Knjižnica v Semeniški palači več kot 300 let star kulturni spomenik

Na pobudo članov Akademije operozov so leta 1701 knjižnico ustanovili ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton Dolničar. Dogovorili so se, da po smrti združijo svoje osebne knjižnice in jih v skupni javni knjižnici dajo na razpolago ljudem. "Izraz javna pomeni, da je bila odprta vsem. V njej je knjige lahko bral vsak izobraženec domačega ali tujega rodu, ne glede na stan," je za STA poudarila vodja knjižnice Mateja Demšar.

Quaglijeva freska Resnica

Operozi so na Kranjskem in v drugih slovenskih deželah poleg izobraževanja spodbujali tudi razmah baročne umetnosti.

Quaglio je tako v letih 1705-1706 poslikal stolnico sv. Nikolaja, leta 1721 pa je s pomočjo sina Rafaela polepšal še strop Semeniške knjižnice, takrat imenovane Javna škofijska knjižnica. Kot utemeljuje umetnostna zgodovinarka Ana Lavrič, je v središču freske podoba žene v belem s soncem in palmovo vejo, ki predstavlja Resnico. K njej se iz spodnjih obokov dvigajo različne znanosti in umetnosti, različni učenjaki, mnogi s knjigami v rokah. Med njimi zasledimo papeža Gregorja Velikega, sv. Hieronima, sv. Ambroža in sv. Avguština, sv. Tomaža Akvinskega in sv. Karla Boromejskega. "Vsi so na poti k Resnici," je pojasnila Mateja Demšar. "Do nje se je mogoče dvigniti preko Vere, Upanja in Ljubezni, treh teoloških kreposti, katerih podobe so postavljene ob njej," je še dodala.

Javnosti je bila knjižnica dostopna po letu 1725. Razmah je doživela zlasti v drugi in tretji četrtini 18. stoletja, proti njegovemu koncu pa se je za javnost postopoma začela zapirati, saj se je leta 1794 zanjo odprla nova, Licejska knjižnica, predhodnica današnje Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. Semeniško knjižnico so odslej uporabljali predvsem duhovniki in bogoslovci, ki so živeli v semenišču.

Bogat kulturni spomenik

Kot edina v celoti ohranjena baročna knjižnica v Sloveniji, leta 1951 razglašena za kulturni spomenik, poleg Quaglijeve freske skriva tudi mnoge druge dragocenosti. Med njimi hrastove omare in knjižne police, ki jih je leta 1725 izdelal mizar in rezbar Jožef Weidinger. Vizualni umetnik, kipar, grafik in umetnostni kritik Boris Beja je za portal Siol zapisal, da se slednje zaradi simetrije izmikajo dinamiki baročnega pogleda na umetnost, a so vseeno bogato členjene in izdelane v detajlih.

"Mnogokrat se zgodi, da ljudje ob vstopu v baročno dvorano Semeniške knjižnice osupnejo nad njeno lepoto, še posebej, kadar ob sončnih dnevih žari v svetlobi. Obiskovalci cenijo lepoto in harmonijo prostora, kulturno dediščino s starimi knjigami, omarami in fresko," je poudarila Mateja Demšar.

V celotni Semeniški knjižnici je okoli 82.000 knjižnih in revijalnih enot, med katerimi so nekatere stare več kot 500 let. Večina gradiva je shranjena v novih prostorih, kamor zahajajo bogoslovci, manjši del - okoli 7000 knjig - pa je v stari baročni dvorani, ki je namenjena le še ogledom in raziskovalni dejavnosti.

Na spletni strani knjižnice zapisujejo, da za njen najstarejši rokopis velja latinsko Sveto pismo s konca 13. stoletja, ki so ga leta 1614 škofu Hrenu podarili grofje Auerspergi. Najstarejša tiskana knjiga, ki je ena od tamkajšnjih ohranjenih 26-ih inkunabul, pa je Decretum Gratiani, natisnjena leta 1483.

Kot je še dodala vodja knjižnice, ima slednja danes štiri oddelke, ki se tako kot po vsebini razlikujejo tudi po dostopnosti. Stara baročna knjižnica hrani tiskane knjige od 1483 do 1850 in rokopise, dostopna pa je le za vnaprej napovedane vodene oglede in raziskovalce. "Letno jo obišče povprečno 3000 ljudi. Zaradi ohranjanja in varovanja knjižnice je število obiskovalcev na letni ravni omejeno," je povedala.

Duhovna knjižnica s teološko literaturo in Cirilska knjižnica z leposlovjem in drugo strokovno literaturo sta namenjeni za izposojo knjig bogoslovcem. Iz Zbirke slovenskega verskega tiska od Trubarja do danes pa je gradivo tako bogoslovcem kot raziskovalcem mogoče preučevati le v čitalnici.