Boštjan Narat za STA: Glasbeniki smo tudi fetišisti, ko izdaš album, hočeš imeti nekaj v rokah

Naslov namiguje na neke drugačne čase. So bili za vas pozitivni, glede na to, da so obrodili nov album?

Verjetno smo bili vsi soočeni z raznimi izzivi in tegobami, sploh tisti, ki so dejansko zboleli ali celo bolezni podlegli. Če smo imeli srečo, da se nas bolezen ni dotaknila neposredno, nas je pa vse udarila po glavi posredno. Seveda tudi glasbenike v zelo veliki meri, ker je bilo kakršnokoli javno nastopanje onemogočeno vse leto, če rečemo čez palec. To je prineslo s sabo ogromno stisk, od ekonomskih, najbolj banalnih, kako plačati račune, do povsem psiholoških. Hudič je, če se človek začne spraševati o smislu svojega početja. To ni nikoli dober začetek dneva, če pa vse leto ne moreš na oder, si takšnim vprašanjem precej izpostavljen.

Ker izhajate iz ljudske tradicije, kaj je mogoče slišati?

Nekaj pesmi je dobesedno ljudskih, kjer sta ljudska tako besedilo kot melodija, nekaj je takšnih, pri katerih je besedilo ljudsko in uglasbitev avtorska, zelo veliko pa je povsem avtorskega, pri čemer se pri svojih avtorskih iskanjih že vsa leta poigravamo s tem oksimoronskim konceptom novokomponirane ljudske glasbe, kar pomeni, da poskušaš iskati tisto, kar je ljudskega v poeziji, glasbi, in to prevajati v svoj avtorski jezik. Tematsko pa gre v prvi vrsti za kugo, bolezen, ki je tudi po naših krajih razsajala in kosila v preteklosti. Vemo, da je pustila tako močan pečat v naši kulturi, da je postala sinonim še za vse kaj več kot konkretno kugo, se pravi za katerokoli bolezen, ki je nalezljiva, smrtonosna, neobvladljiva. Pa še za marsikaj drugega. Je pa ena od konotacij, ki jo ta kužnost in nalezljivost imata, lahko tudi pozitivna in malce avtoironična, in to je, da upamo, da so te pesmi dejansko nalezljive, da imajo to 'kužno' kvaliteto.

Ste črpali iz različnih pokrajin?

Dve pesmi, ki sta zares ljudski, sta belokranjski - Jabuka se potočila in Vse tičice lepo pojo. Potem imamo besedilo, ki niti ni ljudsko, ampak je avtor besedila znan. To je Ivan Rupnik Može, godec iz sredine 19. stoletja z novomeškega konca, ki je za sabo pustil kar precej svojih pesmi. Vemo, da so njegove, besedila so ohranjena, melodije so izgubljene, in pesem Od kuge na drugi strani je naša uglasbitev njegove pesmi Od kuge na drugi strani Krke. Zanimiv primer je tudi Antifona, kjer smo povzeli staro molitev serafinskega reda proti kugi. Uporabili smo zapis iz leta 1715 in spet gre za avtorsko uglasbitev besedila, ki ni ljudsko, a je bilo razširjeno na ta način, da se je z njim rokovalo, kot da bi bilo ljudsko. Ker ko useka epidemija, je molitev še kar prvi izhod, ne glede na to, kakšen odnos imaš sicer do vsemogočnega.

Kakšno je bilo intimno doživljanje epidemije v bendu, kaj vam je prinesla, da ste pripravili nov izdelek?

Ko govorimo o intimni izkušnji, je šlo za intimno zgodbo vsakega izmed nas. Smo bend, nismo družina, vsak ima svojo življenjsko zgodbo in vsak se je tako ali drugače soočil s tem, kar se nam je dogajalo. Kot bend smo zelo hitro prišli do odločitve, da hočemo ta čas reflektirati skozi muziko in ustvariti ta album, sam proces dela pa je bil zelo pod dežnikom epidemije. Bil je precej krajši kot ponavadi, bolj zgoščen, uvedli smo neko bendovsko covidno politiko in jo prilagajali razmeram. Ker je bilo delo zelo intenzivno, zgoščeno in krajše, mislim, da ga brez kilometrine, ki jo imamo, verjetno ne bi uspeli izpeljati, vsaj ne na tej ravni.

Za vami je že nekaj koncertov.

Zdaj smo imeli konkretno rundo, trenutno smo na počitnicah in avgusta se spet vračamo. Hecno je bilo spet stopiti na oder. Po eni strani smo komaj čakali, da bo to spet možno in izvedljivo. Po drugi strani pa po tako dolgem premoru potrebuješ nekaj časa, da se zares vrneš. Ampak lahko rečem, da smo absolutno nazaj, da so se občutki vrnili takšni, kot morajo biti. Je pa dejstvo, da smo zelo koncerten bend, nikoli nismo imeli tako dolge pavze, da nekaj mesecev ne bi nastopali, tako da je bilo to tudi za nas nekaj novega in nekaj, kar ne bi želeli ponavljati.

Pred vami je tudi projekt s Slovenskim nacionalnim mladinskim orkestrom.

To nas čaka 25. in 26. avgusta, najprej na Ptuju in potem v Ljubljani na Kongresnem trgu. Aranžmaji nastajajo, zanje je zadolžen Matija Krečič, Živa Ploj Peršuh je dirigentka in umetniška vodja projekta. Repertoar bo precej drugačen, samo ena pesem bo s Kužnih pesmi, druge so starejše in precej je takšnih, ki jih zelo redko ali sploh nikoli ne igramo na koncertu. Izbrali smo ga na podlagi tega, katera naša glasba ima največ orkestrskega potenciala. Ne želimo koncerta po principu bend, ki ga spremlja orkester, ker je to neizmerno dolgočasno in obenem nesmiselno, da bi 70, 80 ali 100 ljudi na odru držalo neke osnovne harmonije. Matija je stvar zastavil zelo orkestrsko in prepričan sem, da bo tudi za nas zanimiva izkušnja. Mogoče bomo igrali malo manj kot ponavadi, a hkrati več poslušali in več somuzicirali z velikim sestavom. Nekateri izmed nas že imamo izkušnje s tem, vsi pa ne.