Gašper Kralj za STA: Roman ima moč, da te zvabi tja, kamor si drugače ne upaš

Gašper Kralj (1974) je doktoriral iz socialne antropologije, ukvarjal se je tudi z aktivizmom, tako v Sloveniji kot v Mehiki in Gvatemali. Leta 2010 je odpotoval v Španijo in se za nekaj let ustalil v Kataloniji. Tam je nastal njegov prvi roman Rok trajanja (2016), s katerim se je uvrstil med finaliste za najboljši literarni prvenec in kresnika. Od leta 2017 živi v Novem mestu. Prevaja iz španščine. Škrbine so njegov drugi roman, zanj je bil tudi v najožjem izboru za kresnika in nagrado EU za književnost.

V romanu Škrbine se skriva več zgodb. Protagonist je pripovedovalec, ki spominja na brezimnega literarnega junaka iz Roka trajanja. Zakaj tudi protagonist v Škrbinah nima imena, tako da ga celo sopripovedovalka Klara imenuje zgolj tip?

Škrbine so, kot so nekateri že opazili, nekakšno nadaljevanje Roka trajanja, ne po vsebini, ampak po slogu in temah. In glede na to, da sta oba prvoosebna pripovedovalca obsedena s pisanjem, pa tudi značajsko sta si podobna, v svoji asocialnosti ali kompulzivnosti, recimo, sem tudi protagonista v Škrbinah pustil brez imena. Tako da je ta brezimnost mogoče nekakšna vez med romanoma.

Koliko je avtobiografskega v romanu oziroma koliko se lahko avtor sploh ogradi od denimo razmišljanja, čutenja in zaznavanja svojega literarnega junaka? Pripovedovalcu ste denimo nadeli svoj poklic, starost, zdi se, da celo fizično podobo...

Težko rečem. Pri meni se liki pojavijo med pisanjem samim. Ne načrtujem jih vnaprej. V Roku trajanja je protagonist paliativni oskrbovalec. Sam z oskrbo in nego umirajočih nimam izkušenj, lik pa se je skozi stranska vrata prerinil v ospredje in me tako prisilil, da sem začel odkrivati nekaj, česar pred tem nisem poznal. In čeprav sem zadevo raziskal, mislim, da lik ve več o procesu umiranja, kot vem sam.

V Škrbinah je protagonist prevajalec. Njegov posel poznam. Podobnosti med nama pa so se med pisanjem same pritihotapile v roman. Sem ter tja sem mu dodal sicer tudi kakšno lastnost ali tik, ki ju sam nimam, da bi ga odtrgal od sebe in se mu s tem, paradoksalno, lažje približal.

Sicer sta v Škrbinah protagonista dva. Kot pisec se vidim tudi v Klari, ki - s tem, da postaja pisateljica - iz pripovedovalca naredi lik. Prevzame vodilno vlogo. Konec koncev je vodička. Ne samo turistična, tudi literarna. Sicer pa sem tesno povezan z vsemi liki. V vseh so sledovi intimne izkušnje, ki je lahko prav toliko izmišljena kakor stvarna.

Najbolj oseben je mogoče vzgib za pisanje. To je nekaj, kar me obsede in me ne spusti. V Roku trajanja je bil ta vzgib misel moje matere, češ da je šele po smrti svoje mame zares zaživela, v Škrbinah pa je bila to odsotna fotografija babice po očetu. Dolgo nisem vedel, kaj naj s tem - vse dokler se nisem lotil pisanja. Po teh dveh romanih lahko rečem, da ima romanopisje zame to moč, da seže tja, kamor si drugače najbrž niti ne bi upal.

Romaneskni liki mestoma hodijo po tanki meji med še normalnim in patološkim vedenjem. Prepoznavni so denimo elementi obsesivne-kompulzivne motnje, anksioznosti in depresije...

Tip se na vse kriplje trudi, da bi se izognil svojemu delu. Zdi se, da trpi za kronično prokrastinacijo. To ga spravlja v stanje tesnobnosti, mislim pa, da zato še ne razvije resne oblike depresije. V določenih trenutkih pride do izraza njegovo obsesivno-kompulzivno vedenje, ko recimo pred prevajanjem v nedogled ravna in predalčka cunje, sortira predmete, šili svinčnike. Ampak po drugi strani pa pogosto, in to brez občutka krivde ali slabe vesti, poležava, zabušava, se predaja brezdelju. Ne uporablja Facebooka, še mobilcu in prenosniku bi se najraje odpovedal, če ne bi bil tako ob stik s Klaro. Ko čaka nanjo, lahko tudi vse popoldne visi pred praznim zaslonom, ne da bi napisal karkoli.

In čeprav je s to svojo pasivno, nadležno, lenobno naravo še tako zoprn, me napeljuje k vprašanju, ali sploh lahko izstopimo iz svojih profilov, odložimo, se odjavimo, ne naredimo nič, in pri tem ohranimo celo kožo, kar najbrž odpira tudi vprašanje upora.

Zdi se, da protagonista v stisko spravljajo tudi bremena preteklih rodov: Nekje pravi: "Morda ni šlo za to, da bi karkoli zapisal, ampak za to, da bi razvozlal vozel, ki se je po Veri (babici) prenesel na očeta in z njega name, nekaj, kar naju stiska za vrat, kar tudi mene duši in blokira, da ne morem naprej."

V romanu je prizor, ko se lik sreča z zgodovinarjem, ki mu ves ponosen pripoveduje o svojem družinskem drevesu. Brezimni protagonist ob tem pomisli, češ, ali je lahko še kaj bolj dolgočasnega od tega, da ti nekdo razpreda o svoji rodbini. To si pravi najbrž zato, ker je sam v zadregi. Zdi se, da več kot je vozlov, bolj ko so vezi s preteklostjo načete, večja je tudi težnja po rekonstrukciji porekla, iskanju izvorov.

Lik v Škrbinah se noče ukvarjati s sabo ali svojimi starši, to ga duši in paralizira, bolj ga zanima zgodba babice, da bi se tako zbližal z očetom. Klara v tem vidi priložnost, da bi razrešila svojo družinsko travmo. Zato prevzame pobudo in ga vodi skozi razne zgodovinske prostore, v katerih je bila njegova babica. To počne na daljavo, iz Barcelone. Od pripovedovalca terja zgodbo, vendar ta ne zmore drugega kot vtise, ki jih beleži na listke. In še te le s težavo prevede v španščino, preden ji jih pošlje. Klara listke najprej pripenja na tablo, jih povezuje z nitmi in tako nastaja besedilo, se rojeva roman. Rezultat ni biografija ali sklenjena zgodba, so le okruški, okvir, nastavek za zgodbo kot hommage partizanki, intelektualki, znanstvenici, feministki, upornici.

Pa sva znova pri uporu...

Predvsem pri vprašanju, kako uporniške izkušnje in zgodbe prevesti v današnjo družbo, zaznamovano z otopelostjo, raznoraznimi odvisnostmi in psihičnimi motnjami, ki so se s pandemijo in nacionalističnim hujskaštvom še poglobile, pa vedno večjo razredno polarizacijo, ekološkimi katastrofami, militarizacijo meja in jezika. Kako si ob vsem tem zamisliti oziroma izbojevati bolj smiselno prihodnost? Morda bi se morali za začetek kakor lik v romanu zvaliti v drugačne mreže, se odklopiti, si vzeti čas za razmislek.

"Škrbine so varljiv roman," je v spremni besedi zapisala Ana Geršak. Bralec se na koncu sprašuje, čigava zgodba to pravzaprav sploh je...

Kot sem že omenil, je v ospredju romana pisanje. Na eni strani je brezimni pripovedovalec, omahljiv, sanjaški, zgubljen; nekaj bi napisal, celo ve kaj, pa tega ne zmore. Na drugi je pripovedovalka Klara, ki pa je racionalna, vztrajna, odločna, zahtevna, precizna, manipulativna. In tudi ona ima literarne ambicije. Zapleteta se v odnos, ki je v marsičem nenavaden, v katerem ni pomiritve, kjer vlada stalna napetost. Gre za razmerje, ki spodbuja mišljenje v protislovjih. Ponazarjata pa tudi to, kar razbija binarne sheme. Tako da v tem njunem razmerju ne gre toliko za vprašanje moči, ampak bolj soobstoja. Kako se v takem srečanju, za katerega najbrž težko rečemo, da je ljubezensko, je pa zagotovo literarno, rojeva roman. Roman je varljiv, ker ju zapelje že njegovo spočetje. Najbrž je ambicija romana v tem, da te udari po betici. Da ti pokaže, da ta svet ni samo en, da tudi dva nista, da je svetov mnogo.

Kot omenjate, je v romana tudi zapleten in nenavaden prijateljsko-ljubezenski odnos med protagonistoma. Klara denimo pripovedovalca doživlja kot motnjo.

Kdo bi zdržal od njem! Tudi Klara se sprašuje, kaj z njim sploh dela. Ampak brez njega ne more. Kar jo pri njem zmoti, je mogoče prav tisto, brez česar ne more. Ko pride k njej v Barcelono, se ugnezdi v kleti. Kar jo napelje na misel, da bi ga poslala malo naokoli. Kakor po daljincu ga potem pošilja na misije, in medtem ko tip tava po prostorih, ki sem jih že omenil, in ji pošilja esemese - kaj več pač ne spravi iz sebe -, misleč, da se bo tako približal Verini zgodbi, se sam preobrazi v material za njen literarni eksperiment.

Skratka, mogoče je res motnja, ampak motnja je lahko tudi konstruktivna. Na to namiguje tudi naslov Škrbine, ki asociira na zamolke, vrzeli, v katerih pa so tudi ostri robovi, ki jih lahko doživljaš kot motnjo, kar te vznemiri, spodbuja k mišljenju. In to je pravzaprav motiv, ki se kot rdeča nit vleče skozi ves roman. Zato se bralec s protagonistoma tudi težko poistoveti, prej mu vzbujata nelagodje, pomenita motnjo.

Roman je kompleksen tudi zaradi dogajanja v različnih prostorih: realnem, virtualnem, zgodovinskem in notranjem prostoru obeh pripovedovalcev...

Vsi ti prostori rišejo tudi odnos med likoma in tisto, kar nastaja v njem. In tako se mi zdijo še posebej zanimivi tisti prostori, kjer se, vsaj navzven, ne dogaja veliko: stare stavbe, neobljudeno mesto ali prazen zaslon, v katerega strmi protagonist.

Ob podelitvi Cankarjeve nagrade ste dejali, da je roman hommage pokojni urednici Zoji Skušek.

Nisva se več dobivala pred Maksijem, kjer je bil ob kavici in čokoladni torti štab za klepete, ampak sva si pisala sporočila. Končal sem prvo verzijo dela, bilo je marca leta 2019, vrnil sem se na začetek in začel znova. Pisal vnovič. Njeno zadnje sporočilo, ki mi ga je poslala in je zdaj v romanu, se glasi: Kako ti gre pisanje?