Špela Čadež za STA: Psihološko nasilje se skriva na vseh ravneh medčloveških odnosov

Od vašega zadnjega uspešnega in z več nagradami ovenčanega animiranega filma Nočna ptica je minilo pet let, Steakhouse pa naj bi bil končan že pred časom. Kaj je bil glavni vzrok za čakanje na premiero?

Res je, Steakhouse je bil končan že pred letom. Do zamude pri premieri je prišlo iz dveh razlogov. Najprej zato, ker gre za slovensko-nemško-francosko koprodukcijo in smo v Nemčiji zaradi pandemije prestavljali postprodukcijske zadeve, pa tudi k nam so težko prišli tuji sodelavci pri filmu. Drugi razlog pa je, da so filmski festivali večinoma potekali po spletu in se mi je zdelo res strašno, da se trudiš ustvariti film za veliko platno, na koncu pa ga posamezniki gledajo, recimo, na i-padu. Ob premieri v Locarnu mi je bilo, kljub maskam, najlepše sedeti v do zadnjega zapolnjenem kinu z 900 gledalci in opazovati, kako čutijo film. Sedeti med občinstvom in videti, kako se ljudje na tvoj film odzivajo, kako se jih čustveno dotakne, to je zame največja nagrada.

Gregor Zorc, s katerim sta že poprej sodelovala pri scenarijih, je pri Steakhouse sam prevzel vlogo scenarista. Že jazbec iz Nočne ptice, ki je imel težave z alkoholom, je bil, kot ste mi ob najinem zadnjem pogovoru dejali, bolj njegov lik...

Pri nama z Gregorjem je tako, da je on tisti, ki zna z besedami, on je izjemen zgodbar. Zgodbo za Steakhouse si je zamislil že v začetku ustvarjalnega procesa in nato scenarija v resnici nismo veliko spreminjali. Smo se pa zelo veliko ukvarjali s tem, kako zgodbo povedati. Kako jo plasirati, da bo pravilno razumljena.

Film ste napovedali takole: "Zrezek že več dni leži v marinadi. Ponev je vroča. Franc je ravno prav lačen. Lizo pa so v službi presenetili z rojstnodnevno zabavo. Ji bo uspelo pravočasno priti domov?" Že zapis stopnjuje napetost, skozi opisano situacijo pa se odvije težka, prepogosto zamolčana zgodba o psihološkem nasilju med posameznikoma, ki naj bi se ljubila. Kako vas je zgodba našla?

Od nekdaj so me zanimali medčloveški, predvsem pa partnerski odnosi. Če so bili moji začetni filmi bolj romantične narave, smo v Steakhouse priča paru, ujetemu v rutino vsakdana, ki ga prežema medsebojna igra moči in nadvlade, v kateri pride tudi do njene zlorabe. Psihološko nasilje se v taki ali drugačni obliki skriva na vseh ravneh medčloveških odnosov, zato se mi je zdelo pomembno, da s filmom to temo odprem in jo izbezam na plano. Mehanizem zanikanja smo ljudje tako močno izpopolnili, da tovrstnega nasilja celo sami pri sebi ne opazimo vse do trenutka, ko smo že globoko v njegovem vrtincu. Ljubezen ima tudi drugo raven. In včasih pač plačujemo, da smo ljubljeni. Valuta pa smo mi sami. Smo pa že tudi prej, z Nočno ptico, odprli podobno težko in molku zavezano temo alkoholizma. Animirani film ima moč, da težke teme povzame na simbolni ravni.

O vsebini filma res ne velja preveč razkriti, ker bi s tem gledalcem odvzeli element presenečenja. Lahko samo pohvalim naslov Steakhouse (ki ne bo poslovenjen, op.a.), saj, natanko tak kot je, odlično povzema bistvo filma. Bi morda samo še nekaj besed namenili Lizi, ki vendarle najde način za neke vrste osvoboditev?

Od samega začetka smo gledali na film kot na neko metaforo. In v tem napol sanjskem svetu ta preobrat ne deluje več tako brutalno, kot bi se lahko pričakovalo. Vsekakor pa smo vložili veliko dela v to, da smo gledalcu pričarali pravo atmosfero in mu dali dovolj informacij, da na koncu razume dejanje glavne protagonistke. Želeli smo si, da njeno dejanje ni razumljeno enoplastno, kot maščevanje ali sadizem, temveč kot zanjo pomemben, skrajni trenutek pred nekim prelomom. Po prvih odzivih sem vesela, da je film razumljen tako, kot sem si želela. Vsebinsko in ne senzacionalistično.

Tudi ta film ste, tako kot Nočno ptico, posneli s tehniko multiplana, ki omogoča poigravanje z ostrino in ustvarjanje učinka zamegljenosti, tokrat najbolj izrazitega v dimu...

Vsaka tehnika ima svojo specifiko. In ravno te specifike, ko se jim dovolj približaš, začnejo govoriti zgodbo na svoj unikatni način. Ta mehka, nekoliko zamegljena vizualna podoba tehnike multiplana deluje kot nek daljni motni spomin. Dim, ki se pojavi v filmu, nam bolj skriva, kot pa kaže. Kar je skrito, nas pa ponavadi neustavljivo zanima in na ta način se v bistvu trudimo animirati gledalca. Glede tega se mi zdi, da je bila izbira prava. Pogosto sem uporabljala takoimenovano beauty folijo, namenjeno zameglitvi ostrih robov, ki se sicer pojavijo pri tej vrsti animacije.

Z Nočno ptico ste z animiranja lutk prešli na animacijo risbe, frame by frame princip, z določenimi posebnimi učinki - zamegljenost sva omenili, fascinantno pa je recimo tisto olje v ponvi. Kako ste v animatorski ekipi prišli do konsenza glede likovne podobe?

To je zame v resnici najtežji del. Kako najti lik, ki bo v kratkem filmu, v katerem ni veliko časa, nosil vso zamišljeno predzgodbo. Z Zarjo sva za to porabili precej časa, saj sva se hoteli izogniti klišejem. Pomembno se mi zdi namreč, da animirani karakterji omogočijo človeku popolno identifikacijo in da niso le karikature zgodb, ki jih nosijo. Pri filmu se nam je priključila tudi Anka Kočevar, ki je izjemna risarka, kar je bilo neprecenljivo predvsem pri realističnih prizorih rok. Pri raziskovanju omenjenega olja, cvrčanja, pretakanja in kuhe nasploh pa je izredno kreativno uživala glavna animatorka Zarja Menart. Multiplan ti omogoča, da naslikaš volumen, nato pa z malimi detajli oživiš sliko. Oživljanje je najbolj uspešno takrat, ko je slika risana frame by frame. Vseskozi pa seveda poteka borba, da v tehniki 2D ustvarjamo iluzijo tridimenzionalnega prostora.

K atmosferi filma veliko doprinese glasba, za katero je poskrbel Tomaž Grom. Kako ste sodelovali?

Glasba je bila filmu dodana zelo pozno. Na začetku smo si jo zamišljali bolj ambientalno, nato pa je Tomaž predlagal avtorsko glasbo Olfamoža (Andrej Fon) in jo z neverjetnim občutkom doziral v pripoved. Še posebej dobro se mi zdi, kako je lahko ista glasba v nekem trenutku zabavna, v drugem pa zveni skrajno agresivno. Največji izziv je bila glasba, ki se pojavi v špici in smo jo iskali vse do zadnjega trenutka. V bistvu sem si ves čas želela, da bi film, čeprav je scenarij zanj napisal moški, nosil neko feministično noto in na koncu se mi zdi, da ta nota rezonira skozi glas Irene Tomažin.

Se boste tudi v prihodnje usmerjali na težke, zamolčane zgodbe?

Ponavadi začnem o novem filmu razmišljati zelo na široko in motivirano s temo, ki me v tistem trenutku zanima, nato pa z Gregorjem to naprej razvijava. Jaz razmišljam bolj vizualno, on pa se poda na iskanje prave zgodbe in kasneje njene strukture. Trenutno se ukvarjam s temo strahu in kako se z določenimi strahovi spopadamo kot posamezniki in kako se z njimi spopada družba kot taka. Seveda pa me zanima tudi, kako se strah spopada z nami.

Glede na to, da za devetminutni animirani film, kakršen je Steakhouse, ki je pot začel na priznanem tujem filmskem festivalu, potrebujete ekipo vsaj 20 ljudi, delali pa ste ga približno štiri leta, me zanima, kolikšen je bil proračun?

S strani Slovenskega filmskega centra smo prejeli 60.000 evrov, od RTV Slovenija nekaj manj kot 50.000 evrov, skoraj enkrat toliko sredstev pa smo prejeli še od francoskih in nemških koproducentov, od česar pa je bilo plačano le nekaj storitev. Pri koprodukcijah se lahko zdi, kot da si iz tujine prejel veliko denarja, v resnici pa ti na koncu od tega nimaš veliko, saj so razmerja proračunov in honorarjev npr. v Franciji ali Nemčiji povsem drugačna.

Meni bi bilo veliko lažje ustvariti film v Sloveniji. Razmišljam, da s temi koprodukcijami po svoje tujcem podarjamo našo intelektualno lastnino, ne vem pa čisto, zakaj je to potrebno. Če imaš ti kot producent na začetku majhen proračun, te tuji hitro požrejo. Uspešne filme, ki se pojavljajo na tujih festivalih in na njih konkurirajo za pomembne nagrade, je treba dovolj plačati, da ostanejo naši. Če ne bomo hitro postali le še servis.