V Moderni galeriji bodo podelili nagrade in priznanja Riharda Jakopiča

Najpomembnejše nagrade na področju likovno-vizualne umetnosti v Sloveniji, poimenovane po slikarju, impresionistu Rihardu Jakopiču (1869-1943), bo podelil predsednik Zveze Društev Slovenskih Likovnih umetnikov (ZDSLU) Zoran Poznič. Pozdravni nagovor bo imel tudi direktor Moderne galerije Aleš Vaupotič. Program na podelitvi, ki bo interne narave, bo povezovala Aleksandra Saška Gruden.

Akademska slikarka Milena Usenik (1934) je med letoma 1971 in 1976 uvedla inovativno združevanje principov optične umetnosti in principov poparta, ki je v Jugoslaviji nastajal v popolnoma drugačnih socialnih, širših družbenih in političnih razmerah kot v zahodnem svetu. Njene stvaritve predstavljajo kritiko potrošniške družbe in njene reprezentacije, navajajo na spletni strani ZDSLU.

Akademski slikar in likovni pedagog Franc Novinc (1938) se je na začetku svoje ustvarjalne poti v okviru ekspresivne figuralike in novega realizma pridružil mladim slovenskim popartistom in se nato po krajšem obdobju erotične tematike povsem posvetil krajini. V 60. in 70. letih minulega stoletja je zaradi raziskovanja svetlobe, prostora in barve postal eden vidnejših t.i. novo krajinarjev, slikarjev, ki so slovensko tradicijo upodabljanja krajine prevrednotili in obogatili z novimi likovnimi izrazi.

Prejemnik Jakopičeve nagrade Silvester Plotajs Sicoe (1965) je figuralik in kolorist, navdušen nad nemškim ekspresionizmom ostaja zavezan štafelajski sliki. Vsebinsko upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Slike so večinoma velikih formatov. Pri interpretaciji sveta je zavezan lastni umetniški svobodi. Piše tudi pesmi in kratka poetična besedila. Specifična je tudi njegova vloga v skupini Divji v srcu, je mogoče prebrati na spletni strani ZDSLU.

Vizualna umetnica, akademska slikarka in umetnostna teoretičarka Uršula Berlot Pompe (1973) se umetniško in raziskovalno ukvarja s presečišči umetnosti, znanosti in filozofije. V eksperimentalni in raziskovalno naravnani umetniški praksi prepleta različne medije in žanre, v video delih, svetlobno-kinetičnih instalacijah ali risbah raziskuje oblike mentalnih prostorov, vprašanje simulirane narave ter odnose med umom, telesom in tehno-mediji.

Delo slovenske akademske kiparke in restavratorke Paole Korošec (1969) se pogosto dotika problema prostora in se prepleta s skrbjo za ohranjanje kulturne dediščine. V zadnjem času bolj intenzivno sodeluje z različnimi muzeji in drugimi institucijami na področju arheološke keramike in računalniške 3D modelacije. Umetniški svet Paole Korošec se pogosto med drugim spopada s konceptualno problematiko.