Goran Vojnović za STA: Še dolgo bomo padali, preden bomo dojeli, da gremo v napačno smer

V filmu Nekoč so bili ljudje priseljeni Italijan Leo (Francesco Borchi) v Sloveniji vztraja zaradi nekdanje žene Tanje (Maruša Majer) in sina Luke. Ko jima s sodelavcem in prijateljem Vučkom (Moamer Kasumović), Bosancem, ki je kot otrok pribežal v Slovenijo, banka odkloni posojilo za obnovo restavracije, sta prisiljena sprejeti ponudbo kraje tovornjaka prevaranta Giannija. A pomotoma ukradeta tovornjak, poln beguncev.

Vojnović je pojasnil, da je slovensko-italijanska koprodukcija nastala po gledališkem tekstu za dva igralca Mele e negri, ki ga je Tommaso Santi napisal pred več kot desetletjem, v predstavi pa je Borchi tudi igral. In prav on je v dogovoru s Kasumovićem prišel na idejo, "da bi lahko iz gledališkega teksta nastal krasen filmski scenarij". Santi se je tega lotil, a je zgodbo pustil v okolju Toskane, oziroma so nato ustvarjalci razmišljali celo, da bi jo postavili v Sarajevo.

Potem, ko so se glede režije filma povezali z Vojnovićem, pa je ta dejal, da zgodbo vidi v Sloveniji, konkretno na območju tromeje, v "prostoru, ki ga meja določa in zaznamuje", drugo dimenzijo filmu pa je dalo tudi, da sta Leo in Vučko s spremembo prostora dogajanja postala migrant in begunec. Po besedah režiserja idiličnost alpske pokrajine predstavljala tudi kontrast med tem, kaj gledalci v filmu vidijo, in kaj se v resnici dogaja: "Kar je tudi lahko metafora za današnjo Evropo, ki je na površju vsa idilična in urejena, pod površjem pa se dogaja marsikaj grozljivega."

Žanrsko vzdušje da zgodbi nadčasovnost

Tako se je Vojnovićev del pri scenariju dotikal predvsem prenosa zgodbe v lokalno okolje. Ustvarjalci so si hkrati želeli, da film ne bi bil preveč lokalno in časovno umeščen, zato so se odločili za "neko trilersko, žanrsko vzdušje", ki zgodbi daje nadčasovnost: "To se je izkazalo za srečo v nesreči, saj je moral film zaradi celotne situacije s pandemijo na premiero čakati leto in pol, a se mu to ne pozna." Fotografijo filma podpisuje Miloš Srdić, ki je sodeloval tudi pri nadaljevanki Jezero, avtorsko glasbo pa Tamara Obrovac.

Doprinos k avtentičnosti filma je, da liki v njem govorijo svoj jezik oziroma njegovo prilagojeno izpeljanko v dogajalnem prostoru, "kakor bi se pogovarjali v realnem življenju". "Večjezičnost je bolj ali manj prisotna v skoraj vseh mojih filmih, saj je nekaj, s čemer sem odraščal in je del mene. Tako mi je zelo domača in težko bi ustvaril film, v katerem bi vsi govorili v enem jeziku, če to ne izhaja iz same zgodbe," je dejal sogovornik.

Vojnović se je že v svojih romanih in filmih dotaknil tematik preseljevanja in tujstva, tokrat pa ga je "tema po svoje našla". "Prvič sem imel priložnost snemati film po scenariju nekoga, ki piše precej drugače kot jaz. Tema je bila tista, ki me je pritegnila, da sem se lahko oddaljil od sebe v režijskem pristopu in v načinu dela," je dodal.

Film po besedah režiserja izhaja iz osnovnega zapleta gledališke drame, kraje napačnega tovornjaka, sicer pa pripoveduje celotno zgodbo Lea in Vučka - pred zapletom, po njem, njuno družinsko dramo in predstavi svet, v katerem se vse dogaja: "Je pa Tommaso do konca vztrajal v tem, da ljudi v tovornjaku ne vidimo, kar se mi je zdelo zelo pametno. S tem namreč film od begunskih zgodb, ki jih seveda posredno pripoveduje, odvrača fokus na nas in se sprašuje, kaj se z nami dogaja v času, ko še živimo migrantsko krizo, čeprav smo to temo zaradi pandemije potlačili. Je pa po drugi strani prav pandemija razgalila, kaj je z nami napravila ta kriza. Da nas je nekako razčlovečila, naredila bolj brezobzirne, manj solidarne, manj razumevajoče in bolj sebične. To se danes kaže v raznih številkah, tudi v številu precepljenih."

Tok dogodkov nas lahko prisili v nepredstavljive poteze

"Film sicer govori o tem, kako nas nek tok dogodkov odpelje stran od tistega, v kar verujemo, od vrednot, ki jih gojimo, in celo od ljudi, ki jih imamo radi. Prisili nas, da počnemo stvari, ki so nam bile še malo pred tem nepredstavljive. Ko je govora o migrantih in beguncih, pa se mi zdi v filmu zanimivo, da pokaže, da tudi, če imamo neko osebno izkušnjo, kot jo ima protagonist Vučko, nam to pogosto ne pomaga, da bi bili bolj razumevajoči, sočutni in človeški," je še razmišljal Vojnović.

V družbi je v času pandemije mogoče čutiti jezo določenih posameznikov, še bolj opazen pa je strah za lastno dobrobit. Kot je dejal Vojnović, nas je prav strah pripeljal do tega, da smo začeli gledati zgolj nase: "Pred 30 leti smo sanjali, kaj vse lahko dobimo ali doživimo. In to so bili lepi časi. Ko pa gonilna sila družbe postane strah pred izgubo tega, kar imaš, in se nisi pripravljen odpovedati niti najmanjšemu udobju, zato da bi skupnost nekje pridobila, je to nevarno. In ta film to lepo pokaže. Ko začne Lea in Vučka bolj kot vse drugo voditi strah pred izgubo restavracije, z vsakih korakom izgubljata vse več, predvsem pa sama sebe."

Proti konca filma je pomembna scena, ko Leo dojame, kaj vse je izgubil, z Vučkom pa prisluhneta napevu beguncev iz tovornjaka. "Mi nismo še na dnu, to si je treba priznati. Marsikaj se nam je zgodilo, a do dna, do razsvetljenja, ki ga doživi Leo, je še daleč. Lahko, da bomo še dolgo padali, preden bomo dojeli, da gremo v napačno smer. Leo mora skoraj vse izgubiti, da se ga lahko nekaj tako človeškega, kot je pesem obupa, dotakne in prebudi, da stvari vzame v svoje roke," je sklenil Vojnović.