Maša Peče za STA: Na Kurji Polti želim prikazati unikatne pristope k žanrskemu filmu

V Sloveniji imamo dva festivala žanrskega filma. Lahko bi rekli, da se je glede tega zgodil netipičen fenomen "kontra decentralizacije", saj je že leta 2005 v Ljutomeru nastal Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, prvi festival Kurja Polt pa je bil v Ljubljani izveden leta 2014. Kaj je bil glavni razlog, da smo tedaj dobili še en žanrski festival?

Festival Kurja Polt sem ustanovila, ker so mi najbolj pri srcu žanrski film in pa filmi, ki nekoliko presegajo meje dovoljenega, meje dobrega okusa in meje tega, kar smo pri nas v kinematografih vajeni. Predvsem pa se mi je zdelo pomembno, da je tak festival tudi v Ljubljani, ker so festivali žanrskega, fantastičnega ali horror filma, ki v zadnjih dveh desetletjih že zelo cvetijo v svetu, vedno doma tudi v glavnih mestih. Ti filmi so vezani na urbano kulturo in subkulturo, tako da bi se pravzaprav zdelo nenavadno, če žanrskega festivala v Ljubljani ne bi imeli. Je pa tudi normalno, da imajo države po več takšnih festivalov, ker obstaja ogromno različnega žanrskega filma, tako sodobnega kot starega.

V čem se ta dva festivala morda razlikujeta?

Kurja Polt je specifična v tem, da ima za eno od svojih glavnih lokacij Slovensko kinoteko, ki je polnopravna članica Mednarodne federacije filmskih arhivov FIAF. To pomeni, da lahko na festivalu prikazujemo 35-milimetrske redke, arhivske filmske kopije, ki jih pri FIAF ne posojajo za projekcije drugje. Kurja Polt se tako od Grossmanna morda najbolj razlikuje v tem, da je naš festival bolj zgodovinski, bolj dominantno retrospektiven ter zelo veliko da na zelo strogo kakovost filmske projekcije. To pa zato, ker je žanrski film po eni strani žur in norija, obenem pa se mi zdi zelo pomembno, da poskusimo redefinirati stigme in predsodke, ki žanrski film odpravijo, kot nekaj zgolj B-kategoričnega, zgolj lahkotnega in zgolj za neko nišno publiko, predvsem pa nekaj neresnega in nekakovostnega. Mnogo filmskih avtorjev je namreč bolj za žanr, ker v njem prepoznajo možnosti za eksperimentiranje ali pa za bitko s cenzuro. In zdi se mi, da lahko s kakovostno in resno projekcijo ter z našim teoretskim programom in z načinom pisanja o žanrskih filmih skušamo to miselnost obrniti v smeri, da je žanrski film pravzaprav nekaj resnega.

Kaj menite, zakaj v slovenskem filmu še vedno primanjkuje žanra?

Sprašujem se, kateri so kulturni vzorci in okusi, zaradi katerih mi takih filmov ne ustvarjamo, še bolj čudno pa je, da jih ne gledamo. Skozi se soočam s predsodkom, da mi nekdo, za kogar bi si želela, da je gledalec Kurje Polti, reče: "Oh, Kurja Polt. Sej je lepo, ampak to je ta festival grozljivk, jaz pa grozljivk ne gledam." In potem pojasnim, da to ni samo festival grozljivk in da mi tako posploševanje ni všeč, ob tem pa se sprašujem, zakaj so pri nas ljudje tako odklonilni do grozljivke, ker drugod po Evropi je ravno obratno. Kaj šele v ZDA ali na Japonskem, kjer je to cvetoča in množično popularna filmska zvrst.

Sicer nisem doktor tega, a sem se na neki točki lotila preučevati stare sezname predvajanih filmov. Čas socializma, se pravi 70. in 80. leta, je bilo obdobje, ko je grozljivka najbolj eksplodirala in je bila povsod, so pa bila 80. leta tudi čas, ko se jo je zaradi vseh možnih konzervativizmov skušalo najbolj utišati, jo cenzurirati in uvrstiti na črne liste. A pri nas tega skoraj ni bilo treba, saj ogromno število tedaj znanih grozljivk k nam ni prišlo, tako da se sprašujem, če je imel že tedaj režim zelo odklonilen odnos do te zvrsti, ker gre za najbolj ekstremen, na nek način kontrakulturen žanr, medtem ko kriminalka ali vestern omogočata enostavne črno-bele prikaze - zlikovci proti dobrim. To so polarizacije, prikladne za politiko, kulturno politiko in splošno mentaliteto, grozljivka pa je bila preveč ekstremna in je rušila te linije. Iz tega se mi zdi, da obstaja dolga tradicija odklanjanja tovrstnega filma pri nas.

Letošnji festival Kurja Polt bo določala "futuristična distopija, v kateri živimo". Napovedali ste tudi, da bo program tokrat izjemoma bolj sodoben...?

Vedno sem si želela, da bi na Kurji Polti lahko prikazali več sodobnih filmov, a je festival majhen in ga delamo z res absurdnimi in komičnimi proračuni, ker je takšno tudi javno financiranje, ki je naš poglavitni vir sredstev. Tako da se ponavadi nekoliko omejimo in imamo več retrospektivnih fokusov. Lani je festival odpadel, za letošnjo izdajo pa nismo vedeli, kaj bo. V primeru, da bi festival ponovno odpadel, se ne bi mogli več prijaviti na razpise in bi zaključili. Ker pa smo si želeli izvesti festival, smo se skoraj do zadnjega ukvarjali s tem, ali bo tokratna izdaja v celoti hibridna ali deloma hibridna. Na koncu smo se odločili, da bomo skoraj celotni program, 14 od 15 filmov, prikazali v kinu in na spletu.

V primeru, da bi morali celoten program prikazati zgolj na spletu, pa bi bilo predvajati stare filme nesmiselno. Prvič, 35-milimetrskih filmov ne moremo prikazovati na ta način, kar je sicer eno od poslanstev našega festivala, drugič je organizacija teh filmov mnogo dražja kot pri sodobnih filmih, tretjič pa, ker so ti filmi v digitalni obliki dostopni na številnih nosilcih, tako na Blu-rayju za domači video ali pa na drugih platformah, ki se s tem izrecno ukvarjajo. Da bi jih še mi dali na splet, se nam zato ni zdelo smiselno. Pri starejših filmih pa si prav tako želimo, da so ob projekciji prisotni avtorji, za kar letos ni pogojev. Še vedno v Ljubljano denimo nismo uspeli pripeljati francoskega režiserja Joela Seriaja. V program smo vključili nekaj filmov iz lanske, neizpeljane in po naši presoji bombastične izdaje, ki smo jih že plačali in zanje ne dobimo povračila, večinoma pa sem izbrala kakovostne sodobne, tudi umetniške žanrske filme, ki jih je bilo, kljub bojaznim zaradi epidemije, na voljo izjemno veliko.

Kako ste sestavili program?

Kar vselej želim na Kurji Polti pokazati, so najbolj unikatni pristopi k žanrskemu filmu, torej najbolj bizarne, posebne filme, bodisi v formi ali v vsebini, pa tudi najbolj kakovostne, najbolj "feelgood" filme, torej tisto, kar bi nekdo rad delil in gledal s publiko v kinu. Tudi letos je tako v programu zelo malo grozljivk. Po eni strani, ker skušamo spodbijati nanje vezano stigmo, predvsem pa zato, ker živimo v času, ko je prav, da si pridemo v kino ogledati kaj smešnega, kaj odpičenega, kaj romantičnega in tudi kaj seksi. Pomembno se mi zdi, da se ne oklepamo nekih zelo strogih definicij in kategorij, predvsem pa vsaj v enem delu radi kršimo svoja lastna pravila in v program umestimo tudi kakšen film, ki ni strogo žanrski, a ga ne bi nihče v Sloveniji prikazal. Tako bodo z izjemo otvoritvenega filma Polaščevalka v režiji Brandona Cronenberga v Sloveniji, ki ima slovenskega distributerja, vsi filmi na letošnjem programu pri nas prikazani zgolj enkrat.

Zelo inovativni ste bili pri grupiranju letošnjih filmov. Združili ste jih po razpoloženjskih kategorijah Plešem z volkovi, Kliči H za humor in Divji horder. Kaj posamezna kategorija prinaša?

Razpoloženjske kategorije smo zasnovali predvsem z mislijo na gledalce na spletni platformi, kjer je ogled filma drag samo po sebi. Tako smo pripravili pakete filmov s temi naslovi. Zgolj v sekciji Plešem z volkovi so grozljivke, v sekciji Kliči H za humor pa so komedije. Letos imamo na programu toliko komičnih filmov, da so potrebovali posebno sekcijo. Med njimi sta sveži žemljici dokumentarec Osmi potnik na odru (režija Danielle Kummer in Lucy Harvey), ki pokaže, kako se angleški avtobusarji lotijo odrske priredbe kultne klasike Ridleyja Scotta, in japonski film Neskončni dve minuti (režija Junta Yamaguchi), ki ga trenutno kot po tekočem traku prikazujejo na festivalih fantastičnega filma. Kategorija Divji horder pa kopiči najbolj odbite filme festivala in je tudi največja sekcija, namenjena klenim ljubiteljem žanra. Upam pa, da bomo z letošnjo hibridno izdajo vseeno uspeli doseči širšo Slovenijo, ker so zagotovo ljubitelji tovrstnih filmov tudi drugod. Bi si pa želela, da bi se tudi ti kdaj odpravili v Ljubljano, da bi romali v mesto, kjer je festival, kot je to drugod v navadi.

Bi morda izpostavili še kakšen film letošnje izdaje, ki ga resnično ne gre zamuditi?

Festival je tako majhen in tako izbran, da bi sicer priporočila vsako stvar, ampak... Bonbonček je zagotovo petkov večer, ki vključuje filmski dvojček z nemškim filmom Spanec, inteligentnim, unheimlich prvencem v režiji rojenega filmarja Michaela Venusa ter ugandsko filmsko norijo Huda Črna, ki ga podpisuje Nabwana I.G.G. Gre sicer za odbit film iz leta 2016, narejen zgolj za 250 dolarjev, ki je bil že prikazan na Grossmannu, v Ljubljani pa še ne in ga je nujno treba gledati v kinu. Izpostavila bi še letošnji najtrši oreh in film, ki ga bo gledalo najmanj gledalcev, to je triurni Kinematografski labirint, zadnji film žanrskega velikana Nobuhikuja Obayashija, ki se je hkrati boril za film, proti vojni ter za mlade. Posebej bi omenila še zaključni, kinotečni film Piknik pri Hanging Rocku v režiji Petra Weira. Radi bi ga predstavili novim generacijam, ki se še učijo filmske kulture, ta pa je sicer na spletu porazna, zato zagovarjam, da je treba klasike vedno znova prikazovati v kinoteki.

Še misel za konec, morda kot vabilo na letošnjo Kurjo Polt?

Rekla bi, da je treba vedno bolj gledati drugačne in različne filme. Kanali, preko katerih gledamo filme, se namreč vse bolj globalizirajo, ponudba postaja vse bolj podobna. Po letu gledanja filmov od doma se mi zdi nujno potrebno, da si pustimo program tudi kurirati. In program Kurje Polti je skrbno kuriran za zelo različne okuse, tako da bi pozvala gledalce, naj si ga preberejo in razberejo, kateri filmi so smešni, kateri grozljivi. Res pa je tudi, da dobi grozljiv film v kinu neko komično dimenzijo in ga je gledati v dvorani nekaj posebnega in razburljivega. Predvsem pa se je treba vrniti v kino. In če imamo to možnost, je treba priti in fizično podpreti Slovensko kinoteko in Kinodvor, s tem pa tudi samo idejo kina.