Ana Šturm za STA: Festival KRAFFT s pestrim programom za večjo afirmacijo igralskega poklica

V Kranju bo prihodnji teden potekala prva izdaja filmskega festivala KRAFFT, ki se od dosedanjih festivalov v Sloveniji razlikuje po tem, da daje poudarek igri oziroma v ospredje postavlja igralce in igralke...

Res je, Kranj dobiva nov mednarodni filmski festival, ki bo v celoti posvečen umetnosti igre znotraj avdiovizualnega (AV) področja. Ideja in pobuda za festival je na eni strani prišla iz lokalnega okolja. Pred dvema letoma, ko smo praznovali 100-letnico rojstva Franceta Štiglica je tudi v Kranju, njegovem rojstnem mestu, potekalo kar nekaj filmskih aktivnosti in prebudila se je zavest, da ima mesto poleg fotografske tudi bogato filmsko dediščino.

Kranj ima sicer na razpolago kinematografa Cineplexx in Kolosej, prvi je zaradi pandemije že dlje časa zaprt, drugi pa počasi propada, nima pa art kina. In to je za tretje največje mesto v Sloveniji velika škoda, saj vsekakor obstaja potreba in publika za tovrstno dvorano. To vem, ker že dlje časa tako v Mestni knjižnici Kranj, kot v Layerjevi hiši organiziram najrazličnejše projekcije filmov, ki sicer redko zaidejo na platna prej omenjenih multipleksov. A to so, sicer lepo obiskani, ampak ljubiteljski projekti. Zato se mi zdi krasno, da imajo na občini posluh za kulturo, da si želijo tovrstnih dogodkov, saj je to v aktualnih časih prej redkost kot pravilo.

Želja za festival je prišla tudi s strani Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI). V društvu želijo, da bi se začelo več govoriti o poklicu igralca, ki pri nas velja za relativno zapostavljen filmski poklic, kljub temu, da so igralci in igralke pravzaprav dejanski obraz filma in predstavljajo najbolj neposreden stik s publiko. Predvsem pa si DSI želi razvijati igralsko umetnost znotraj AV področja. Tovrsten dogodek zagotovo predstavlja še en pomemben korak k profesionalizaciji, povezovanju in organizaciji slovenske filmske stroke. Na koncu sta se ideji na obeh straneh povezali v dva močna temelja, na katerih mislim, da lahko zraste lepa festivalska zgodba.

Glede na omenjeni izhodišči bo festival potekal dvotirno. Prvi tir bo namenjen občinstvu - tako lokalnemu kot širši javnosti - saj želimo v Kranj pripeljati dobre filme s prepoznavnimi igralskimi vlogami in seveda tudi filmske igralce in igralke, zvezde malih in velikih ekranov, da jih občinstvo lahko spozna, se z njimi druži, pogovarja. Na drugem tiru pa je ta festival s skrbno zastavljenim strokovnim programom pomemben tudi za afirmacijo igralskega poklica.

Kaj je bilo drugače pri programiranju igralskega filmskega festivala?

Pri programiranju sem se osredotočila predvsem na dva vidika. Vsak naslov v programu mora biti seveda v prvi vrsti kakovosten filmski izdelek. Ker gre za igralski filmski festival, pa je bil pri izboru eden izmed ključnih kriterijev ta, da gre pri izbranih delih za res izstopajoče igralske dosežke; najsibo v glavnih ali stranskih vlogah ali pa za celotne igralske ansamble.

Tako se je v programu znašel film, ki so ga mnogi morda že videli, a ga naš festival nikakor ne more izpustiti. Govorim o komediji Nažgani Thomasa Vinterberga, ki je brez dvoma eden najboljših igralskih filmov lanskega leta, pri čemer v mislih nimam le genialnega Madsa Mikkelsena, pač pa celoten igralski ansambel. Ne glede na to, da gre v kar nekaj primerih za dela, ki so komu že poznana, pa se nam zdi, da z njihovo umestitvijo v tekmovalni program na izbrane filme vseeno prinašamo nek nov fokus.

Letos smo pri izboru filmov večji poudarek namenili tudi regionalni produkciji, kar je povezano predvsem s praktičnimi in organizacijskimi izivi, ki jih prinaša pandemija covida-19 in z njim povezani ukrepi. Na festival smo si namreč res želeli pripeljati vsaj kakšnega ustvarjalca tudi v živo, pri čemer je glede na trenutne možnosti potovanja in s tem povezanih stroškov vsekakor bolj enostavno, če gostje prihajajo iz bližnjih držav.

Se mi je pa pri programiranju letos večkrat zgodilo, da sem želela določen film, pa so mi odvrnili, da so ga ravno prodali Netflixu ali kaki drugi spletni platformi (recimo Mubiju) in ga zato nismo uspeli dobiti. Resnično se čuti, da se filmska krajina spreminja, sploh pa je do filmov težko priti takemu festivalu, kot je naš, ki je nov, ki ga še nihče ne pozna in se šele postavlja na noge. Smo pa bili kljub vsemu pozorni, da je tekmovalni program, ki obsega skupno devet filmov, čimbolj raznolik, da filmi prihajajo iz različnih držav in da obravnavajo različne tematike.

Drži, da je KRAFFT edini igralski filmski festival v regiji?

Festivala, ki bi bil osredotočen na igralsko umetnost znotraj AV področja v širši regiji še ni. Filmski festivali svoj fokus večinoma osredotočajo na druge stvari. Poznamo žanrske festivale, festivale kratkega ali dokumentarnega filma, festivale gajevskega in lezbičnega filma, itd. Redkejši pa so festivali, ki so specifično orientirani na določen filmski poklic. Primer zelo znanega tovrstnega festivala je poljski Camerimage, ki je specializiran za filmsko fotografijo. Takšni festivali so v osnovi bolj namenjeni stroki.

Koliko igralskih filmskih festivalov dejansko obstaja ne vem, vem pa, da nisem bila še na nobenem. Fokus na igralce, ki so pri nastajanju filmske umetnosti zadnji vključeni v proces, pri prikazovanju filma pa postavljeni v prvi plan, je vsekakor širše zanimiv in KRAFFT ima prav zaradi tega velik potencial za mednarodno delovanje in prepoznavnost.

Kaj pa sestava mednarodne žirije, ki bo podelila pet igralskih nagrad zlato jabolko, med njimi grand prix in častno nagrado? Bodo v njej vselej sedeli sami igralci?

Letos bodo vsi trije člani žirije iz igralskih krogov - Bernarda Oman, Marko Mandić in, tudi kot častni gost letošnje edicije, Dragan Bjelogrlić. Vendar pa smo se pri snovanju festivala odločili, da se pri iskanju članov žirije ne bomo omejili samo na igralce, ampak bomo vanjo, če bo to le mogoče, vključili tudi predstavnike drugih filmskih poklicev, recimo producente, režiserje,... saj je pri odločanju o najboljšem vsekakor dobro imeti več različnih perspektiv.

Bjelogrlića smo na festival letos povabili, ker gre za človeka, ki je s svojim bogatim in raznovrstnim opusom vidno zaznamoval širši kulturni prostor. Gre za enega najbolj prepoznavnih igralcev iz regije, ki v zadnjih letih zelo uspešno deluje tudi kot režiser, scenarist in producent. Med drugim je ustvaril izjemno priljubljeno serijo Sence nad Balkanom. Njegova področja delovanja se tako lepo navezujejo na temo, ki smo jo postavili v ospredje letošnjega festivala - na nadaljevanko. Bjelogrlić je nekdo, ki ima pregled nad celotnim aspektom filmske industrije. Je izkušen gost, od katerega se lahko zelo veliko naučimo. Na programu bosta tudi dva pogovora z njim ter brezplačna projekcija njegovega filma.

V sklopu festivala boste podelili tudi nagrade Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI) in bienalne nagrade sekcije plesnih ustvarjalcev, ki deluje znotraj omenjenega društva. Zakaj torej te nagrade in, ali bi pojasnili, kako plesalci vstopajo v polje filma?

Že na začetku sem omenila, da so tovrstni dogodki pomembni za afirmacijo različnih filmskih poklicev - v primeru festivala KRAFFT so to igralci in igralke. Društvo DSI se je odločilo, da bo svoje stanovske nagrade, ki jih letos podeljujejo prvič, podelilo na odprtju festivala.

Pri tem se mi zdi pomembno izpostaviti tudi, da bo v sklopu festivala izšla monografija o Ivu Barišiču, ki letos prejme nagrado Ita Rina za življenjsko delo. Izjemen tekst o Barišiču je napisal Marcel Štefančič, jr. Zaradi festivala in v navezavi z Društvom DSI je tako nastala nova knjižna zbirka, ki bo popisovala življenje in delo igralcev in igralk, prejemnikov in prejemnic nagrade Ita Rina. Vsaka tovrstna publikacija predstavlja izjemno pomemben prispevek k zgodovini slovenskega filma, kamenček v mozaik bogate slovenske filmske kulture.

Plesalci oziroma plesni izvajalci v filmskih in AV delih pa so posebna sekcija društva DSI. Gre za enega v širši javnosti precej spregledanih segmentov AV ustvarjalnosti. V sklopu festivala bo Sekciji plesnih ustvarjalcev (SPU) posvečen cel dan programa. Plesni ustvarjalci so v AV delih vključeni na različne načine, pri nas pa je zaradi bogate tradicije predvsem skupine EN-KNAP precej izpostavljen tudi žanr plesnih filmov. Plesalci so sicer zelo pomembni v filmski industriji zaradi giba in koreografij, najbolj opazno seveda pri muzikalih. Tega pri nas sicer ni veliko, sodelujejo pa zato toliko bolj z ustvarjalci glasbenih videospotov.

Na festivalu se boste posebej poklonili tudi pokojnemu igralcu Petru Musevskemu...

Peter Musevski je s svojim igralskim opusom močno zaznamoval slovenski filmski, televizijski in gledališki prostor. Z delovanjem v Prešernovem gledališču Kranj je bil tudi pomemben tvorec kulturnega življenja v Kranju. Na festivalu KRAFFT se mu bomo poklonili z Dnevom Petra Musevskega, v sklopu katerega bodo potekali pogovor z njegovim prijateljem, režiserjem Damjanom Kozoletom, odprtje fotografske razstave Peter Musevski - Ko igralec umre, se spremeni v filme in projekcija Kozoletovega filma Polsestra.

Za vodilo festivala ste izbrali misel Življenje je igra. Bi jo za konec nekoliko razvili?

Igra ima res veliko konotacij. Lahko nas spomni na otroke, ki se lovijo na ulici, na družabne večere ob Monopoliju, na igrivost v očeh, ko smo veseli in brez skrbi. Pa seveda na gledališče, film. Prav tako vsi ves čas igramo različne vloge. Smo otroci, starši, zaposleni, prijatelji, partnerji... na nek način ves čas igramo igro svojega življenja.

Igralci v filmu so naši avatarji, z njihovo pomočjo lahko vstopamo v vloge, zgodbe in občutja, ki jih morda sami ne poznamo. Igralci so tudi naše ogledalo. Pokažejo nam, kar hočemo biti, pa tudi tisto, česar nas je najbolj strah. V tem je tudi potencial filma oziroma kulture nasploh, da širi in odpira meje našega sveta.

V tem smislu igre in igrivosti smo si zamisliti tudi festival. Kot varno zavetje za raziskovanje samega sebe skozi vloge, ki jih igramo vsak dan, ter skozi like in izkušnje, v katere nas popeljejo igralci in igralke. Kot prostor, ki je odprt za spoznanje o tem, da je življenje le redko tako resno, kot mislimo, da je.