Izbrana Plečnikova dela v Ljubljani vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine

Izbor del, vpisanih na seznam, obsega sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale - vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški).

Odbor za svetovno dediščino je z vpisom izbranih Plečnikovih del na seznam svetovne dediščine na 44. zasedanju, ki se je pod kitajskim predsedovanjem začelo 16. julija, sledil priporočilu Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja - Icomos. Ta je 4. junija letos podal pozitivno oceno nominaciji izbranih Plečnikovih del v Ljubljani in s tem potrdil utemeljenost predloga za vpis.

Kot je v oceni nominacije zapisal Icomos, je Plečnikov pristop preoblikovanja mesta utemeljen v reformističnih arhitekturnih gibanjih zgodnjega 20. stoletja, gre za pristop, ki je trenutno manj zastopan na seznamu svetovne dediščine. Za razliko od sočasnega modernizma je nastal iz povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč. Izpostavljen je kakovosten javni prostor, ki ga je arhitekt z večjimi in manjšimi popravki nadgradil in povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov.

Preureditev ne temelji na radikalni prenovi, temveč na dopolnjevanju z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Nove zasnove, ki vključujejo arhitekturne reminiscence in preoblikujejo obstoječo mrežo mesta, vabijo k dialogu in identifikaciji z mestom ter ustvarjajo nov tip urbanega prostora in arhitekture.

Špela Spanžel z ministrstva za kulturo, ki je vodila delovno skupino strokovnjakov za pripravo nominacijskega dosjeja, je v izjavi po vpisu na zasedanju v imenu Slovenije povedala, da se je proces, ki je pripeljal do tega priznanja, postopoma začel pred desetimi leti, sprva kot premislek o vrednotah Plečnikove dediščine, še veliko preden se je razvil v pripravo dosjeja nominacije.

Dodala je, da so skupinska prizadevanja združila široka strokovna znanja, okrepila sodelovanje z lastniki in upravljalci ter jasne zaveze državnih in lokalnih oblasti, predvsem pa spodbudila skrbno oblikovanje osnovnega sporočila Plečnikove dediščine. "Verjamemo, da Plečnikova Ljubljana vzorno ilustrira pristop k dediščini, ki spoštuje dosežke preteklosti in snuje prihodnost po meri ljudi, zaradi česar še kako odseva sodobne pojme, kot so kakovostna arhitektura in grajeno okolje, upravljanje, trajnost, lepota in občutek za prostor," je še povedala.

Za STA je Špela Spanžel povedala, da so zelo dolgo razmišljali o pravilnem konceptu nominacije, takem, ki bi imel možnost za vpis. Zato si morali opraviti tudi razmislek o vrednotah Plečnikove dediščine, ki je poleg tega, da lepo povzema dosežke vseh preteklih obdobij, v resnici odprta in zelo sodobna. Ljubljana je mesto, "ki diha s Plečnikom, kjer so tudi nove ureditve v duhu Plečnikovega ustvarjanja in še zdaleč ni nekaj, kar je samo v preteklosti," je dejala in dodala, da je bil zato morda ta proces še bolj kompleksen kot v primeru vpisovanja izoliranega spomenika oz. spomeniškega območja.

Tomaž Štoka iz MAO, ki je koordiniral delovno skupino za pripravo nominacijskega dosjeja, je za STA povedal, da je priprava nominacije temeljila na operativnih smernicah za vpis na Unescov seznam, kjer je potrebno po vnaprej določenih kriterijih utemeljiti t.i. izjemno univerzalno vrednost nominacije. Izbrane stavbe, kompleksi in prostorske ureditve ustrezajo kriteriju številka štiri, ki je tipološki kriterij, kjer je bilo potrebno dokazati, da gre za izjemen primer tipa stavbe, arhitekturne ali tehnološke celote ali krajine, ki ilustrira pomembno stopnjo v človeški zgodovini.

V primeru Plečnika imamo po besedah Štoke tematiko preoblikovanja mesta med obema svetovnima vojnama iz nekdanjega provincialnega mesta cesarstva v simbolno narodno prestolnico. Dodal je, da je bil Plečnik v svojem času precej poseben, ni sledil drugim in smernicam, ampak se je odločil za svojo pot. Mesto je preoblikoval tako, da ga je kontekstualiziral. Raziskoval je različne ravni - arhitekturne, zgodovinske, nesnovne - in mesto preoblikoval po meri človeka. Oblikoval je niz javnih prostorov - parkov, ulic, trgov in mostov - in javnih stavb ter vse skupaj artikuliral v posebno celoto, ki jo danes imenujemo Plečnikova Ljubljana.

Nominacijo je pod vodstvom ministrstva za kulturo in v koordinaciji MAO pripravila delovna skupina strokovnjakov s področij varovanja, ohranjanja in upravljanja kulturne dediščine v sodelovanju z lastniki in upravljalci Plečnikovih del.

Kot so v sporočilu za javnost zapisali v MAO, vpis na seznam "ni končni cilj, temveč začetek trajne zaveze vseh deležnikov za nadaljevanje prizadevanj v skladu z Unescovimi priporočili in standardi". Delo bo tudi v prihodnje potekalo pod okriljem ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana ter v tesnem sodelovanju med MAO kot krovnim upravljavcem, Zavodom za varstvo kulturne dediščine, Muzejem in galerijami mesta Ljubljana in drugimi partnerji.

Po besedah direktorja MAO Boga Zupančiča je MAO kot koordinator nominacije Plečnikovih del za Unescov seznam postal ena vodilnih institucij pri preučevanju arhitektovih del, njegova vloga v tej smeri pa se povečuje in krepi. Kot skupni upravljavec bo v prihodnosti skrbel za koordinacijo deležnikov in odgovornih institucij na državni ravni, zbiral podatke in analize, poročal, izvajal in povezoval preučevanje, prezentacijo in promocijo ter skrbel za koordinacijo izvajanja del po priporočilih in zahtevah odbora za svetovno dediščino.

Jože Plečnik (1872-1957) je s svojimi deli zaznamoval tri evropske prestolnice - Dunaj, Prago in Ljubljano. Rodil se je v Ljubljani. Obiskoval je umetnoobrtno šolo v Gradcu, nato se je na Dunaju vpisal na umetnostno akademijo, na arhitekturni oddelek, ki ga je vodil prof. Otto Wagner. Po končanem študiju in študijskem bivanju v Italiji se je za dobrih deset let ustalil na Dunaju. Sprva je delal v Wagnerjevem ateljeju, nato kot samostojni arhitekt.

Med letoma 1911 in 1921 je živel v Pragi, kjer je bil profesor na umetnoobrtni šoli. Leta 1920 je bil imenovan za arhitekta Praškega gradu, poleg tega je sprejel mesto profesorja na novoustanovljeni fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Leta 1921 se je preselil v Ljubljano, nato pa do leta 1934, ko je sodeloval pri obnovi Praškega gradu, veliko potoval med Prago in Ljubljano. Njegovo delovanje je seglo tudi v druge republike nekdanje Jugoslavije. Umrl je na svojem domu v Trnovem. Petdeseto obletnico njegove smrti leta 2007 je Slovenija obeležila s Plečnikovim letom.