega v primerjavi s prej.

Druga stvar pa je nesrečna epidemija, ki mi še ni dala pravega vpogleda, ker pravega koncertnega življenja na tej funkciji še nisem izkusil. To je nekaj, kar me še čaka. Izkušnje seveda imam na področju organiziranja koncertov, sicer bolj v komornem smislu, je pa zame nova ta stalna vpetost z velikim številom dirigentov, agentur in prirediteljev koncertov, česar je bilo zaradi epidemije malo manj in upam, da bo zdaj steklo.

Ste pa že kot v.d. vpeljali spremembe pri preimenovanjih abonmajskih koncertov. Kaj se je izkazalo pri abonentih?

Ni bistveno samo poimenovanje abonmajskih ciklov, ampak mi je šlo predvsem za dvoje: da bi blok treh abonmajev, modrega, oranžnega in vokalnega, razrahljali do te mere, da bi občinstvo imelo večjo možnost izbire. Ker predstavljam si, da je za marsikoga osem koncertov na sezono preveč, če jih kombinira še z drugimi kulturnimi dogodki, gledališčem, opero ali drugimi orkestri. Tako da menim, da je treba omogočiti, da nekdo s štirimi, petimi koncerti poskrbi zase in potem najde potešitev svojih kulturnih potreb še kje drugje. Po drugi strani pa lahko tisti, ki imajo radi naš zbor in orkester, kupijo dva ali pa celo tri abonmaje. Tako da tukaj gre za neke vrste prilagoditev uporabnikom.

Prodaja jeseni pred enim letom je bila kljub epidemiji dobra. Se pa še vedno spominjam naših organizacijskih težav, povezanih s prodajo abonmajev, za katere upam, da jih bomo letos odpravili. Ampak to je bila izjemna situacija, ki je še nismo imeli, ker je bilo treba na novo posedati celotno občinstvo, vse stare abonente.

Medtem ste imeli spletne koncerte.

Za nas so bili spletni koncerti pomembni iz dveh razlogov - za vzdrževanje forme umetniških ansamblov in za stik z abonenti in ostalim občinstvom. V tem vidim veliko pozitivnega, čeprav vsak upravičeno reče, da spletni koncert nikoli ne more nadomestiti koncertov v živo. Seveda jih ne more, a če koncertov v živo ni, je to nekaj, kar nam je na voljo. V tem primeru gre tudi za drugačne vrste navezovanja stikov in povezanosti med nami in občinstvom, ki pa se kaže tudi v odzivih, kar pomeni, da stik ohranjamo. In tudi samo število ogledov, ki ga lahko statistično spremljamo prek ponudnikov, je razveseljivo. Vesel sem, da čas, ki smo ga morali preživeti brez občinstva, ni bil vržen stran in tudi sama predanost delu je bila zelo velika.

Koncertna sezona se počasi končuje, dogodki pa se zaradi epidemioloških razmer šele začenjajo. Kaj bo Slovenski filharmoniji prineslo poletje?

S pomočjo določenih mednarodnih organizatorjev smo načrtovali kar nekaj gostovanj, v Italiji za orkester in v Avstriji za zbor. Imamo pa še Ljubljana Festival, na katerem Slovenska filharmonija sodeluje vsako leto, letos s pianistko Martho Argerich in dirigentom Charlesom Dutoitom, s katerim smo sodelovali že dvakrat, obakrat na Ljubljana Festivalu. Predvideno je bilo tudi sodelovanje s festivalom Europa Cantat. Ta se bo zgodil v okrnjeni obliki, vendar po novem brez orkestra, ker ne bo pevskih delavnic in zaključnih koncertov. Bo pa zbor izvedel samostojni koncert.

Torej če smo se v času epidemije angažirali za slovensko občinstvo prek spleta, je zdaj splet okoliščin takšen, da se bomo v živo skoraj bolj za tuje občinstvo. Orkester bo v Italiji nastopil na treh koncertih - na festivalu v Raveni, v Vidmu in Ravellu pri Neaplju. Ker pa vsak koncertni dogodek zahteva temeljite priprave, se osredotočamo na začetek nove sezone, ki bo spet abonmajska, čeprav smo tudi tu tehtali, ali naj sploh začnemo prodajati abonmaje ali ne. Ker s tem, ko prodamo abonmaje in ne nudimo koncertov, postanemo dolžniki abonentom. Vendar je prevladala odločitev, da odnos z abonenti lahko ohranjamo samo, če imamo še abonmaje, drugače gre vse skupaj v prosto prodajo.

Kakšna bo nova sezona?

Začela se bo 9. septembra z otvoritvenim koncertom, ki ga bo izvajal dirigent Philipp von Steinaecker, z zborom in orkestrom pa bomo izvajali Straussovo glasbo, med drugim Alpsko simfonijo. Če se bodo stvari spet poslabšale v naslednji sezoni, pa imamo plan B, ki bo podoben letošnjemu, tako da bomo delovali naprej.

Ohranili bomo abonmajsko shemo, kot smo jo postavili lani. Še vedno bodo koncerti mogočnih skladb za veliki orkester, klasični koncerti in sodobni koncerti. V teh sklopih se osredotočam na vsebinsko in oblikovno izpeljavo vsakega posamičnega koncerta, ne iščem nekih odmevnih tem ali rdečih niti, s katerimi bi nagovarjal občinstvo. S tem želim pokriti čim širši spekter okusov izvajalcev in poslušalcev in ta programska shema mi to omogoča. Želim, da je dovolj dobro zastopana vsaka stilna usmeritev, od ruske, italijanske, francoske in nemške do slovenske glasbe.

Pri slovenski glasbi se nenehno posvetujem s širšim krogom njenih poznavalcev, imeli bomo tudi noviteto Nine Šenk, hkrati pa bom poskrbel za oživljanje tiste slovenske glasbe, ki že predolgo časa leži v predalih. V septembru v ciklu sodobnih orkestrskih skladb pripravljamo tudi veliko predstavitev dela Vinka Globokarja Eksil št. 3, ki je že bilo izvedeno v Münchnu in Zagrebu. Zdi se mi ključnega pomena za razumevanje njegove glasbe, ker gre za neke vrste kantato, ki opisuje njegov položaj kot osebnosti širše v svetu in tudi v Sloveniji, vsebinsko pa se navezuje na zgodbo njegovega očeta, rudarja, ki je emigriral v Francijo, kjer je imel precej težko življenje za zagotavljanje preživetja.

V ciklu sodobnih orkestrskih skladb se še vedno posvečam predstavitvam takšnih ključnih skladb klasikov avantgarde oziroma sodobne glasbe, za katere lahko rečemo, da lahko pritegnejo tudi nepoznavalce sodobne glasbe. S tem bi spoznali privlačnost in razkošje zvočnega sveta velikih skladateljskih imen, kot so Olivier Messiaen, Helmut Lachenmann in Luciano Berio.

In kakšna je vaša vizija za petletni mandat?

Vizija je nekaj, kar si človek želi in upa, da bo v čim večji meri uresničeno. Zelo bi si želel, da bi imeli v Ljubljani spet tako polne koncertne dvorane, kot so nekoč že bile. Ali bi bilo to možno na takšen način, kot je bilo to možno pred 20 leti, bomo videli, kajti časi so se spremenili in ljudje drugače razpolagamo s svojim prostim časom kot nekoč. Posledično tudi kulturni promotorji temu prilagajo svoje dogodke. Želel bi si, da bi povečal prisotnost umetnostne glasbe v zavesti posameznika v naši kulturni sredini in da bi bili sposobni nuditi takšne poustvaritve, ki bi postavile umetnostno glasbo visoko na prioritetno listo ljudi. Če je enkrat koncertna dvorana polna, je vzdušje boljše in če je vzdušje boljše, bodo ljudje raje prišli na koncert. Iz tega cikla se moramo nekako izviti.

Gradim na sodelovanju s čim boljšimi dirigenti, bo pa potrebno poskrbeti tudi za dobre zdravstvene pogoje občinstva. Zato bom rekel nekaj, kar se bo marsikomu zdelo čudno: v moji viziji je slika, ko postavimo temeljni kamen za izgradnjo nove koncertne dvorane, nove filharmonije, kajti trenutna situacija je za Slovensko filharmonijo precej slaba. Dvorana je sicer lepa, vendar je premajhna, predvsem pa je premalo prostora in imamo neustrezne pogoje za vzdrževanje vseh aktivnosti, ki so potrebne, da filharmonija lahko deluje. Mislim na hrambo instrumentov in not, hranjenje arhiva, digitalno opremljenost ter takšno akustiko in snemalno opremo, ki bo omogočala ustrezne posnetke. Vse to v očeh marsikoga imamo, a ni ustrezno današnjemu času.