Damijan Šinigoj za STA: Mladi so iskreni, direktno ti povedo, ali je knjiga dobra ali slaba

Damijan Šinigoj (1964) je pisatelj, prevajalec, urednik, scenarist, publicist ter jamarski reševalec. Podpisal se je pod romana za odrasle bralce Vojake ubijajo, mar ne? (1991) in Neizstreljeni naboj (1994) ter več zbirk kratkih zgodb (Očkov kotiček, Kratek dnevnik jamarskega zasvojenca ter Tretji otrok). Prevedel je več knjig ter bil vrsto let urednik novomeške založbe Goga. Po njegovih scenarijih sta bila posneta dokumentarni film Ko potrka vojna in celovečerec 1991 - Neizstreljeni naboj. Za mlade bralce je leta 2014 spisal roman Iskanje Eve, ki je bil nominiran za desetnico. To je osvojil za roman Kjer veter spi. Oba mladinska romana sta izšla pri založbi Miš.

Desetnico ste prejeli za mladinski roman, v katerem ste dva mladostnika postavili v skrivnostni, a tudi nevarni svet jam. Kaj ste želeli - tudi sami kot jamar - sporočiti mladim?

S svojimi knjigami, sem skoraj prepričan v to, nikomur ne želim ničesar sporočiti. Le zgodbe pripovedujem. Ker je jamarstvo pomemben del mojega življenja, sem seveda želel povedati zgodbo tudi o tem. Če bi govoril le o jamarstvu, bi skoraj zagotovo govoril le jamarjem. Če pa napišeš zgodbo o samozavestni najstniški lepotički in o zadržanem jamarskem pripravniku, ki še nikoli ni objel nobene deklice, kako se jamarsko in življenjsko neizkušena podata v podzemlje... dobiš pustolovski roman, ki ga, kakor mi pravijo, z veseljem berejo vsi. Vmes pa mladostnikom - in vsem ostalim, seveda - lahko med vrsticami sporočiš, da vsi delamo neumnosti, ki pa se včasih kljub vsemu končajo srečno.

Lahko po vašem mnenju literatura tudi vzgaja?

Literatura seveda lahko vzgaja. Izobražuje, uči, zabava, pripoveduje...

Kako se vam je bilo vživeti v svet razmišljanja in doživljanja najstnikov?

Prijateljica mi je ob desetnici napisala, da je v meni veliko mladostnega, kar zagotovo pripomore k literarni zvrsti. In čeprav pri svečkah na torti že skorajda fen uporabljam, da jih upihnem, se mi zdi, da res ni tako daleč nazaj, ko sem popolnoma enake neumnosti, kakršne opisujem v knjigah, počel tudi sam. Pa trije še ne povsem odrasli sinovi zagotovo tudi pomagajo pri vživljanju...

Tudi v mladinskem prvencu Iskanje Eve ste opisovali dva "izgubljena" najstnika in njuno iskanje. Sta si tudi sicer romana v čem podobna?

Verjetno sta si. Mlad človek, soočen s težavo, jo že od pamtiveka rešuje po svoje. Ne izbira najbolj racionalnih rešitev, včasih poseže tudi po zelo neumnih, a to je vse del odraščanja, učiti se hoditi po dveh nogah. Pa humor je močno prisoten v vseh mojih knjigah, brez tega ne gre. Če kdo danes izbere težji način preživljanja prostega časa, torej branje knjige in ne brskanja po telefonu, naj se ob tem vsaj zabava!

Eno izmed poglavij v knjigi Kjer veter spi se glasi: Majhni otroci, majhni problemi. Ta stavek velja za nekakšen klišejski rek, namenjen vsem staršem. Leta 2003 ste izdali kratke zgodbe Očkov kotiček, ki so jim lani sledile zgodbe v knjigi Tretji otrok. Koga nagovarjate v teh knjigah?

Predvsem sebe. Ko se mi je rodil prvi otrok Maks, me je to malo bitje (ki je danes večje od mene) tako fasciniralo, da sem začel pisati kolumne v revijo Mama. Ne o vzgoji, o tem ne vem nič, vržen sem bil v vodo in plavam, kot vsi ostali. Le zgodbo o tem, kaj pomeni biti oče, sem opisoval.

In ker sem bil tem iskren in zapisal, da sem pri previjanju uporabljal plinsko masko, je bila knjiga res velika uspešnica. Še danes dobivam pošto od mladih očetov in mamic. Če je to res - plinska maska. In še danes se mi zdi, da sem bil iznajdljivo pameten - mali je bil pri previjanju miren, jaz pa brez solznih oči...

Drugače pa je to knjiga, s katero se lahko poistoveti vsak oče ali mama, le imena mojih otrok zamenjajo z imeni svojih otrok in imajo zgodbo o sebi in svoji družini. Kolumne za Mamo še pišem, a bo slej ko prej moralo priti do dedkovega kotička.

Kot pisatelja, ki piše za mlade, in kot dolgoletnega urednika bi vas vprašala, čemu vi pripisujete majhno število slovenskih avtorjev, sploh mlajših, ki se lotevajo pisanja za mlade?

Če sem iskren, sploh ne vem, ali nas je malo ali veliko. Vem pa, da je meni moj prvi mladinski roman - ki sem ga napisal skorajda po pomoti - odprl popolnoma nov svet, povratni odziv. Otroci in mladi so nadvse iskreni, če je knjiga dobra, ti bodo povedali, če ni, ti bodo, na žalost direktno, povedali tudi to. Obenem se mi zdi, da je pisati dobro za mladino bolj naporno kot za odrasle, še posebej danes, ko tekmuješ z internetom in družbenimi omrežji.

Veliko tudi prevajate. Iz bibliografije se da razbrati, da v glavnem avtorje držav na Balkanu. Kaj vas pri njih privlači?

Nadvse me je zanimala vojna tematika in po balkanskih vojnah je nastalo nekaj res dobrih romanov. Med vojno padejo vse maske. To je sicer kliše, a je res. Ali ostaneš človek, kar je včasih težko, ali pa se spremeniš v zver. Knjige so kar same prihajale do mene, zdaj malo manj, ker že vsi vedo, da sem ves čas pod zemljo.

Podpisali ste se tudi pod nekaj scenarijev za filme. Po vašem romanu Neizstreljeni naboj je bil ob 20. obletnici osamosvojitve posnet film. Kako danes, po 30 letih, gledate na aktualne družbeno-politične razmere, kot nekdo, ki se je kot mladenič pridružil slovenski Teritorialni obrambi?

Že pred leti sem ugotovil, da manj spremljam politiko, lepše spim. Najprej sem prenehal gledati informativne oddaje na televiziji, nato pa še televizijo. Stopnja stresa se je drastično znižala, moram povedati. Ne bom kot tisti Diarejček vpil, če smo se za to borili, ker jaz v vojno nisem šel zato, da bi nekaj dobil, temveč da bi obranil državo pred napadalcem. Ker to ljudje pač delamo, branimo se. Kakor smo se branili leta 1941!

Televizije torej ne gledam, a seveda ne živim na Marsu, spremljam tri dnevne časopise. Tam sem lahko selektiven pri izbiri člankov. Smešno bi bilo vse skupaj, če ne bi bilo žalostno. A se naj pogovarjamo o STA? Nimamo se kaj pogovarjati. Naj grem protestirat za STA? Nimam kaj protestirati za STA. Razmišljal sem, če bi daroval nekaj evrov, pa se potem za to nisem odločil. A bom naslednjič pa plastične zamaške zbiral za policiste, ceste, mostove, šole, vrtce, vojsko ali kaj?! Zakaj pa imamo državo?!

Nimamo se torej kaj meniti o tem. Le zakonov in pogodb se moramo držati in jih upoštevati. Razumem, da je danes težko biti optimist in razumem in občudujem ljudi, ki imajo dovolj vsega in to tudi glasno povedo, a na koncu bo vse prav. Ker na koncu je vedno vse prav.